Pink Panter

Avgust, mesec neusmiljene pripeke. Temperature so že nekaj dni blizu 40°C, a rahel vetrič "er tramonto", naredi življenje bolj znosno. Če pa se ta ustavi, je po deseti dopoldne potikanje po mestu že skoraj smrtno nevarno.  Po ulicah in trgih tavajo od vročinskih udarov prekurjeni turisti, ki morajo pač opraviti svojo drago plačano  turistično turo. Domačini, tisti, ki so še ostali v mestu, varno skriti za debelimi zidovi opečnato pobarvanih blokov, ki jim tu pravijio palače (palazzo), za zaprtimi polknami, čakajo na večerni hlad. Večina je odšla na bližnje morje in mesto je prav opustelo. 

Prazne ulice....samo dve osamljeni steklenici čatata, da jih kdo odnese 

In táko mi je všeč. Rim mi je najbolj všeč avgusta!...In kar na enkrat, brez opozorile, so se z jasnega prikadili temni oblaki in ni trajalo dolgo, ko smo si zapeli vekomaj zeleni šlager Quanto sei bella Roma quando piove, prekaljenega Antonella Vendittija. Skoraj po štirih mesecih je zapadel prvi dež in prava poletna ploha je odnesla nesnago s cest, smeti, prah, ki se je nabral med sušnimi dnevi in...pasje dreke. 

Vroč in prazen...

Ampak, še zmeraj mi je Rim najbolj všeč, ko je vroč in prazen. Ko se zvečer usedem na skuter, se zapeljem po praznih ulicah, ga navijem na visoke obrate in mi topel veter ravna kocine na podlakteh. Mogoče bi lahko rekel, veter v laseh, če bi snel čelado, a ta leta so že minila in pod čelado se zasveti samo še ena člada, ki pa ni homologirana.  Malo se vozim okoli, naredim kakšno fotko, všasoh grem pa tudi na kakšno pivo.

Če ni kosilo preveč pozno in so delovne obveznosti zaključene, poskušam ujeti te mestne impresije tudi s kolesa. Poskusim ujeti tak tempo, da se ob vračanju domov ustavim še pri Pinkpanterju, ki se odpre ob osmih zvečer. 

Augustiner pred izdihom

Mrka, a kljub temu simpatična pogleda dvometrskih bratov Linari, z odprtimi pipami čakata goste skoraj vse dni v letu, razen mogoče par dni okoli feragosta. Ob fuzbal partitah na Stadio Olimpico, ki se važi tam blizu, nasproti, čez reko, pa še kakšno uro prej. To je simpatična lokalna beznica (+), birreria, kamor hodijo lokalni liki, kjer se ustavijo samo turisti, ki so se zgubili in kjer točijo dobro pivo. Z daleč naokoli najboljšimi hamburherji, ki se seveda niti približnop ne morejo kosati s srbsko pleskavico (če sem pošten, je to čisto drugi tip užitka),  znajo tudi nahraniti lačna usta.

Telečji pogled...čas je, da gremo domov

Najrajši ubijem žejo s hladnim,  rutinirano a vrhunsko natočenim Augustinerjem. Včasih, ko smo še stanovali za vogalom, smo šli, cela družinica, se usedli zunaj, na pločnik, k steni pritisnjeni mizi in naročili vsak svojo merico. Medtem, ko je punčka skočila k sosedu na sladoled, ki je mimo grede tudi eden bolj fensi v Rimu, so se njej pocedile sline in oči zarosile ob Schneider Weiss Hefe, jaz sem pa običajno začel z zgoraj omenjenim pilsom, včasih tudi s pšeničnim Schneider Aventinus Doppelbock, nadaljeval z belgijskim, aromatičnim in ne ravno značilnim, zato pa odličnim Triple Karmeliet, ob dobri volji in zmernem prigrizku, pa je včasih padel še kakšen irski Oyster stout iz Dublina. Vse točeno, vrhunsko.

