08 October 2013

Velo Ci Raptor

Še pred dobrim tednom sem pričakoval, da bo varilski tempo v naslenjih dneh precej bolj živahen. Pa so razne težave, kot da bi živeli v zakletem svetu, med vrata zagozdile kajlo. Recimo...dobavitelj iz Anglije, pri katerem občasno nabavljam kakšne reči, predvsem solne raztopine za uravnavanje ionov v vodi, kjer se namaka slad - drozga, pa tudi kakšne druge malenkosti, je v očitni naglici, v paket namenjen na moj naslov, zapakiral napačne kemikalije. Tako sem namesto željenega in naročenega CRS-ja, dobil flašo bazičnega detergenta, ki ga bom sicer s časom že porabil, mi pa v tem trenutku ni tako nujno potreben. Gospod Greg se mi je za nastalo nevšečnost globoko opravičil in s prvo pošto poslal robo, ki sem  jo bil naročil, detergent, ki sem ga dobil po pomoti, mi je pa velikodušno šenkal.


Bru*You...Bru*me...since 1963


Recept za Specalty Ale, ki sem ga naposled le nekako pripeljal h koncu, bo s prihodom pod odrske luči, zato še nekaj dni počakal, da pa ne bi dobil prehitro občutka osamljenosti (samo v pivovarskem smislu - da ne bo pomote), sem se včeraj ob pretakanju kolesarja v sekundarni fermentator, kar nekoliko razživel. Italjani bi rekli “ho cambiato l'idea“. Za tiste, ki ste že pozabili na kolesarja, gre za lahek zvarek, z nizko stopnjo alkohola, ki ga večinokrat zvarim iz ostankov slada in hmelja in je namenjen regeneraciji opešanega organizma, ko se vrnem s kolesarskega vijuganja po sedmerih rimskih gričih. V trenutkih takih obrtniških del, kot je pretakanje, je v navadi, da malo pomerimo stanje v pivini, ki je sedaj že skoraj postala pivo in z hidrometrom izmerimo specifično gostoto tekočine. S pomočjo tega podatka ugotovimo koncentracijo sladkorja v njej, skupaj z izmerkom pred začetkom vrenja, pa izračunamo stopnjo alkohola v pivu. Seveda vzorca ne zlijemo stran, ampak je to prva, kolikor toliko verodostojna pokušina komaj pričakovanega izdelka.  Po teh nekaj požirkih, sem se kar na hitro odločil, da ga odišavim še z dozo suhega hmeljenja - dry hopping. V hladilniku mi je ostalo ravno še toliko novozelandskeha hmelja Pacific Jade, ki sem ga itak že uporabil za grenčico med kuhanjem, da si nisem mogel kaj, da ga ne bi potresel po zlato rumeni površini. Sicer zvarku ni na prvi okus nič posebnega manjkalo, razen ogljikovega dioksida seveda, proti pričakovanjem je bilo tudi bolj motno, kot bi se šikalo, a to je vendarle posledica nekoliko višje vsebnosti pšeničnega slada - se tolažim - pa tudi kvas se ni čisto vlegel na dno, kot bi si želel (low flocculation). Prej sem omenil, da  gre v večini za pivo z manj alkohola, tam nekje okoli 4%, ampak v tem primeru se ideja ni ravno iztekla po načrtu. French Saison #3711, kvas laboratorija Wyeast, je še enkrat pokazal vse svoje mišice in pojedel praktično VES sladkor. 


Če kdo želi, si lahko tukaj pogleda malo več
evropske pivovarske statistike
Da je tak požeruh sem vedel že iz izkušenj, sem pa potihem računal, da je vendarle izgubil nekaj apetita, saj sem ga prihranil od prejšnga zvarka, potem ko je od srede poletja čakal v hladilniku, sem ga pa še s starterjem precej na pamet raznožil. Hkrati sem se mu poskušal tudi načrtno zoperstaviti, zato sem drozgal pri nekoliko višji temperaturi, kot bi si za Pale Ale predstavljali, kar pomeni, manj enostavnih sladkorjev in nekoliko več kompleksnih - v principu kvas visokega vrenja z lahkoto predela samo enostavne sladkorje, s kompleksnimi se pa večina, bolj ali manj muči, kar pomeni, več predelanega sladkorja,  vež alkohola in bolj suho pivo in obratno - ampak ta se je očitno zares naredil francoza in pogoltal vse do zadnjega! FG 1.00(1/2) ali kako bi to napisal...

