Preste

Že enkrat spomladi mi je nadobudni domači pivovar Brad Smith, ki je mimo grede tudi ata in mama nepogrešljivega pivovarskega softwara BeerSmith, poslal newsletter, ki se ne nanaša direktno na pivo, je pa z njim neizbežno povezan. Recept za preste. Sicer ze tiste debele in mehke preste, ki v bavarskih pivnicah visijo z lesenih obešalnikov, postavljenih na sredine težkih hrastovih miz. In ki ti jih postrežejo namesto normalne kajle kruha, kakršno bi prebivalec naše kotline pričakoval, zraven vroče weisswurst in sladkega zenfa. 

Zlate prestice, posute s solnim cvetom in kumino.

Making Soft Pretzels to go with Your Beer... Poglej si ga no, Breda, kar tako iz nič se je pojavil in me v trenutku popeljav v rano mladost, ko smo jih glodali na poti v šolo. Skoraj vsak dan, kadar ne, pa tamalo žemljo in v sredino vsake polovice zapičeno rum plošcico. To je bila naša, socialistična Nutella, še preden se je pojavil Eurocrem, ki so ga mimogrede, v Jugi zgolj delali po italjanski licenci. Pa je padel še en mit.

Preste so narejene iz nekoliko

tršega krušnega testa.

Preste so njega dni ponujali v vsaki pekarni, danes pa so že tako redke, da so mi skoraj izpuhtele iz spomina. Po prejeti Bradovi pošti pa sem jih cel čas nosil s sabo in iskal primeren trenutek, da je jih lotim. Za vsak slušaj sem šel še malo na splet in po kuharcah preverit, kakšne skrivnosti skrivajo v sebi. Začuda sem tudi v slovenskih buklah naletel na bore malo pisanja o njih, pa nekoliko več o njenih sladkih sorodnicah, ki pa ne grejo preveč v perovski kontekst. Na netu je tega precej več, predvsem bolj bizarnih različic, oblitih s čokolado in posutih z vsem mogočim. Zato me je kar prijetno presenetil kratek prispevek spletne strani občine Vodice in seveda sled, ki je vodila proti Pekarni Prest iz tega kraja. Skromno, kratko in jedrnato, na koncu pa telefonska številka, ki bo pred silvestrovim zagotovo zapela in osrečila družbo z ducatom hrustlavih osmic.

Oblikovane preste damo v krop, ko 

priplavajo na površje, jih odcedimo 

in damo v vročo pečico, da se zlato

zapečejo.

Tisti pa, ki so bolj spretni, si bodo kot jaz, polepšali požirek penečega piva z doma pečenim pecivom. Stvar je dokaj enostavna, priznam pa, da mi prvič ni šlo vse od rok, kot sem pričakoval. Vmesil sem prečvrsto testo, ki sem ga potem težko razvaljal v enakomerne, tanke in dovolj dolge svaljke. Zato so na koncu, ko je testo v pečici do konca shajalo, nastale preste - buhteljni, ki pa po okusu prav nič ne zaostajajo za pravimi, takimi, kakšne so mi ostale v spominu. Vseeno obljubim, da se bom naslednjič bolj potrudil.

Za konec vam želim še lepe praznike in veliko sreče v prihodnje. 

Se oglasim spet drugo leto!!

Ko so pečene, jih vzamemo iz pečice, premažemo z vodo in potresemo s soljo in kumino. Na začetku so mehke, potem pa na zraku hitro postanejo hrustljave. 

Pivo - bomba

Ni več ostalo dosti časa. Prazniki so pred varti, v načrtu pa imam še en zvarek, ki je namenjen februarskemu športnemu tednu v dolomitih. Konec koncev bo treba tudi postaviti drevešček, kar pomeni, da je še en dan manj na razpolago. 

Da bo jutri teklo vse po načrtih, ko se bo iz lonca kadilo in po hiši dišalo po čokoladnem sladu, kakavu in brinovih jagodah, je bilo treba danes malo pospravit po špajzi in narediti nekaj prostora, predvsem pa v flaše stočit Dubbla, ki je danes tudi uradno dobil ime Taste Of The Space.