Union

Italijani hodijo avgusta takorekoč na kolektivni dopust, ferragosto. Ime Feriae Augusti je dobil še v starem Rimu in so ga v čast cesarja Augusta praznovali cel mesec. Podobno je tudi še danes, s to razliko, da se je nekako stopil s krščanskim praznikom Marijinega vnebovzetja, ki se praznuje 15. avgusta.  Ljudje odidejo na morje ali pa se samo skrivajo pred visoko  vročino  za debelimi zidovi hiš in s polknami zastrtimi okni. Ulice se že na začetku meseca občutno spraznijo to pa se samo še stopnuje do sredine meseca. Takrat že težko najdeš odprto kakšno trgovino, celo tisto z osnovnimi živili.Tistim, ki smo še ostali v mestu se je treba malo premakniti izven običajnega dnevnega radija in za nemoteno delovanje osnovnih življenskih potreb poiskati kakšen večji market, ki se je še usmilil tistih, ki niso imeli sreče ali volje oditi na prenatrpane plaže in ostal odprt.

Pomankanje ponudbe v domačem rajonu je bil razlog, da sem se usedel na skuter in se odpeljal na sever, v enega večjih rimskih nakupovalnih centrov Porta Di Roma. 

Auchan je market, ki ga na nek način sovražim, saj je za moj okus nesramno prevelik in postanem neverjetno hitro utrujen, ko se sprehajam med tisimi neštetimi policami. Ima pa eno dobro lastnost, da je pivska divizija dobro založena in so za rimske razmere cene dokaj umirjene. 

Delček pivskega hrama v eni večjih rimskih veleblagovnic

In tokrat me je obisk priljubljenega oddelka prijetno presenetil, saj se je med številnimi steklenicami raznovrstnih pivskih znamk, sramežljivo  skrivalo nekaj majcenih flašk temnega piva Union. Srce mi je zaigralo domovinsko noto, čelo se mi je rahlo orosilo, dlake na rokah pa so se mi naježile od hipnega razburjenja. Kar...najraje bi kar zagrabil prvega, ki bi prišel mimo, ga tesno stisnil v klinč in mu s ponosom pokazal to lepoto in dobroto. “To je Union! To je naše pivo! To delamo mi! Mi! Ne samo, da je iz Slovenije, od koder prihajam, ne samo, da je iz Ljubljane...in ne samo iz Ljubljane, iz Šiške, celo iz Spodnje Šiške!! Kjer smo trgali hlače, ko smo se podili po okoliških ulicah! Ko smo v šoli zapirali okna, ko je ušel iz sladarne oblak, da ne rečem kaj hujšega, kot neprijetnih vonjav”. 

Cena piva pivovarni ravno ne obeta velikega zaslužka, če sploh, je pa vsekakor ena prijaznejših za družinski proračun slehernega kupca

Pa se ni nič od tega zgodilo. Malo sem pomečkal tisto flaško po rokah, pogledal ceno 0,69 € in si potiho rekel, “a tako poceni se prodajamo?“ Adrenalin je v trenutku zvodenel in se je kot kakšena odplaka, ki jo močno deževje odnese v kanal, odpeljal s krvnom tokom v pozabo.

Potem  sem  vzel eno buteljko Leffe 9°, dve blondinki Affligema za kakšen aperitiv, pa še enega Mönchshof Kellerbier ... za včasih.




UPDATE:

Nekje sem prebral da bobo menda začeli ponujati Kratochwillove buteljke piva v znameniti rimski restavraciji La Pergola, ki domuje v prestižnem hotelu Rome Cavalieri iz hotelske verige Hilton. Pogled z vrha Monte Maria, enega sedmih rimskih gričev, je veličasten, kakor je veličasten uspeh slovenskega pivovarja, ki se je prebil na zahteven italijanski trg, predvsem pa v vrh svetovne kulinarične ponudbe, saj Heinz Beck, Lo Chef omenjene restavracije skrbi, da se ta že vrsto let uvršča na seznam prestižnih svetovnih restavracij s tremi Michelinovimi zvezdicami.
Nam, navadnim zemljanom, ki si ne moremo privoštiti prestižnega menüja za 200€ po osebi, ostane iskanje zemeljskih dobrot zgolj po vseh mogočih "navadnih" restavracijah in  krčmah, pivnicah in barih, pa marketih in beershopih. Na enem od takih sprehodov, sem naletel še na en domači skok v svetovno konkurenco, vendar na čisto nasprotnem cenovnem polu. Laško Club Export se je stiskal ob žlabudro brez porekla Kantel in znamenito konkurenco, danski Ceres in ameriški Budweiser.