Teh kolesarjev se je do sedaj že kar nekaj nabralo, nekateri od njih so bili zares uspešni, kakšnega bi pa najraje tudi pozabil. Kot je pri ljubiteljskih varilcih v navadi, vsak od takih zvarkov dobi tudi svoje osebno ime, da se lahko potem vesele druščine lažje znajdejo v poplavi vsemogočih stilov. Še malo, pa jim bomo morali napopati še priimke, da jih bomo lažje ločili. Tako osebna stvar je tole pivovarjenje...ne se hecat! In seveda sem se tudi sam znašel v vrtintu teh poimenovanj, zato sem si mislil, da bi kot na “desktopu“ tele stvari spravil malo vred in jih pometal v mape, da bo vse bolj pregledno. Dobro...nimam sicer take proizvodnje, da se vsaj doma ne bi znašel, ampak potrebno je misliti na prihodnost! V tem kontekstu sem se odločil, da bom od sedaj naprej imenoval vse kolesarje z enotnom imenom, ločil jih bom samo z zaporednimi številkami. Čast prvega v seriji je doletela prav tega, ki se sedaj medi v kantici, zadaj za pisalno mizo. Zvarek je dobil zveneče kolesarsko ime Velo Ci Raptor #1. 

Da stanje v svetu ni preveč rožnato, je jasno vsakemu. Mirno bi lahko rekel, da je pri nas vsaj na minus drugo, če ne celo na minus tretjo potenco. Vendar, čeprav ne zgleda, nismo v tej mizeriji čisto sami. To sicer ni mišljeno, kot tolažba, vendar kot kruto dejstvo. V Italiji ni nič drugače. Povsod se išče denar, da bi se z njim natrpalo zevajoče luknje v državnem proračunu. Slovenija je v evropski uniji na petem mestu po višini trošarine na pivo in kot kaže je v sosednji Italiji, državi, kjer trenutno diham zrak in seveda spijem tudi kakšno pivo, v igri ideja, da bi se nam na tem mestu pridružili ali nas celo prehiteli. Vlada namreč pripravlja zakon, s katerim bi ostreje zarezala v pivski kolač in z višjim odstotkom trošarine še stanjšala že tako tanke denarnice. Na koncu, kot vemo, seveda plača vse kupec, cene so pa že sedaj astrononske. Zato se je več kot 110 let staro združenje “AssoBirra“, ki združuje italjansko industrijo piva, v kateri je zaposleno okoli 144 000 ljudi in pokriva več kot 70% celotnega italjanskega trga piva, odločila za akcijo, s katero bi vlado z argumenti prepričala v nesmotrnost njihove namere. 
Za primerjavo...v Sloveniji obstaja sorodno združenje, z imenom “Association Of Slovene Brewers“, ki je prav tako kot italjansko, včlanjeno v združenje “The Brewers Of Europe“, a očitno ne tako aktivno, saj ga je vinski lobi, vsaj pri trošarinah, zgazil na celi črti. Poleg tega nimajo na spletni strani evropskega združenja, poleg naslova sedeža, ki je mimo grede v Pivovarni Union, niti svojega znaka, nimajo niti spletne strani (leta 2013), poštna številka pa je še vedno petmestna, iz časa socializma. Kot kaže na prvi pogled, dopuščam seveda možnost, da živim v zmoti, je ta naša organizacija nekakšen privesek, ostanek boljših časov, industrijskega mastodonta (za naše razmere) in se z aktualnimi težavami obrtniških pivovarjev, ki so v tem trenutku  najbolj inovativni in perspektivni v tej branži (tudi v svetovnem merilu), niti ne ukvarjajo.