Za razliko od včerajšnega dne, ko smo se zbudili v megleno jutro, kar v Rimu ni ravno pogosto, je danes že od svita nebo razdajalo vse svoje razkošje sinje modrine, ki ji je zimski jutranji hlad samo še dodal ščepec skrivnostne, če hočete tudi svečane, predpraznične podobe. Kar malo žal mi je bilo dneva, ki ga bom zapravil za pranje steklenic in posodja, namesto da bi s kolesom naredil eno res lepo turo, ob reki skozi center in ven iz mesta, med polja, proti jugu in nazaj. Ampak plane je treba brezpogojno uresničevati, sicer se nabere praveč balasta, ki pelje naravnost v razpad sistema.

Hit Me Gently je bilo mišljeno zaradi zmernih 5,4% 

alkohola, vendar je tokrat, kar pošteno udaril.

Ko sem po lojtri splezal med police v špajzi in začel izbirati embalažo, sem tako, na hitro, ošvrknil okolico in zdelo se mi je, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Nisem bi čisto prepričan kaj, zato se nisem preveč ukvarjal s to mislijo, ampak sem še kar naprej cingljal s flaškami, jih prestavljal, sortiral in se spraševal, katere bi uporabil za tokratno polnitev? Izločil sem tiste, katerim je treba še odstarniti nalepke in sešteval volumne ostalih, da jih bo dovolj za slabih 20 litrov Vesoljskega Okusa, ki še mirno počiva v hladilniku. 

Potem se obrnem k sodčku, ki že nekaj časa, na drugi polici desno, čaka na vesele počitnice v Sloveniji in v njem, na svoj trenutek, belgijsli Pale Ale, ki sliši na ime Hit Me Gently. Prav zares je stal nekam postrani. Kaj pa je zdaj to, sem si mislil in že v istem hipu mi je bilo jasno, da je tur, ki ga je dobil na riti vzrok tej čudni kompozicji, ki je s svojimi neobičajnimi proporci, motila blažen mir na prenatrpanih policah in vnašala dvom in nemir v moje občutljive čute. 

Dio povero! Pivo - bomba! Še dobro, da je ni razgnalo. Verjetno se do konca najemne pogodbe za stanovanje ne bi znebili “prijetnega“ vonja po skisanem peru, ki bi oblil notranjost, s policami obitega prostorčka. Ne samo v špajzi, v celem stanvanju. Že tako je pisarna dobila svoj značilen vonj pivovarske kleti, samo še šalami in kakšna violinca bi morala viseti s stropa. Ni druge, kot da napičim notri pipo in spustim malo pritiska, potem pa v hladilnik z njim. Novoletna zabava bo okrnjena, saj bo sodček ostal v Rimu, bo pa predbižična toliko bolj vesela ;-)

Normalno bi pomislil, da se bo sodček zaradi previsokega pritiska napihnil kot žoga, pa izgleda, kot da bi ga od znotraj nekdo s sekirco udaril.

Zakaj se je to zgodilo? Vzrokov je lahko več. Prvi in najbolj logičen je ta, da sem ob flaširanju dodal preveč  “priming“ sladkorja. Po zapiskih, ki jih imam spravljene v nepogrešljivem BeerSmithu, to ne more biti vzrok, edino, če sem se uštel pri tehtanju. Res je, da za karbonatizacijo (običajo se doda dekstrozo, ki jo kvas povre in ustvari mehurčke CO2) v sodčku zadostuje polovico manj sladkorja, kot za steklenice, ampak do sedaj sem vedno delal na enak način in nisem imel težav. Razen, da je v prvih nekaj kozarcev pritekla samo gosta pena, ki pa se je v nekaj minutah spremenila v pivo. Dilema je namreč ta, kateri vrednosti sladkorja slediti ob polnenju, za steklenice ali za sodček? Prevret (steriliziran) sladkor se najbolje premeša s pivo, če ga damo prvega v posodo namenjeno za flaširanju, potem pa čez njega pretočimo pivo iz fermentatorja. Če računamo sladkor za sodček, bo v steklenicah premalo CO2 - ja in se pivo ne bo zadosti zapenilo in na sploh imelo dovolj mehurčkov. Če pa računamo sladkor za steklenice, nastane v sodčku preveč pritiska in posledica je to, kar se je zgodilo.

Tur na riti plehnatega sodčka. 