S prodajno ceno 1.25€ za pollitrsko steklenico v Pivovarni Laško ravno ne bodo obogateli, je pa zato 0,95€ za 0,66 litrsko steklenico, za tako imenovano pivo, rahel obliž na rano

Hladilnik

Po dobrem tednu skrivanja v senci in občasnega namakanja v jadranskem morju, smo se iz Sirola, mesteca blizu Ancone, kjer smo družinica kampirali in manjšem ovinku skozi adrenlinsko Mirabilandijo, vrnili v z dimom prepojeni Rim. Ko smo se po Flaminii pripeljali do prvega semaforja v mestu in sem v pričakovanju, da bi spet končno vdihnil že nekoliko pogrešano rimsko mešanico vonjav mogočnih pinj, aromatičnih lovorikavcev in izpušnih plinov, odprl okno avtomobila, je v notranjost vdrl kar nekam neprijeten vonj po preveč prekajenih mesninah. Gozdnati hrib Monte Mario, ki se dviga od rečne struge lenobne Tibere, proti zahodnemu delu mesta in je eno redkih območji, če seveda izuzamemo znamenite rimske parke, ki ni pozidano, je zajel požar. Mesto je zavil v dim in pepel, ki ga je poletni veter nosil po mestnih ulicah, je neprijetno dražil nosno sluznico.  

Isense

In prav ta vonj po lesnem dimu, mi je hitro odnesel misli v Poljansko dolino, kjer smo včasih pri Lukatu, na vikendu poznavalsko spuščali po grlu prekajene potočne postrvi, ki smo jih kar z rokami, na šverc nalovili v bližnjem potoku in jih potem na bukovih oblancih prekadili v prav za to namenjeni plehnati škatli. 

Ko se je na semaforju pojavila zelena luč, sem se hitro zdramil in preden sem se čisto vrnil v sedanjost, sem z delčkom misli oplazil še Prekajeni Rjavi Ale, oziroma Smoked Brown Ale, kar se seveda spodobi, če smo že na pivovarskem terenu. Anede.


Torej, vrnil sem se domov in v kotu pisarne je, ne da bi hotel s svojo obilno postavo vzbujati pretirano pozornost, tiho brnel moj novi hladilnik. Temperatura na cenenem akvarijskem termometru, ki sem ga zgolj iz firbca pritaknil zraven, je kazala dobrih 7°C, kar je ravno prav, da so osušene borbončice zadrgetale in iztisnile še zadnji odmerek sline.

Hladna meglica se je ulegla na dno, ki

je kot jesenska megla napolnila kotlino

Ta kitajski dosežek bele tehnike, ki sliši na ime Hisense (Hi-sense, italijansko Isense) je prispel le nekaj dni preden smo se odpravili na dopust in se nisem imel z njim kaj dosti časa ukvarjati. Vanj sem samo preložil arsenal steklenic, ki so se že nemarno pražile v prevroči špajzi. Pozitivni učinki so neverjetno opazni, saj se je pivo, ki je seveda nefiltrirano in poleg tega še fermentirano v steklenici, v slabih dveh tednih opazno zbistrilo. Kvasovke so se ulegle na dno, za sabo pa potegnile še hladno meglico, ki se polagoma poseda in je trenutno nekje na spodnji tretjini steklenice. 


Sicer je pa namen naprave večstarnski, od komore za fermentacijo, do čisto običajnega skladišča s kletno temperaturo okoli 10°C. Da bo dobro služil svojemu namenu, mu je treba samo še zamenjati termostat, ki pa mi ga je poštar prinesel že pred nekaj tedni.

Kitajski termostat STC-1000 sem z nekaj domačega orodja zapakiral v plastično razvodno škatlo za elektične inštalacije. Nekaj težav so mi delala navodila v kitajskih pismenkah, vendar mi je nekako uspelo odklopiti originalni termostat v hladilniku in na njegovo mesto priklopiti tega. Rad bi se pohvalil, da je šlo skozi brez prekurjene varovalke in lučka v hladilniku še vedno dela. "Sm mal štromarja!", je rekel moj prijatel Obi, potem ko je menjal varovalko na ojačevalcu in se mu je ob kratkem stiku prilepil šravfncigar na tiskano vezje, pa je potem še vedno delal.

