01 July 2012

Krik


Je pač tako, da sem prišel v leta, ko metabolizem ne deluje več, kot včasih, ko sem lahko z dneva v dan požrl vse, kar mi je prišlo pod zobe. Za povrhu pa so se običajne športne aktivnosti, kolo, košarka, vmes pa še kakšen badminton,  zreducirale zgolj na bicikl. Tako sem prisiljen malo popazit pri jedači, še posebaj, ker je pijača, o kateri govorim, kar krepilna.  Mogoče zgleda malo samomorilsko, vozit se po Rimu s kolesom, ampak je za to razgibalo, v tem prometno-anarhičnem mestu kar dobro poskrbljeno. Vzdolž reke Tibere, ki kot kakšna zelena, vijugasta preproga ločuje mesto na dva dela, teče kolesarska zteza. Ta se na severnem in južnem delu stika z avtocestnim obročem in zariše dobrih 37km dolgo pot. To pa je v obe smeri že konkretna razdalja, ki jo na žalost premalokrat prevozim.

Kriek, pivo z dodanimi češnjami, bi lahko mirno primerjal z dolenjskim cvičkom, tako po sabno kiselkastem okusom, kot po nizki alkoholni stopnji. Tale primerek pivovarne Lindemans, ki se je izkazal, kot izvrsten apetizer ima, nič več kot 3,4% alkohola


Dnevi so sijajno dolgi in vročina ne popušča. Sedma ura zvečer je idealen čas, da od prejšnjega dne bolečo rit pritisnem ob zic in naklepam še kakšnih 50 kilometrov. Že, ko sem prinesel kolo dol, na cesto, sem nekako začutil, da to ne bo moj dan. Čez nekaj uličic, do Castel San'tAngela in po stopnicah do reke, je še nekako šlo, potem pa so me težke noge in pomanjkanje energije, zgolj počasi, ampak res počasi,  gnali proti severni obvoznici. Ne bom govoril, o čem vse sem razmišljal med vožnjo, ampak lahko rečem samo to, da se stisnil zobe in naredil tistih borih 35 km. 

Preznojen, izčrpan in skoraj rahlo omotičen, sem pritisnil na zvonec, da so mi odprli vrata. Bo danes kaj za večerjo? Za utrujeno telo preznojenega kolesarja?

bučka
Dopoldne sem bil na trgu. Tržnica Trionfale je zadnja pridobitev kulinaričnega Rima, če odmislimo Eataly, ki so ga odprli pred nekaj dnevi. Velika, bogato založena, sodobna tržnica, se kar šibi pod pridelki okoliških kmetij. Do zadnjega kotička založene delikatese, mozzarela di bufala, guanciale-posušene svinjske ličnice, izvrstne olive gaeta iz prav tako imenovane pokrajine južno od Rima, domače testenine, kruh, ki se mu ni mogče upreti, pa sveže nalovljene ribe iz jadranjkega, jonskega in tirenskega morja, artičoke, gobe, svež bob in grah, punatrelle, cikorija in še druge vrste zelenjave, sadja na tone...skratka, ni, da ni! Vsaj enkrat na teden se odpravim tja in se potem z vsemi cekarji, s težavo zrinem v dvigalo naše palače, ki ni večje od poljskega stranišča na štrbunk.

Po četrt urnem hlajenju na balkonu in sproščujočem tuširanju, se seveda pred večerjo prileže aperitiv. V bistvu aperitiv, pred kuhanjem večerja, saj je bila na jedilniku zgolj skromna juhica iz bučkinih listov, klapavic  in vongol, za katero je 15 minut skoraj preveč časa. 

Ena od flašk, ki še čaka v hladilniku
na naslednjo priložnost
Kaj bi bolj sedlo na osušene borbočice, željne sveže in aromatične pijače, kot sadni, kiselkasti Kriek! To je belgijsko pivo stila lambic, kislo in suho pivo, odišavljeno s svežimi češnjami, katerega domotožje seže v okolico Bruslja, njegova značilnost pa je sladko kiselkast sadni okus in relativno nizka alkoholna stopnja. Pivo je plod spontane fermentacije divjih, bruseljskih  lokalnih kvasovk, nekako, kot pri nas vino. Po doživetju bi ga lahko primeral z dolenjskim cvičkom ali pa štajarkim bizeljčanom. Pivina vre v velikih odprtih bazenih, ki dovoljujejo divjim kvasovkam lahek prodor v središče pivskega kozmosa. Nato pa v njej več mesecev namakajo češnje, da spustijo svoje arome in kvas prežveči sladkor, ki ga vsebujejo. Tako pusti za sabo suho, aromatično pivo s sadnim okusom. Najbolj ortodoksni primerki so zares kisli, zato nekaterim, bolj poljudnim,  pred flaširanjem primešajo še nekaj sladkorja, odpornega na kvas, da ustrežejo bolj občutljivim želodčkom. Modernejša verzija Krika se imenuje Framboise, kateri dodajo maline, namesto češenj.

Nekako nemoralno se je nacejati z aperitivi, če jim ne sledi vsaj skromna zakuska. Belgijci radi terminirajo morske školjke (ali je to samo vaba za turiste?), medtem ko plaknijo grlo z okusnimi pivi. In juhica, ki sem jo že omenil, je sicer samo mediteranska asociacija, avtohtoni pivovarilniški kulinariki oddaljene Flandrije, vendar je v tem ambijentu in klimi zadovoljiv surogat. Da ne bom samo vspodbujal slinjenja in stokanja praznih želodcev, priporočam tale recept:

Bučkino perje je sicer bolj običajno v siciljanski kuhinji, a tokratni šopek je romal naravnost iz pred objektiva v rimski lonec. Na koncu mi bo prijeten, sladek okus postal še najbolj všeč, od vseh bučkinih možnosti in bi ga mirno dal na prvo mesto. Sledijo bučkini cvetovi, nato pa stare zimzelene pohane bučke. Njamii!


Potrebujemo:


*približno 1/2 kg svežih, mladih listov in pogankov bučk
*eno majhno bučko
*dobro pest klapavic
*dobro pest vongol
*2 stroka česna
*večji olupljen, razsemenjen in pretlačen paradižnik
*zelenjavno jušno osnovo
*sok limete
*dobro olivno olje
*sol (po potrebi)
*pol žličke ne premočnih suhih feferonov (po želji)
*sveće mlet poper 


Priprava je kar se da hitra in enostavna. 


V bogato naoljeno široko posodo vržemo dva strta stroka česna in ko kuhinja lepo zadiši, pridenemo z vilico pretlačen paradižnik, čez nekaj minut pa še oprane bučkine liste in nasekljano bučko. S kuhalnico dvakrat zavrtimo in prilijemo toliko jušne osnove, da je zelenjava pokrita. Na zmernem ognju kukamo približno deset minut, da se stebla zmehčajo, nato pa v posodo stresemo očiščene školjke. Pokrito kuhamo toliko časa, da se odprejo in tedaj lahko juho začinimo s feferonom. Preden postrežemo, jo  poizkusimo, če je potrebna še šcepca soli, tik pred zdajci pa jo še pokapamo s sokom limete in začinimo s sveže mletim poprom. Pa dober tek!

Super župca...okusna in sveža, prava poletna zabava, še posebaj ob spremljavi dobrega piva. Po večerji je padel še domači Daimond Head Ale ;-)