Drugi vzrok je lahko ta, da vrenje v fermentatorju še ni bilo končano, ko sem pretočil pivo v sodček in steklenice. V pivini je ostalo še nekaj nepovretega sladkorja in  tako je bila koncentarcija sladkorja ob dodatku dekstroze previsoka. Tretji vzrok pa je lahko prisotnost kakšne bakterije ali divje kvasovke, ki je sposobna predelati tudi sladkorje, ki jih pivski kvas ne more, efekt pa je ob dodatku dekstroze enak, kot v drugem primeru. 

Glede na to, da se s steklenicami ne dogaja nič neobičajnega, predvidevam, da je vzrok  lahko preveč dodanega sladkorja ali pa slabo očiščen, oziroma stereliziran sodček. Mogoče je ta možnost še najbolj verjetna, saj ga je zelo težko očistit, ker ima na vrhu odprtino, veliko komaj dva centimetra. To pa bom vedel šele potem, ko bom izmerim FG. Prej pa moram iz piva spraviti mehurčke, sicer hidrometer ne bo pokazal pravilnega rezultata. 

Še Nemci niso več to, kar so bili. Pravijo, da je tudi avtomobilski pleh vse bolj tanek :-I

Ma, che siete venuti a fà?

Težko bi komu prodal zgodbo, da je Evropa v krizi, potem ko se sprehodi v nedeljo popoldan po rimskih ulicah. In tako je te dni vsak dan. Da je vse zaparkirano je jasno, saj je to tukaj čisto običajna stvar. Pločniki, prehodi za pešce, dovozi do hiš in vsak prostor, kamor se da stlačiti avto, je zaseden. Vmes so pa seveda natrpani še mopedi in prepolni kontejnerji za smeti. Italjani so ustvarjanje odpadkov izpilili do popolnosti. Vsako reč v trgovini ti zavijejo v vsaj tri papirje in potem še v dve vrečki. 

Z Angelskega mostu proti Vatikanu, potem pa naprej, ob reki, v Trastevere na eno pivo. 

In zasedene so tudi vse garažne hiše v okolici nakupovalnih ulic. Po njih se je težko prebijati še peš. Kaj šel, če greš po opravkih in se ti mudi. Okoli španskih stopnic, na Via Condotti in njeni okolici, kjer so najprestižnejše trgovine eminentnih blagovnih znamk, je kakor na kakšnem indijskem vlaku, kjer sedijo še po strehah vagonov ali pa kot v kakšnem kitajskem giga mestu, na podzemni železnici, zjutraj, ko gredo ljudje na delo in se tlačijo v že itak polne vlakce. Povsod ljudje z vrečkami. Z velikimi vrečkami. Z veliko vrečkami in to ogromnimi. Kupujejo in zapravljajo. Na Via Nazionale, Via del Corso, Via Cola di Rienzo, ni nič drugače, samo malo nižji nivo in malo nižje cene. Ko grem zvečer, ko se delirij umiri, sprehajati našega insekta, da opravi svoje fiziološke potrebe, se mu zmeša od vseh vonjav, ki jih poleg gore smeti pustijo za seboj razuzdani potrošniki. 

Vhod, ki tudi preseneti.

Kako bi drugače opravičil to mrzlično stanje, kot z dejstvom, da živimo v 21. stoletju in da so prazniki pred vrati. Ljudje so veseli, da jim je uspelo preživeti še eno leto. Gotovo je to ugoden podatek. Da ne bo pomote, v tej gneči turistov kar mrgoli. In verjamem, da bo tudi kakšen naše gore list, zajadral za praznike na ta konec sveta in brusil pete po luknjastih in z granitnimi kockami (ki so zadnje čase popularne tudi pri nas) tlakovanih uličicah Rima. Nedvomno si bo imel veliko za ogledati in verjamem, da se bo imel lepo, ampak iz lastne prakse vem, da je tako pohajkovanje, četudi sila ležerno in brez ambicijoznih planov, precej naporno. Še posebaj za nekoga, ki ni vajen dolgih sprehodov. Zvečer, po končanih ogledih, bolj ali manj ohranjenih podrtij, ko je duša napojena z neizmirno količino umetnosti, telo je pa preveč utrujeno, da bi z užitkom prebavilo lahek mediteranski obrok, je vrček dobrega, ravno prav ohlajenega, aromatičnega piva, edino zdravilo. Ok, lahko se gre tudi spat, ampak...

Postrojene kobre.