Takle je končni izdelek, ki sem ga postavil na vrh hladilnika. Zamenjati bom moral samo še tipalo, ker je na priloženem žica prekratka in sem ga speljal kar spredaj med vrati.

Nasmešek

Dober teden je naokoli...že skoraj dva in slad, ki sem ga zadnjič uporabil za priming namesto dekstroze, ki jo uporabim običajno,  je povrel.  Na prvi pogled je opazna razlika v usedlini, ki se je nabrala na dnu steklenice. Za razliko od dekstroze, ki povre 100%, povre slad samo približno 60% in ga je zato potrebno, za enak učinek dati nekoliko več. To pa pomeni tudi več raznih trdih delcev, ki so se poleg kvasa, ki se je spravil k počitku, ko je opravil svoje delo,  nabrali na dnu.

Nasmešek

Da nam ta neprivlačna in neokusna zdriz ne bi kvarila užitka ob okušanju zaslužene merice, moramo s steklenicami ravnati precej previdno, da piva ne skalimo. Enako moramo umiriti tresočo roko tudi pri natakanju, saj mora usedlina ostati kar se da daleč od polnega, orošenega keliha domačega eliksirja. Da se ne bo kdo zmrdoval, to pravilo velja za večino zvarkov, kjer poteka zadnja fermentacija v steklenici. Izjema so le pšenična piva, kjer je zaželjeno ravno obratno, saj ni neobičajno navodilo, da moramo steklenico, ko smo jo že tričetrt izpraznili v kozarec, rahlo pretresti, da se usedlina dvigne in jo nato skupaj, s še preostalim pivom, zlijemo v kozarec.

Flaška

Dodane začimbe, kot že vemo, sem dodal seme korijandra, svezdasti janež in lupino grenke pomaranče, so pustile zgolj rahlo sled. Moram poudariti, da sem bil pri odmirjanju zelo previden, ker z dodajanjem začimb nisem imel še nobenih izkušenj in nisem želel, da bi prevladale. Morajo se zliti z aromo slada in hmelaj in ustvariti nov, harmoničen okus. Pa vendar se mi zdi, da bi bil lahko pri odmerku malo bolj pogumen.

Ko razmišljam, vidim več načinov, kako povečati učinek. Najprej mi pade na pamet, da pri enaki količini, podaljšam čas kuhanja. Torej namesto 15 minut pred koncem, dodam začimbe recimo, 25minut pred koncem kuhanja. Lahko povečam količino ali pa jih zdrobim bolj na drobno, da pustijo več okusa in arome v pivini.

Pivo je v steklenicah, zaradi relativno visoke temperature v domači špajzi, hitro povrelo. Privoščil sem mu še nekaj dni oddiha, da se je nekoliko zbistrilo, potem pa je sledil značilen pok, ko je s prve odletel zamašek. Iz prijetno ohlajene in orošene steklenice se je rahlo pokadilo in prijeten, sadno - grenak vonj, ki se je pri priči izmuznil skozi priprto okno, se je razlezel po okoliških ulicah Pratija in Borga, vse tja do Vatikana. Za trenutek se mi je zazdelo, ko sem s pogledom ošvrknil Apostolsko palačo, papeževo rezidenco, da se je v njegovi spalnici v tistem hipu, ko je oblak omamnega vonja trčil ob starodavno obzidje, na njegovi nočni omarici prižgala luč. To bi lahko bilo dobro znamenje!  

Ta, nekoliko pravljični uvod v okušanje nazadnje zvarjenega, sezonskega zvarka, je namenjen zgolj stopnevanju napetosti.

