17 December 2012

Ma, che siete venuti a fà?


Težko bi komu prodal zgodbo, da je Evropa v krizi, potem ko se sprehodi v nedeljo popoldan po rimskih ulicah. In tako je te dni vsak dan. Da je vse zaparkirano je jasno, saj je to tukaj čisto običajna stvar. Pločniki, prehodi za pešce, dovozi do hiš in vsak prostor, kamor se da stlačiti avto, je zaseden. Vmes so pa seveda natrpani še mopedi in prepolni kontejnerji za smeti. Italjani so ustvarjanje odpadkov izpilili do popolnosti. Vsako reč v trgovini ti zavijejo v vsaj tri papirje in potem še v dve vrečki. 

Z Angelskega mostu proti Vatikanu, potem pa naprej, ob reki, v Trastevere na eno pivo. 
In zasedene so tudi vse garažne hiše v okolici nakupovalnih ulic. Po njih se je težko prebijati še peš. Kaj šel, če greš po opravkih in se ti mudi. Okoli španskih stopnic, na Via Condotti in njeni okolici, kjer so najprestižnejše trgovine eminentnih blagovnih znamk, je kakor na kakšnem indijskem vlaku, kjer sedijo še po strehah vagonov ali pa kot v kakšnem kitajskem giga mestu, na podzemni železnici, zjutraj, ko gredo ljudje na delo in se tlačijo v že itak polne vlakce. Povsod ljudje z vrečkami. Z velikimi vrečkami. Z veliko vrečkami in to ogromnimi. Kupujejo in zapravljajo. Na Via Nazionale, Via del Corso, Via Cola di Rienzo, ni nič drugače, samo malo nižji nivo in malo nižje cene. Ko grem zvečer, ko se delirij umiri, sprehajati našega insekta, da opravi svoje fiziološke potrebe, se mu zmeša od vseh vonjav, ki jih poleg gore smeti pustijo za seboj razuzdani potrošniki. 

Vhod, ki tudi preseneti.
Kako bi drugače opravičil to mrzlično stanje, kot z dejstvom, da živimo v 21. stoletju in da so prazniki pred vrati. Ljudje so veseli, da jim je uspelo preživeti še eno leto. Gotovo je to ugoden podatek. Da ne bo pomote, v tej gneči turistov kar mrgoli. In verjamem, da bo tudi kakšen naše gore list, zajadral za praznike na ta konec sveta in brusil pete po luknjastih in z granitnimi kockami (ki so zadnje čase popularne tudi pri nas) tlakovanih uličicah Rima. Nedvomno si bo imel veliko za ogledati in verjamem, da se bo imel lepo, ampak iz lastne prakse vem, da je tako pohajkovanje, četudi sila ležerno in brez ambicijoznih planov, precej naporno. Še posebaj za nekoga, ki ni vajen dolgih sprehodov. Zvečer, po končanih ogledih, bolj ali manj ohranjenih podrtij, ko je duša napojena z neizmirno količino umetnosti, telo je pa preveč utrujeno, da bi z užitkom prebavilo lahek mediteranski obrok, je vrček dobrega, ravno prav ohlajenega, aromatičnega piva, edino zdravilo. Ok, lahko se gre tudi spat, ampak...

Postrojene kobre.
Ma Che Siete Venuti A Fà je v bistvu fuzbalski fen klub. Poleg piva, tej temi posvečajo še največ pozornosti. Enkrat spomladi, ko je že kar poletna temperatura redčila slino v ustih, sem se po opravlenem delavniku odpravil tja, da si omočim grlo, pa so me presenečenega, pričakala zaprta vrata. Edina odprtina, ki zeva v tisto beznico, je zaprta, sem si mislil pri sebi. Verjetno sem tudi zaklel. Vsaj spodobilo bi se, ko te nekdo takole pusti na cedilu, čisto pred cilje. Potem pa zagledam nek papir, zalepljen na vratih in stopim z mopeda, da pogledam. Na listu papirja, strganega iz črtastega zvezka je pisalo; Chiuso! Causa derby! Ci vediamo doppo la partita! Forza Roma!!!  Kar bi nekako pomenilo; Zaprto! Vzrok derbi! Se vidimo po tekmi! Forza Roma!..je pa vsakemu jasno, kaj pomeni. Kljun že kar pretiranemu intuziazmu, ni to neka huliganska postojanka. V resnici je čisto prijeten lokalček, ki je eden prvih v Rimu, če ne celo prvi, utemeljil svojo ponudbo na pivu.  V srcu mestne četrti Trastevere, kjer v srednjeveškem stilu razpredenih uličicah mrgoli raznih lokalov, trgovinic, gostiln in pizzerij, se je usidrala točka ljubiteljev piva. Iz 17. kober, ki zasedajo cel šank po dolžini, tečejo izvrstna piva, v glavnem evropskih, zadnje čase pa seveda tudi izvrstnih italijanskih mikro pivovaren. Približno polovico je stalnih, ostale pa pogosto menjavajo, tako da imajo vedno, ko pridem naokli, nekaj novih znamk. 

S pivom, je treba zamenjati tudi nalepko na kobri.




Po dveh energijskih vrčkih, ko bodo noge nehale zatekati in bodo čevlji kar naenkrat spet prav veliki, se bo zbudil tudi apetit in pred kakšnimi parimi leti je taista druščina pivoljubcev, čez cesto odprla lokal z imenom Bir & Fud, kjer poskrbijo za take težave. Napolitanska pizza in še cela vrsta posrečenih jedi se izvrstno ujamejo s točenimi pivi, izključno italijanskih pivovarn. Zmagovita kombinacija!

Fuzbal in pivo ali pivo in fuzbal?





Trenutek za razmislek.

Prijetno vzdušje in sveže pivo