Ma Che Siete Venuti A Fà je v bistvu fuzbalski fen klub. Poleg piva, tej temi posvečajo še največ pozornosti. Enkrat spomladi, ko je že kar poletna temperatura redčila slino v ustih, sem se po opravlenem delavniku odpravil tja, da si omočim grlo, pa so me presenečenega, pričakala zaprta vrata. Edina odprtina, ki zeva v tisto beznico, je zaprta, sem si mislil pri sebi. Verjetno sem tudi zaklel. Vsaj spodobilo bi se, ko te nekdo takole pusti na cedilu, čisto pred cilje. Potem pa zagledam nek papir, zalepljen na vratih in stopim z mopeda, da pogledam. Na listu papirja, strganega iz črtastega zvezka je pisalo; Chiuso! Causa derby! Ci vediamo doppo la partita! Forza Roma!!!  Kar bi nekako pomenilo; Zaprto! Vzrok derbi! Se vidimo po tekmi! Forza Roma!..je pa vsakemu jasno, kaj pomeni. Kljun že kar pretiranemu intuziazmu, ni to neka huliganska postojanka. V resnici je čisto prijeten lokalček, ki je eden prvih v Rimu, če ne celo prvi, utemeljil svojo ponudbo na pivu.  V srcu mestne četrti Trastevere, kjer v srednjeveškem stilu razpredenih uličicah mrgoli raznih lokalov, trgovinic, gostiln in pizzerij, se je usidrala točka ljubiteljev piva. Iz 17. kober, ki zasedajo cel šank po dolžini, tečejo izvrstna piva, v glavnem evropskih, zadnje čase pa seveda tudi izvrstnih italijanskih mikro pivovaren. Približno polovico je stalnih, ostale pa pogosto menjavajo, tako da imajo vedno, ko pridem naokli, nekaj novih znamk. 

S pivom, je treba zamenjati tudi nalepko na kobri.

Po dveh energijskih vrčkih, ko bodo noge nehale zatekati in bodo čevlji kar naenkrat spet prav veliki, se bo zbudil tudi apetit in pred kakšnimi parimi leti je taista druščina pivoljubcev, čez cesto odprla lokal z imenom Bir & Fud, kjer poskrbijo za take težave. Napolitanska pizza in še cela vrsta posrečenih jedi se izvrstno ujamejo s točenimi pivi, izključno italijanskih pivovarn. Zmagovita kombinacija!

Fuzbal in pivo ali pivo in fuzbal?

Trenutek za razmislek.

Prijetno vzdušje in sveže pivo

Tajnik #3522

Dan, ko se bomo za nekaj časa poslovili od kaotičnega Rima in se odpravili v zasneženo domovino, je vse bližje. Že vidim, kako bo avto spet premajhen, ko bodo, kljub trugi na strehi, do stropa natrpane vse luknje. Odkar si je nežnejši del posadke omislil še psico, je to samo še en problem več. Tri na enega...gulp :-I Tokrat bo gostota v kabini še posebaj visoka, saj se v skladišču popularne pivovarne BrewBite kopičijo zaloge in del njih se bo gotovo peljal z nami na dopust. 

Božični Ljubeči Pogled že nekaj časa počiva in se medi, belgijski Ale, ki mu je pripadlo ime Hit Me Gently, je pred petimi dnevi končal v steklenicah (ravno danes sem za pokušino odprl prvo), trenutno pa fermentira belgijski Dubbel, ki še nima imena. In o njem bi tokrat rad povedal nekaj več. Če lahko samo še za ped podaljšam odstavek, bi še dodal, da imam v planu, še pred velikim ukrcavanjem in selitvi na sever, za smučarsko odpravo, ki sledi na začetku februarja, zvariti eno dozo tipa ameriški Rjavi Ale (Brown Ale), za katerega pa še nisem spesnil recepta in se tudi še nisem odločil, s čim bi ovekovečil to posebno polnitev. V igri je slabo kilo gabrskih češenj, ki jih je posušil moj fotr in kjer se v tankem ovoju okrog peške, skriva neverjetna aroma in nekaj sladkorja, ki bi na rjavčku zagotovo pustila svoje pečat ali pa mogoče kilski blok črne čokolade, ki bi verjetno prav tako sedla med tiste vršace Dolomitov.