Nad živo marelično barvo nisem presenečen, saj se od verzije brez začimb, praktično ne razlikuje. Pena je bogata, čvrsta in rahlo karamelno obarvana. Sadni vonj je prijeten in težko bi rekel, da so pustile začimbe močno sled, prej, da je vonj grenivke izdelek kvasa, ki sem ga uporabil. Prvi velik požirek piva, ki mi je bogato oblil okuševalne borbončice jezika, me je  nehote prisilil v nasmeh in zadovoljen pogled. Suho, izjemno okusno, sveže in bogato z mehurčki CO2, je kot nalašč za saharske temperature, ki te dni pregrevajo večno mesto.  Začimbe so brez dvoma pustile svoj, čeprav zelo diskreten pečat. Počasi, ko je požitek že spolzel po grlu, se začenjajo izrisavati okusi hmelja in grenke pomaranče, za njimi pa nevsiljivo priskaklja, pikanten in sladek okus zvezdastega janeža. Nisem še  prepričan, če je vse skupaj povezano z okusom korijandra, ki ga še vedno iščem in iščem. Da bom prišel skrivnosti do dna, bo potrebna vsaj še naslednja steklenica. Je že v hladilniku!

Trideci...Take Me Away - Spiced Saison

Vse o receptu in postopku, z opombami vred, imam zabeleženoo v nepogrešljivem pomočniku BeerSmithu. Naslednjo pomlad, ko bo Saison spet v igri, bom z njegovo pomočjo obudil spomine in razdelal strategijo za novo različico. Do takrat pa lahko samo uživam v hladnem pivu Take Me Away Spiced  Saison in se že veselim konca dopustov, ki so pred nami, da bom lahko z nakopičeno energijo in nepopustljivo voljo zastavil sezono jesen - zima. Predvidevam, da bo ubrala temnejše smernice, od Brown Alea, pa do kakšnega Chocolate Stouta ali celo Oyster Stouta.

Pustimo se presenetiti.

Sicer se pa vmes še kaj slišimo (pišemo/beremo)!

Btw...čustveni izlivi, celo zmerjanja ali pa čisto običajni komentarji so dobrodošli, če ne celo nujni!

Pa...prijetne počitvice vam želim in tam nekje, v globoki senci, kakšno dobro, osvežilno pivo ali dve.
In previdno za volanom!!

Krik

Je pač tako, da sem prišel v leta, ko metabolizem ne deluje več, kot včasih, ko sem lahko z dneva v dan požrl vse, kar mi je prišlo pod zobe. Za povrhu pa so se običajne športne aktivnosti, kolo, košarka, vmes pa še kakšen badminton,  zreducirale zgolj na bicikl. Tako sem prisiljen malo popazit pri jedači, še posebaj, ker je pijača, o kateri govorim, kar krepilna.  Mogoče zgleda malo samomorilsko, vozit se po Rimu s kolesom, ampak je za to razgibalo, v tem prometno-anarhičnem mestu kar dobro poskrbljeno. Vzdolž reke Tibere, ki kot kakšna zelena, vijugasta preproga ločuje mesto na dva dela, teče kolesarska zteza. Ta se na severnem in južnem delu stika z avtocestnim obročem in zariše dobrih 37km dolgo pot. To pa je v obe smeri že konkretna razdalja, ki jo na žalost premalokrat prevozim.

Kriek, pivo z dodanimi češnjami, bi lahko mirno primerjal z dolenjskim cvičkom, tako po sabno kiselkastem okusom, kot po nizki alkoholni stopnji. Tale primerek pivovarne Lindemans, ki se je izkazal, kot izvrsten apetizer ima, nič več kot 3,4% alkohola

Dnevi so sijajno dolgi in vročina ne popušča. Sedma ura zvečer je idealen čas, da od prejšnjega dne bolečo rit pritisnem ob zic in naklepam še kakšnih 50 kilometrov. Že, ko sem prinesel kolo dol, na cesto, sem nekako začutil, da to ne bo moj dan. Čez nekaj uličic, do Castel San'tAngela in po stopnicah do reke, je še nekako šlo, potem pa so me težke noge in pomanjkanje energije, zgolj počasi, ampak res počasi,  gnali proti severni obvoznici. Ne bom govoril, o čem vse sem razmišljal med vožnjo, ampak lahko rečem samo to, da se stisnil zobe in naredil tistih borih 35 km. 

