Wumbo

Verjetno leto ne bi bilo popolno, če me ne bi že skoraj na koncu, dobesedno, za goltanec stisnila angina. Moja zvesta sopotnica. Na srečo, kakšna dva tedna bolj zgodaj, kot lansko leto, ko sem na poti na vesele praznike, z visoko vročino vegetiral na sovoznikovem sedežu, med deževno in dolgočasno vožnjo iz Rima proti domu. Iz čistega mira, brez predhodnega prehlada. Kar stisnilo me je v grlu, telesna temperatura je narastla in stanje je postalo zrelo za antibiotike. Ko sem ležal na kavču, izčrpan kot  izgubljeni v puščavi, ki išče oazo in kot kakšen upokojenec zavit v toplo dekico in s težko muko goltal mlačen zeliščni napitek, sem razmišljal, od kje hudiča se je prikradla ta golazen in me odstranila iz objema vsakodnevnih opravil? Takrat sem, kot bi se ravnokar zgodilo, podoživel dogodek izpred nekaj dni. Odpravil sem se po opravkih in si, kot običajno, zastavil dokaj poskočen ritem slalomiranja po z vsem živim življem, z domačimi ljubimci vred, natrpanih pločnikih rimskih ulic, ko je v nekem trenutku, iz vhoda palače mimo katere sem ravno brzel, prikašljal nek idijot. Tipično italjansko, pogledal ni niti na levo, niti na desno, ampak jo je s kar veliko hitrostjo užgal direktno na ulico. Samo zahvaljujoč hitri reakciji in spretnemu menevru, ki sem ga izvedel s skoraj akrobatsko spretnostjo, se nisva butnila s svojimi pomarančami, sicer bi se vsaj enemu, če ne obema, za trenutek prikazal vsemogočni. Sem pa istočasno z vsemi pljuči zajadral v oblak njegovega izpusta, čeprav sem se skušal temu, v že tako zahtevni situaciji izogniti, kot se večkrat poskušam izmuzniti izpuhu cigartetnega dima zasvojencev, ki brez predsodkov puhajo svoje izločke v mimoidoče. Za trenutek sem še pomilsil, da mi je uspelo, saj sem, kar se da  hitro zaprl usta in skozi nosnice izpraznil pljučno vsebino, upajoč, da bi morebitne vsiljivce odpihnil stran od občutljivev sluznice. A sem že v naslednjem trenutku zajel sapo in románu, ki se je seveda delal francoza, zabrusil nekaj kletvic in mu z ročno gestikulacijo, njim dobro poznanim jezikom namignil, da je čisto navaden kreten. In ravno ta vdih je bilo verjetno usoden. Še enkrat več se je izkazalo, da je včasih bolj pametno ostati tiho.

Po nekaj poizkusih Batch Sparginga, sem pred časom spet presedlal na Fly Sparging sistem izpiranja slada, ker je ta bolj učinkovit, pa zato nekoliko bolj zamuden. Ugotovil sem, da je pri zvarkih z nekoliko nižjo alkoholno stopnjo, zaradi svoje učinkovitosti, Fly Sparging dosti bolj koristen. 

Mogoče je tole nekam nenavaden uvod v post, ki mi sicer že nekaj tednov napol napisan leži na lagerju, ampak mi je ravo prišel na misel in me hkrati brcnil v rit, ter pripravil do tega, da dokončam delo, ki sem si ga zastavil. To pa se začne takole...

Mlinček je zopet zapel svojo staro 

poskočnico. 

Ko sem se vrnil z ekskurzije, je bil pogled v že precej prazno kantino (hladilnik) precej dolgočasen. Skorajda je že kazalo, da bo postala čisto navaden kos bele tehnike, napolnjena z živili za vsakdanjo rabo. Po drugi strani je pa velika praznina omogočala bolj jasen pregled in ko sem odprl vrata velike plehnate omare in je betežna lučka osvetlila naotranjost, se je zalesketalo kar nekaj flašk, ki bi jih moral že zdavnaj spraznit. Govorim o zvarkih, ki so bolj sezonske narave - čeprav je to, bolj ali manj, večina homebrew zvarkov - tam zadaj, čisto na koncu, pa so se skrivali, kar nekam predolgo. Ven sem privlekel dve flaški zvarka “On The Road“ stila Bitter, ki sem ga flaširal že marca 2013, pa Saison “Take Me Away“ iz aprila istega leta in še aprilski 013 Browna Ale “Chocroach“, izdatno podkrepljen s kakavom in končno tudi “Sky Dancer“ stila Belgian Wit, ki sem ga skuhal letos spomladi in je bil mišljen bolj za poletno odžejo, kot pa za nazdravljanje božičku. Čisto v levem kotu, pa sta se prav diskretno zarosili še dve flaški “Santa's Loving Look“ iz jeseni leta 2012, ki pa tam vedrita načrtno. Gre za dokaj korpulozen Winter Warmer alias Christmas Ale, ki je podvržen testiranju. Letos bo padla ena, naslednje leto pa še zadnja. Čisto mimo grede, letošnji Christmas “Night Train To Russia“ stila...hmm, osnova je Russian Imperial Stout, ki ga je osmislil belgijski kvas, plus nekaj začimb, zvaril pa sem ga letos julija in se medi v šišenski kleti, je po prvem testu kar nekam preveč bogat. Mojemu rimskemu prijatelju, ki se trenutno poti v drugem letniku, štiriletnega študija za vinskega someljeja, je šel kar težko po grlu, na koncu mu ga je celo nekaj ostalo v kozarčku. Saj poznate vinske frike... preveč sladek, pravi, čeprav to ni, je pa kar nabildan, predvsem pa izrazito izstopa aroma hrastovega čipsa, (naoblan iz rabljenih sodov, v katerih je zorel Sherry), ki sem ga posladkal s strokom vanilije in je v nosu sicer prijetna, na jeziku je pa okus ožganega hrasta, prepojenega z aromatičnim vinom, zares mogoče preveč vsiljiv. Upam, da se bo z meseci (leti ;-)) zorenja, okus stabiliziral in uravnotežil z aromo. 

