17 August 2012

Pink Panter

Avgust, mesec neusmiljene pripeke. Temperature so že nekaj dni blizu 40°C, a rahel vetrič "er tramonto", naredi življenje bolj znosno. Če pa se ta ustavi, je po deseti dopoldne potikanje po mestu že skoraj smrtno nevarno.  Po ulicah in trgih tavajo od vročinskih udarov prekurjeni turisti, ki morajo pač opraviti svojo drago plačano  turistično turo. Domačini, tisti, ki so še ostali v mestu, varno skriti za debelimi zidovi opečnato pobarvanih blokov, ki jim tu pravijio palače (palazzo), za zaprtimi polknami, čakajo na večerni hlad. Večina je odšla na bližnje morje in mesto je prav opustelo. 

Prazne ulice....samo dve osamljeni steklenici čatata, da jih kdo odnese 
In táko mi je všeč. Rim mi je najbolj všeč avgusta!...In kar na enkrat, brez opozorile, so se z jasnega prikadili temni oblaki in ni trajalo dolgo, ko smo si zapeli vekomaj zeleni šlager Quanto sei bella Roma quando piove, prekaljenega Antonella Vendittija. Skoraj po štirih mesecih je zapadel prvi dež in prava poletna ploha je odnesla nesnago s cest, smeti, prah, ki se je nabral med sušnimi dnevi in...pasje dreke. 

Vroč in prazen...
Ampak, še zmeraj mi je Rim najbolj všeč, ko je vroč in prazen. Ko se zvečer usedem na skuter, se zapeljem po praznih ulicah, ga navijem na visoke obrate in mi topel veter ravna kocine na podlakteh. Mogoče bi lahko rekel, veter v laseh, če bi snel čelado, a ta leta so že minila in pod čelado se zasveti samo še ena člada, ki pa ni homologirana.  Malo se vozim okoli, naredim kakšno fotko, všasoh grem pa tudi na kakšno pivo.

Če ni kosilo preveč pozno in so delovne obveznosti zaključene, poskušam ujeti te mestne impresije tudi s kolesa. Poskusim ujeti tak tempo, da se ob vračanju domov ustavim še pri Pinkpanterju, ki se odpre ob osmih zvečer. 


Augustiner pred izdihom
Mrka, a kljub temu simpatična pogleda dvometrskih bratov Linari, z odprtimi pipami čakata goste skoraj vse dni v letu, razen mogoče par dni okoli feragosta. Ob fuzbal partitah na Stadio Olimpico, ki se važi tam blizu, nasproti, čez reko, pa še kakšno uro prej. To je simpatična lokalna beznica (+), birreria, kamor hodijo lokalni liki, kjer se ustavijo samo turisti, ki so se zgubili in kjer točijo dobro pivo. Z daleč naokoli najboljšimi hamburherji, ki se seveda niti približnop ne morejo kosati s srbsko pleskavico (če sem pošten, je to čisto drugi tip užitka),  znajo tudi nahraniti lačna usta.


Telečji pogled...čas je, da gremo domov
Najrajši ubijem žejo s hladnim,  rutinirano a vrhunsko natočenim AugustinerjemVčasih, ko smo še stanovali za vogalom, smo šli, cela družinica, se usedli zunaj, na pločnik, k steni pritisnjeni mizi in naročili vsak svojo merico. Medtem, ko je punčka skočila k sosedu na sladoled, ki je mimo grede tudi eden bolj fensi v Rimu, so se njej pocedile sline in oči zarosile ob Schneider Weiss Hefejaz sem pa običajno začel z zgoraj omenjenim pilsom, včasih tudi s pšeničnim Schneider Aventinus Doppelbock, nadaljeval z belgijskim, aromatičnim in ne ravno značilnim, zato pa odličnim Triple Karmeliet, ob dobri volji in zmernem prigrizku, pa je včasih padel še kakšen irski Oyster stout iz Dublina. Vse točeno, vrhunsko.