Preznojen, izčrpan in skoraj rahlo omotičen, sem pritisnil na zvonec, da so mi odprli vrata. Bo danes kaj za večerjo? Za utrujeno telo preznojenega kolesarja?

bučka

Dopoldne sem bil na trgu. Tržnica Trionfale je zadnja pridobitev kulinaričnega Rima, če odmislimo Eataly, ki so ga odprli pred nekaj dnevi. Velika, bogato založena, sodobna tržnica, se kar šibi pod pridelki okoliških kmetij. Do zadnjega kotička založene delikatese, mozzarela di bufala, guanciale-posušene svinjske ličnice, izvrstne olive gaeta iz prav tako imenovane pokrajine južno od Rima, domače testenine, kruh, ki se mu ni mogče upreti, pa sveže nalovljene ribe iz jadranjkega, jonskega in tirenskega morja, artičoke, gobe, svež bob in grah, punatrelle, cikorija in še druge vrste zelenjave, sadja na tone...skratka, ni, da ni! Vsaj enkrat na teden se odpravim tja in se potem z vsemi cekarji, s težavo zrinem v dvigalo naše palače, ki ni večje od poljskega stranišča na štrbunk.

Po četrt urnem hlajenju na balkonu in sproščujočem tuširanju, se seveda pred večerjo prileže aperitiv. V bistvu aperitiv, pred kuhanjem večerja, saj je bila na jedilniku zgolj skromna juhica iz bučkinih listov, klapavic  in vongol, za katero je 15 minut skoraj preveč časa. 

Ena od flašk, ki še čaka v hladilniku
na naslednjo priložnost

Kaj bi bolj sedlo na osušene borbočice, željne sveže in aromatične pijače, kot sadni, kiselkasti Kriek! To je belgijsko pivo stila lambic, kislo in suho pivo, odišavljeno s svežimi češnjami, katerega domotožje seže v okolico Bruslja, njegova značilnost pa je sladko kiselkast sadni okus in relativno nizka alkoholna stopnja. Pivo je plod spontane fermentacije divjih, bruseljskih  lokalnih kvasovk, nekako, kot pri nas vino. Po doživetju bi ga lahko primeral z dolenjskim cvičkom ali pa štajarkim bizeljčanom. Pivina vre v velikih odprtih bazenih, ki dovoljujejo divjim kvasovkam lahek prodor v središče pivskega kozmosa. Nato pa v njej več mesecev namakajo češnje, da spustijo svoje arome in kvas prežveči sladkor, ki ga vsebujejo. Tako pusti za sabo suho, aromatično pivo s sadnim okusom. Najbolj ortodoksni primerki so zares kisli, zato nekaterim, bolj poljudnim,  pred flaširanjem primešajo še nekaj sladkorja, odpornega na kvas, da ustrežejo bolj občutljivim želodčkom. Modernejša verzija Krika se imenuje Framboise, kateri dodajo maline, namesto češenj.

Nekako nemoralno se je nacejati z aperitivi, če jim ne sledi vsaj skromna zakuska. Belgijci radi terminirajo morske školjke (ali je to samo vaba za turiste?), medtem ko plaknijo grlo z okusnimi pivi. In juhica, ki sem jo že omenil, je sicer samo mediteranska asociacija, avtohtoni pivovarilniški kulinariki oddaljene Flandrije, vendar je v tem ambijentu in klimi zadovoljiv surogat. Da ne bom samo vspodbujal slinjenja in stokanja praznih želodcev, priporočam tale recept:

Bučkino perje je sicer bolj običajno v siciljanski kuhinji, a tokratni šopek je romal naravnost iz pred objektiva v rimski lonec. Na koncu mi bo prijeten, sladek okus postal še najbolj všeč, od vseh bučkinih možnosti in bi ga mirno dal na prvo mesto. Sledijo bučkini cvetovi, nato pa stare zimzelene pohane bučke. Njamii!

Potrebujemo:


*približno 1/2 kg svežih, mladih listov in pogankov bučk
*eno majhno bučko
*dobro pest klapavic
*dobro pest vongol
*2 stroka česna
*večji olupljen, razsemenjen in pretlačen paradižnik
*zelenjavno jušno osnovo
*sok limete
*dobro olivno olje
*sol (po potrebi)
*pol žličke ne premočnih suhih feferonov (po želji)
*sveće mlet poper 


Priprava je kar se da hitra in enostavna. 