Živahno vrenje je eno od pogojev

dobrega zvarka.

Takšna inventura in odkritje skrivačev je lahko tudi priložnost, na najbolj elementaren način ugotovim, kako učinkovita je domača tehnika čiščenja in sterilizacije, saj bi lahko morebitna bakterija ali podobna golazen, ki bi se vtihotapila v proces, po letu dni ali celo več, bivanja v flaški, zaradi zmožnosti presnove kompleksnih sladkorjev, ki jih sicer kultivirane kvasovke ne morejo prebaviti, ustvarila občuten višek CO2 in ko bi odstranil zamašek, bi se pivo neprimerno bogato zapenilo. No, moram priznati, da se mi je to nekajkrat tudi zgodilo in mi ga je večkrat precej tudi ušlo iz steklenice, vendar je v povprečju odstotek takih dogodkov zanemarljiv, predvsem pa mi ni še nobene razneslo, kar se dogaja, kakor berem po raznih varilskih forumih.

Po koncu kuhanja, in pretakanju pivine skozi toplotni izmenjevalec v fermentator, ostane na dnu posode “kotel/whirpool“ stožčasti kupček usedlin, ki je sestavljen iz ostankov hmelja, koagulanta irish moss, beljakovin taninov in še česa.

Vprašanje praznega hladilnika, dá lahko samo en odgovor. Treba ga bo spet napolnit! 
V naši ulici, le streljaj oddaljeni od vatikanskega obzidja, že dolgo ni tako lepo zadišalo po opojnem sladu. Pobrskal sem malo po ostankih, napol izpraznjenih vrečah in škatlah s sladom in za silo sestavil recept za IPA, ki že dolgo ni bil na sporedu vaše priljubljene domače pivovarnice. Tokrat je osnovo sladice predstavljal belgijski slad Pils (puristi bodo rekli, da je edino Pale Ale primerna surovina za ta stil), ki je z dodatkom nekaj svetlega karamelnega in pšeničnega slada, pa še z nekaj pšeničnimi kosmiči, tvoril jedro zvarka. Ko sem se lotil sestavljanja sadnih arom in grenčice, je bila situacija identična. Na zgornji rešetki zamrzovalnika se je hladinlo nekaj napol praznih zavitkov hmelja in hitro sem ugotovil, da bodo arome potegnile proti ameriškemu kontinentu. Na koncu koncev sem malo pokombiniral in pričakujem rezultat, ki bo po telesnih značilnostih kotiral bolj proti britanski tradiciji, aroma bo pa bolj čezoceanska. Precejšen del aromatičnih hmeljev sem prihranil za Dry Hopping, medtem ko bo receptorje za grenkobo žejnih pivcev razveselil angleški hmelj Target, ki slovi po čisti in nevtralni grenčici. Vse skupaj je zaokrožila brezkompromisna Fermentisova 04ka, ki dela hitro, za sabo pa pusti razveseljivo bistro pivo, kar je sicer značilno za večino angleških tipov kvasa. Mislim, da je kombinacija kar ustrezna, kjub temu, da sem pometel skladišče in sestavil recept iz ostankov. V naslednjih dneh bo pristal zvarek v flaškah, kar bi v bistvu, po načrtih in željah prvega pivovarja že moral, a so se dejavnosti, zaradi dogodkov, opisanih v prvem odstavku, na žalost za kakšen teden zavlekle. 

Za stil IPA se spodobi pivo izdatno ohmeljit in ena od številnih možnosti je tudi Dry Hopping. To je hladna ekstrakcija aromatičnih spojin hmelja, ki v fazi sekundarne fermentacije, oziroma zorenja, odišavijo pivo.