01 February 2013

Bruseljska Trojka

Ko sem prvič prebral v časopisu, da se utegne v naši preljubi domovini oglasiti bruseljska Trojka, sem najprej pomislil na vse tiste pivnice, ki sem jih že davno tega obiskal v Bruslju. Bogato založene z zgodovinskimi spomini in nepreglednim izborom življenskega eliksirja. V rahlo mračnih a prijetnih krčmah, so za oguljenimi mizami in točilnimi pulti, ki so skozi stoletja videli že marsi kaj, prijazno ponujali in svetovali neizkuženemu pivcu, kakršen sem bil takrat, tako razvejano paleto različnih okusov in arom, da mi ni bilo čisto nič jasno. Ne bom trdil, da mi je bilo vse tudi všeč, vendar sta  bila splošen vtis in izkušnja tako vzemerljiva, da se nisem ob branju omenjenih časopisnih člankov prav nič slabo počutil. Celo obratno. Kdaj pridejo?! 

Jih grem počakat na postajo in pomagati nesti kovčke. Gotovo se bo v njih znašla tudi kakšna flaška, še posebaj, ker imajo slabe izkušnje s slovenskim pivovarskim grozdom, oziroma tistima dvema pivovarnama, na katere smo še nedolgo tega, skoraj na smrt prisegali. Zadnje čase se nad njima večina samo še pritožuje. Moj zvesti prijatelj Medo, ki ga večkrat zanese službena pot v Bruselj, ob vračanju domov obvezno zapolne prazne prostorčke v kovčku s polnimi flaškami, da potem kakšen večer pridno degustiramo in obujamo prijetne spomine na daljne dežele. 

Enkrat sva se tako, z mojim tabelim Mercedezom 240D, letnik 74, odpeljala en krog po Evropi. Najprej v München, kjer sem nabavil nekaj foto opreme in ene 200 filmov, ter si z razliko v ceni plačal pot, pa seveda obvezna Waisswurst in vrček pšeničnega...in potem k prijatelju v Stutgart. Ko sva pozvonila na njegovih vratih, si je ravno natikal čevlje in povedal, da gre v München na koncert, če se prav spomnim, na Prince & the Revolution. Vsedli smo se še na tople zice in odšli nazaj v München, kjer sva ga, med orkanskim nalivom,  počakala v avtu, po koncertu pa spet nazaj v Stutgart. 


www.pukkelpop.be
Čez nekaj dni sva šla naprej, proti Belgiji. Na festival Pukkelpop v mestecu Hasselt sva prišla popoldan. Ogromno ljudi (uradno 38.000) in največje luže scaline, kar sem jih kdaj videl. Sekretov je bilo za tako množico premalo, zato so odpirali pipe kar na ograjo, s katero je bilo obkroženo prizorišče. Pozno popoldne smo stali že kakih deset metrov od nje in pritakali svoje izločke. Takih točk je bilo na celem prizorišči kar nekaj. Zvečer, ko bi morala na oder skočiti še zadnja zvezda, Iggi Pop, pa se je tako ulilo, da sva jo pobrisala v avto in se odpeljala spat na neko parkirišče. Zjutraj, utrujena in polomljena od ne ravno udobnega spanja, po vrhu pa še malo omotična od kakšnega vrčka preveč, prejšnji večer, sva se odpravila proti končnemu cilju, Amsterdamu. Po kakšnih 100 kilometrih umirjene vožnje po avtocesti, sva se zmenila, da se ustaviva v kakšnem mestecu ob poti, poiščeva primeren lokalček za pozen zajtrk in opraviva še ostale nujne fiziološke potrebe. Po večdnevnem deževju se je pokazalo prijetno, toplo sonce in na vrtu, sva se ob jajčkih na oko in vročemu čaju z mlekom, predajala prijetnim sočnim žarkom. In tako...ob meditiranju, prijetnemu lenarjenju in nastavljanja obraza toplemu soncu, me nekaj zdrani in odprem oči. Prvo, kar zagledam, je bil napis Guinness nad vrati vlokala, ki se je bahal v svoji črni in zlati lesketajoči se barvi. "O, poglej, Ginesa majo....a, bi enga?" "Mah....zakaj pa ne, saj končno sva na dopustu," pravi. Pa sva ga naročila, potem nama je pa zapasal...
In tako se sedaj, ob večerih, ko se srečamo ob kakšni flaški Westvleterna 12, Struise,  pa tudi kakšnega domačega včasih prinesem, spominjava, kako sva siromaka, sredi Belgije, sredi dežele najboljšega piva, zlivala vase tisti Irski kofe.

Trojka - Belgijski Dubbel, Pale Ale in Christmas beer alias Winter Warmer

V končnici lanskega leta, sem kar precej pospešil s proizvodnjo, tako da si bom na začetku tega leta vzel malo premora. Kljub praznikom, kjer se ja kar dosti degustiralo, je zaloge še kar nekaj, saj je bila celoletna lanska proizvodnja, skupno približno 200 litrov, zadosti velika, da si malo oddahnem in v miru zgradim načrt varjenja za naprej. Smukač, ki je bil zadnji na vrsti in je komaj postal pravo pivo, bo počakal vsaj do smučanja, naslednji teden in bom o njem kaj bol konkretnega povedal naslednjič, tačas pa lahko predstavim trojko, ki ji že počasi pojema sapa. Hladilnik je vedno bolj prazen.