V bogato naoljeno široko posodo vržemo dva strta stroka česna in ko kuhinja lepo zadiši, pridenemo z vilico pretlačen paradižnik, čez nekaj minut pa še oprane bučkine liste in nasekljano bučko. S kuhalnico dvakrat zavrtimo in prilijemo toliko jušne osnove, da je zelenjava pokrita. Na zmernem ognju kukamo približno deset minut, da se stebla zmehčajo, nato pa v posodo stresemo očiščene školjke. Pokrito kuhamo toliko časa, da se odprejo in tedaj lahko juho začinimo s feferonom. Preden postrežemo, jo  poizkusimo, če je potrebna še šcepca soli, tik pred zdajci pa jo še pokapamo s sokom limete in začinimo s sveže mletim poprom. Pa dober tek!

Super župca...okusna in sveža, prava poletna zabava, še posebaj ob spremljavi dobrega piva. Po večerji je padel še domači Daimond Head Ale ;-)  

Zadnja runda

Zadnje dejanje sezone pomlad-poletje je za mano. Težko sem vzdrževal temperaturo v fermentatorju pod 25°C, zato sem stočil pivo v steklenice kakšen dan prej, kot sem predvideval. Za “priming“, dodajanje sladkorja v pivo pred stekeničenjem, kjer ga še redke kvasovke, ki blodijo po tekočini, predelajo in ustvarijo za pivo tako značilne mehurčke CO2, sem uporabil suhi slad namesto dextroze, ki jo uporabim običajno. V prvi vrsti zato, ker mi je sladkorja zmanjkalo in sem izbral izhod v sili, kasneje, ko sem med pretakanjem piva razmišljal in prišel do zaključka, da bi mogoče temu pivu celo pasalo, da dobi malo sladkobe, saj je kvas Wyeast # 3711 res izvrstno opravil svoje delo in zvaril zelo suho, in predvidevam, da tudi osvežilno pivo.

Dvajset litrov bo kmalu polnih

Flaširanje je kar naporno delo, še posebaj, ker sem se tokrat odločil, da bo šlo vse v flaše. Kakšen 5 litrski sodček (ali dva) prihrani veliko dela. Vse flaške, pa tudi ostalo opremo, ki pride v stik s pivom, je treba oprati in razkužiti. Z ta namen obstaja cel spekter, bolj ali manj, strupenih  kemikalij. Ena manj škodlivih, takorekoč okolju prijaznih, pa je OXI Chemipro, ki že nekaj časa uporabljam, in brez pripomb opravi svoje delo.

Tole namakanje falš zgleda mogoče res malo neapetitlih, vendar so te bele pike mehurčki, na katere se je ujela svetloba fotografskega fleša.  

Smrekca

Pivo najprej pretočim iz fermentatorja v čisto posodo in potem iz nje v steklenice. Tokrat sem imel malo težav, saj sem nakuhal 22 litrov pivine, posoda za flaširanje pa drži dobrih 20 litrov. Na koncu mi je ostal  poln  kozarec piva, ki je še brez CO2 mehurčkov, za popoldansko malico. 
V tej fazi je težko definirati okus in razliko med prejšno kuho istega recepta, vendar brez dodanih začimb. Potrebno bo počakati kakšen teden, glede na visoke temperature, celo kakšen dan manj, oba zvarka primerno ohladiti in jih vštric poskusiti. Se že veselim. 

Pretakanje iz fermentatorja v posodo za flaširanje. Lepo se vidi do kje je segala gladina piva v fermentatorju, kjer se je kvas v svoji najbolj aktivni fazi ošabno zapenil in pustil svojo sled. 

Kvas, ki je ostal v posodi za fermentacijo, bi lahko uporabil za naslednje varjenje. Z nezahtevnim postopkom bi ga bilo potrebno oprati, ločiti odmrle in slabe celice od zdravih in shraniti v hladilniku, kjer bi lahko brez večje škode počakal nekaj dni. Vendar je zame letošnji prvi polčas končan, zato je romal na svetovni splet; vmesnik: straniščna školjka. 

