02 August 2012

Hladilnik

Po dobrem tednu skrivanja v senci in občasnega namakanja v jadranskem morju, smo se iz Sirola, mesteca blizu Ancone, kjer smo družinica kampirali in manjšem ovinku skozi adrenlinsko Mirabilandijo, vrnili v z dimom prepojeni Rim. Ko smo se po Flaminii pripeljali do prvega semaforja v mestu in sem v pričakovanju, da bi spet končno vdihnil že nekoliko pogrešano rimsko mešanico vonjav mogočnih pinj, aromatičnih lovorikavcev in izpušnih plinov, odprl okno avtomobila, je v notranjost vdrl kar nekam neprijeten vonj po preveč prekajenih mesninah. Gozdnati hrib Monte Mario, ki se dviga od rečne struge lenobne Tibere, proti zahodnemu delu mesta in je eno redkih območji, če seveda izuzamemo znamenite rimske parke, ki ni pozidano, je zajel požar. Mesto je zavil v dim in pepel, ki ga je poletni veter nosil po mestnih ulicah, je neprijetno dražil nosno sluznico.  
Isense
In prav ta vonj po lesnem dimu, mi je hitro odnesel misli v Poljansko dolino, kjer smo včasih pri Lukatu, na vikendu poznavalsko spuščali po grlu prekajene potočne postrvi, ki smo jih kar z rokami, na šverc nalovili v bližnjem potoku in jih potem na bukovih oblancih prekadili v prav za to namenjeni plehnati škatli. 
Ko se je na semaforju pojavila zelena luč, sem se hitro zdramil in preden sem se čisto vrnil v sedanjost, sem z delčkom misli oplazil še Prekajeni Rjavi Ale, oziroma Smoked Brown Ale, kar se seveda spodobi, če smo že na pivovarskem terenu. Anede.


Torej, vrnil sem se domov in v kotu pisarne je, ne da bi hotel s svojo obilno postavo vzbujati pretirano pozornost, tiho brnel moj novi hladilnik. Temperatura na cenenem akvarijskem termometru, ki sem ga zgolj iz firbca pritaknil zraven, je kazala dobrih 7°C, kar je ravno prav, da so osušene borbončice zadrgetale in iztisnile še zadnji odmerek sline.


Hladna meglica se je ulegla na dno, ki
je kot jesenska megla napolnila kotlino
Ta kitajski dosežek bele tehnike, ki sliši na ime Hisense (Hi-sense, italijansko Isense) je prispel le nekaj dni preden smo se odpravili na dopust in se nisem imel z njim kaj dosti časa ukvarjati. Vanj sem samo preložil arsenal steklenic, ki so se že nemarno pražile v prevroči špajzi. Pozitivni učinki so neverjetno opazni, saj se je pivo, ki je seveda nefiltrirano in poleg tega še fermentirano v steklenici, v slabih dveh tednih opazno zbistrilo. Kvasovke so se ulegle na dno, za sabo pa potegnile še hladno meglico, ki se polagoma poseda in je trenutno nekje na spodnji tretjini steklenice. 


Sicer je pa namen naprave večstarnski, od komore za fermentacijo, do čisto običajnega skladišča s kletno temperaturo okoli 10°C. Da bo dobro služil svojemu namenu, mu je treba samo še zamenjati termostat, ki pa mi ga je poštar prinesel že pred nekaj tedni.



Kitajski termostat STC-1000 sem z nekaj domačega orodja zapakiral v plastično razvodno škatlo za elektične inštalacije. Nekaj težav so mi delala navodila v kitajskih pismenkah, vendar mi je nekako uspelo odklopiti originalni termostat v hladilniku in na njegovo mesto priklopiti tega. Rad bi se pohvalil, da je šlo skozi brez prekurjene varovalke in lučka v hladilniku še vedno dela. "Sm mal štromarja!", je rekel moj prijatel Obi, potem ko je menjal varovalko na ojačevalcu in se mu je ob kratkem stiku prilepil šravfncigar na tiskano vezje, pa je potem še vedno delal.

Takle je končni izdelek, ki sem ga postavil na vrh hladilnika. Zamenjati bom moral samo še tipalo, ker je na priloženem žica prekratka in sem ga speljal kar spredaj med vrati.