To bi bila lahko prava bruseljska trojka, saj po stilu samo Pale Ale Hit Me Gently nekoliko odstopa, saj je začinjen z ameriškimi hmelji. Vendar niti ta podatek ni ne vem kako bogokleten, saj so belgijska piva po eni strani najbolj tradicijonalna, po drugi pa najbolj moderna, inovativna in se ne ozirajo na tradicijo, ampak iščejo nove poti, nove kombinaciej sestavin in nove okuse in arome.  

Hit Me Gently - Belgian Pale Ale
“Hit Me Gently“ je rumeno oranžen belgijski Pale Ale. Čvrsta pena je rahlo karamelno obarvana. .  Rahlo in prijetno aromo po sladu lepo zaokroži vonj citrusov, ki je značilen za celo vrsto hmeljev, ki prihajajo iz ameriškega kontinenta. CO2 je izrazit in daje v ustih svež in prijeten občutek. Telo je lahko in prijetno sveže, z rahlim sadnim okusom, ki se konča v dokaj izraziti grenčici. Kot sem že povedal, je to neke vrste hibrid med belgijskim in ameriškim pejl ejlom. Telo je belgijsko, aroma pa bolj ameriška. To je tudi tisti navihanec, ki mi je napihnil sodček. Da sem pri karbonatizaciji naredil napako, se je izkazalo tudi pri steklenicah, saj se je, brž ko sem jih odprl, pivo močno zapenilo in ušlo iz steklenice. Sicer pa je bilo to pivo mišljeno kot pivo za vsak dan, tako imenovano “every day beer“ in se tako tudi obnaša. Mogoče bi naslednjič poskušall z nekoliko nižjo alkoholno stopnjo, po vzoru angleških ejlov,ki se giblejo od 3,2% do 6,2% alkohola na prostornino, saj je 5,4% vendarle malo preveč, za kozarček piva pri kosilu ob 13h. Za bolj občutljive duše je tudi nekoliko izrazitejša aroma hmelja, še posebaj pa njegov finiš ob zaključku požirka, nekoliko neprijetna, ampak kot sem opazil, da se z nižanjem gladine v kozarcu, tudi toleranca na hmelj pivca sorazmerno zvišuje.


Taste of the Space - Belgian Dubbel
Aah...Dubbel, lahko bi rekel, da je to stil, ki me vedno najbolj razveseli. In “Taste Of The Space“ ni izjema. Močan, gost in “sladek“, z ravno prav izraženo gernkogo hmelja, ki brzda bogato aromo slada. Dubble se praviloma vari iz osnovnega slada, ki je tradicionalno pils, z dodatkom posebnih sladov, v tem primeru v glavnem karamelnih in vsaj 10 do 15% sladkorja. To je tako imenovani “inverted sugar“, torej sukroza, ki jo s kuhanjem in dodajanjem vode in običajno citronske kisline, razbijejo na fruktozo in glukozo, njene osnovne sestavine. Tako nastane sladkorni sirup, ki da belgijskima stloma Dubblel in Tripel nezamenljvo strukturo in okus. Obstajajo tudi izvedenke v kristalni obliki, dober je pa tudi čisto navaden namizni sladkor, ki je seveda sukroza. Sirup lahko potem tudi segrevajo na visokih temperaturah, da karamelizira in doda pivu še dodatno kompleksnost in barvo. Ravno pri tem elementu, pa se mi zdi, da je prišlo do odstopanja, ki ga nisem pričakoval. Pri dobavitelju sem dobil sladkor, ki je bil po mojem mnenju napačno deklariran,kot dark, namesto amber in je zato zvarek nekoliko svetlejši, kot sem pričakoval. Poglej, poglej...po barvi je skoraj identičen zgoraj opisanemu Pale Aleu, vendar je topo okusu, aromi  in struktuti popolnoma različno pivo.

Christmas Loving Look - Winter Warmer
No, in smo pri desertu. Christmas Ale ali tako imenovani Winter Warmer je na degustacijah požel najbolj nasprotujoča si mnenja. Od brezpogojnega navdušenja, do... težko bi rekel odvračanje, neizmernega presenečenja pa prav gotovo. Vendarle lahko na koncu rečen, da je zmagovalec. Dejansko je to kompleksen zvarek ki je s svojimi okusi in aromami, prava zagonetka. Bogato začinjena vsebina, polnega telesa, sladkega karamelnega slada,  lahko neizkušenega pivca preseneti na čistini, brez zavarovanega hrbta. Tiste bolj izkušene pa pestrost okusov sprošča in pomirja in jin hkrati odpira domišlijski svet. 
Kot sem že v enem starejših postov omenil, je bilo dozitanje začimb loterija, saj s tem prej nisem imel izkušenj, vendar se lahko pohvalim, da sem nekako ujel pravi občutek in zvarek relativnoo dobro zbalansiral. Mogoče bi prihodnjič malo bolj popazil na količino sveže nastrganega ingverja, saj je bil po kakšnem mesecu počivanja v steklenicah še preveč izrazit. Imam pa občutek, da se počasi staplja v celoto, kar pomeni, da bi potreboval vsaj še nekaj mesecev zorenja. Če še enkrat naštejem, poleg ingverja je pivo začinejno še s cimetom, pimentom, kandirano pomarančno lupino in dolgim poprom. Vskakor bo naslednjič, če bo ta dan kdaj prišel, potrebno količine začimb malo korigirati. Torej malo manj ingverja in nekoliko več popra, ki se lepo dopolnuje z ostalimi okusi, hkrati jih pa krepi in jim daje rahel skrivnostni ton.


Kako naj zaokrožim obisk trojke na BrewBite Breweri's blogu? 

Dobrodošli v naši kotlini!