06 June 2012

Zlati Gordon

Piazza Quattro novembre
Nedolgo tega sem se klatil po Umbriji in nekaj dni preživel v Perugi. Nedvomno slikovito mestece na vrhu griča, kakršnih je sicer v Italiji na pretek. Je univerzitetno mesto, kjer je tudi ena izmed dveh italijanskih univerz za italijanski jezik za tujce

Vendar mi bo ostalo mesto v spominu predvsem po stopnicah, s katerimi je prepredeno, najsi bodo to tekoče ali pa čisto navadne, običajno že precej dotrajane, betonske ali kamnite stopnice. Že drugi dan bivanja v tem sredneveškem mestu, sem si namreč tako svinjsko zvil kleženj (kar je zame nekaj običajnega), da sem bil praktično cel teden oropan užitka raziskovanja in potikanja po starodavnih ulicah in trgih. Ne vem, če ni k neverjetni oteklini pristavila lonček tudi moja zvesta spremljevalka putika, ki pa se res ni oglasila že nekaj let.

Scale mobile
Kljub vsemu, sem stisnil zobe in obiskal nekaj pivnic in pubov. Če izdam skrivnost, se mi je ta nesreča zgodila ravno, ko sem  bil  na poti iz enega od njih in sem bil že skoraj pred vrati svojega bivališča. V mislih sem podoživljal neprijeten okus slabo vzdrževane, neočiščene točilne naprave domače pivnice in pivovarne (brewpub) Il Birraio. Brewmaster, Poljak po narodnosti, se očitno ni imel dovolj časa ukvarjati s pivom, saj je bil, kot pizzajolo, zaposlen v sosednji pizzeriji, s pivom pa si je honorarno omočil brke le dvakrat na teden. Premalo za užiten zvarek! Torej...potem, ko sem zapluživ v tisto luknjo na sredi pločnika, za trenutek nisem točno vedel ali mi je slabo zaradi smrdljivega piva ali neznosne bolečine?




Stopnišče
Nekaj dni za tem, ko je krompirjasta noga začela dobivati spet prepoznavno obliko, sem previdno, a še z večjim žarom obletel nekaj arhitekturnih in umetniških zanimivosti, proti večeru in v noč pa sem si odpočil ob lokalnih kulinaričnih dobrotah, ter jih poplaknil s kupico piva. 

V številčno bogati študentski populaciji, kar je za uneverzitetno mesto seveda normalno,  je bil najbolj na udaru instant, brezoseben, franšizni, že miljonkrat viden irski pub, z imenom Buskers. Tam smo v pisani družbi spili kakšno pivo. Brown Ale, katerega imena se ne spomnim, je bil še kar soliden in tudi nad higieno točilnih pip se ne morem pritožit. To podrobnost omenjam zgolj zato, ker mi grimasa kolegice Nemke, Bavarke, torej poznavalke iz prve roke, vsakič polepša dan, ko se spomnim nanjo, ko smo se nekega večera družili v nekem karaoka lokau in, ko je naredila tisti, prvi požirek skisane žlabudre imenovane Weizen (pšenično pivo). Kasneje sem razmišljal, da je problem osmrajenega piva premajhna frekvenca žejnih odjemalcev, toda v nabito polnem lokalu, s potom orošenimi okni in preglasnimi karaokami, kjer teče pivo v potokih, sem prišel do zaključka, da je lahko to zgolj nepoznavanje tehnologije ali pa čisto navadna lenoba. Dejstvo je tudi, da nekritična študenterija zlije vase vse, kar dobi pod roko.




11 kvadratov
Majhna zanimivost Perugie in še posebaj lokalnih ljubiteljev grenke razvade (tu ne mislim  čokolade, na katero bi marsikdo ob omembi Perugie stavil),  je nedvomno Il Birrino, za katerega lastnik trdi, da je tretji najmanjši pub na svetu. Z WCjem vred meri pičlih 11 m2, kar je sicer precej več od najmanjšega, omenjenega v Guinnessovi knjigi rekordov, ki meri samo 5,18 m2. Kot je že marsikdo ugotovil, da ni vse v velikosti, to še posebaj velja za to popularno, lokalno luknjo, ki ponuja štiri vrste točenega piva, med njimi, meni najljubši Pils pivovarne Augustiner-bräu (glej zastavice) in nabildani (10°)   belgijski Ale Gordon.       
                                                                               



Zlati Gordon