FG 1.002 - pri upoštevanju tempraturne izravnave je 

izkupiček FG 1.004 

Če želimo natančno izmeriti stopnjo alkohola v pivu, je potrebno izmeriti specifično gostoto pivine, preden ji dodamo kvas (OG - original gravity) in potem, ko je kvas opravil svoje (FG - final gravity), torej preden pivo flaširamo. Obstaja nekaj zapletenih formul, kako to natančno izračunati, najbolj enostavna pa je ta, ki sicer ni absolutno točna, vendar dovolj, da služi svojemu namenu. 

(OG-FG) x 131 = ABV (alcohol by volume)

V tem primeru je bila OG 1.055, FG 1.004, kar znese ABV 6,681, torej na okroglo,  6,7% alkohola. 
Hidrometer je naprava, s katero merimo specifično gostoto pivine (SG - special gravity), oziroma, koliko je v tekočini raztopljenega sladkorja. Ker se pri različnih temperaturah gostota vode spreminja, se te naprave praviloma umerjene na 20°C in pri tej temperaturi daje natančen rezultat. Če je pivina višje temperature, si pomagamo z izračunom, oziroma tabelami, s pomočjo katerih pridemo do pravilnega rezultata.

Letošnji, zadnji ulov. 20,5 litrov piva Saison, ki sliši na ime Take Me Away - Spiced Saison. Na zdravje!

Visoka temperatura

Po nekaj dneh nabijanja kilometrov po italijanskih avtocestah, se je bilo kar prijetno spet vrniti nazaj v Rim. Temperature krepko čez 30°C so običajne za ta kraj in letni čas in jih relativno dobro prenašam. Tega pa ne bi mogel trditi za svoje domače mikroorganizme, ki  se trudijo narediti dobro delo in me razveseliti z svežim in okusnim pivom.

Ko odklenem vrata in vstopim v zatemnjeno stanovanje, mi značilen vonj zaprtih rimskih prostorov, pomešan z vonjem pivovarskega obrata, zatolče še tisti kanček upanja, da temperatura v fermentatorju vendarle ni zlezla preveč visoko. Takoj sem dobesedno stekel v pisarno, ki sliši tudi na pomožno ime varilnica in se zgrožen zazrl v digitalni termometer, ki je kazal temperaturo 26,4°C. To je skoraj stopinjo in pol več, kot je zgornja meje delovne temperature kvasa Wyeast Franch ale # 3711. Edina rešitev, ki jo imam v tem trenutku in tudi nasploh, je mokra brisača, ki sem jo zavil okoli posode za vrenje in upanje, da ni večje škode, saj je kvas že naredil svoje in se vlegel na dno, ter se spravil k počitku. Prvič, odkar se je vrenje končalo, sem tudi odprl posodo in pokukal vanjo. Vonj me je navdal s kančom optimizma in upanjem, da bo, kljub vsemu, vse v redu. 

Po končanem vrenju bi moral po teoriji, ki se je drži večina domačih varilcev, pivo pretočiti v drugo, tako imenovano sekundarno posodo za vrenje in na ta način ločil kvas od piva. V tej posodi se potem pivo še dodatno prečisti in je tudi manj nevarnosti, da bi se kvas, pri višjih temperaturah (v tem primeru) začel nenavadno obnašati in povzročati težave. Vendar nekateri tega postopka ne prakticirajo, saj trdijo, da ni bistvene razlike v kvaliteti piva, če to ostane na kvasu, hkrati se pa rešijo rizika kontaminacije, saj pri vsakem odpiranju posode in pretakanju, obstaja nekaj možnosti, da odzadaj uleti kakšen... nebodigatreba. 


Čas je, če ni že prepozno (gulp...), da Take Me Away Spiced Saison pretočim v steklenice. Verjetno bo moral zaradi drugih obveznosti počakati še dan ali dva, v tem času pa bom moral kontrolirati temperaturo. Kakor koli, če je, je škoda že narejena. Pustil sem svojo kolonijo mikroorganizmov samo in nemočno, v tem krutem svetu. Kesam se in prisežem, da se ne bo več ponovilo. Vsaj hladilnik moram nabaviti in vsi bomo bolj mirno spali.

Previsoka temperatura in hladilni sistem