Kot sem že rekel, zadaj za mojim hrbtom, v pisarni pod mizo, fermentira belgijski dvojček. Če je verjeti pivovarski vehi (air lock), pripravi, ki onemogoča vdor bakterij v posodo, omogoča pa, da se CO2, ki je nekakšen kvasov prdec, nemoteno izmuzne ven, je vrenje že končano ali pa je tik pred tem. Načeloma se to ugotovi tako, da se nekaj dni zapored meri SG (specific gravity) in če se ta ne spremeni, pomeni, da je kvasu že zmanjkalo sladkorja, ki ga je sposoben predelati in je igre konec. Ker pa se pri vsakem odpiranju posode poveča možnost okužbe, pustim stati pivo na kvasu še vsaj dva tedna, potem pa ga pretočim v čisto posodo in še en do dva tedna počiva v hladilniku, nato pa roma v flaše. Tokrat bodo ti postanki malo krajši, saj mora pred odhodom povreti še sladkor v steklenicah, da se bo na silvestrovi veselici perček lepo zapenil.

Tale zvarek je že starejšega datuma, ki je že zdavnaj odšel po grlu in o njem pričajo samo še 

fotke. Seveda bo čez nekaj mesecev, ko pride sezona, spet na vrsti. 

Pivovarske zgodbe se vseskozi vrtijo okoli kvasa. Drozganje (mashing) je nekako predvidljivo. Gre za to, da je sistem postopkov, ki si sledijo zgrajen in se ga je treba držati, kar se da natančno. Je neke vrste rutinsko opravilo, ki seveda zahteva veliko znanja in izkušenj, pa vendar je to neke vrste mehaničen postopek. Vse drugače pa je s  kvasom, ki je živ orgnizem in se ne ozira na naše želje. Lahko mu le sledimo in mu poskušamo omogočiti idealne pogoje, da bo opravil svoje delo in nas rezveselil z rezultatom. Čeprav so odzivi kvasa na spremembe, bolj ali manj znani, se lahko včasih odzove tudi nepredvidljivo.

Ko sem konec novembra pripravljal starter in o tem razpredal v blogu Erupcija, sem bil prepričan, da je bil vzrok prezgodnjega izliva, prevelika doza vitaminov in mineralov, ki kot prehranski dodatek pomagajo kvasu, da se razvije v zdrav organizem. Potem, ko mi je večkrat ušel na plano in se razlil po tleh, nisem več vedel, koliko zdravih celic je šesploh ostalo v erlenmajerici in ali se ni mogoče med kvas urinila kakšna bakterija, ki bi pokvarila užitek. V zadnjem trenutku sem se odločil, da bom za Santa's LL uporabil suhi kvas, ki kot prva pomoč čaka v hladilniku ravno za take primere, in bom tega uporabil za kakšen manj zahteven zvarek. Kot se je kasneje izkazalo, je kvas stojično prestal avanturo in kasneje korektno opravil svojo nalogo pri zvarku Hit Me Gently. 

Kljub vsemu, mi ni dalo miru in sem za planirani Dubbel še enkrat nabavil enak kvas. To je izdelek laboratorija Wyeast in se imenuje Belgian Arennes #3522, za katerega pravijo, da zna narediti izvrstno, bistro pivo, s prijetnim sadnim in nekoliko pikantnim okusom. Ko pa sem prerešetal nekaj forumov sem prišel do spoznanja, da ima tudi eno zanimivo značilnost in ta je, da je zelo živahen. Rad se razbohoti bolj, kot je običaj pri drugih kvasih in ga je zaradi tega pametno vzgajati v večjih posodah. In torej tu je vzrok vseh težav, ki so se pojavile že prvič in tudi sedaj, pri varjenju dvojčka.

Ko se je starter vtrel na mešalniku, sem bil zato še posebaj pozoren. Ko se začnejo celice množiti, se to dogaja relativno hitro. Po kakšno uro dolgem nespremenjenem stanju, so se kar naenkrat začele na površini nabirati penice in v pol ure so se že grozeče vzpenjale proti vrhu steklene laboraturijske bučke. Potem sem kar dobršen del dneva ugašal in zopet prižigal mešalni, dokler se ni proti večeru reakcija toliko umirila, da je bila obvladljiva. Naslednej jutro sem postavil posodo v hladilnik, kjer se je kvas umiril in spravila v stanje mirovanja. 

Naslednjega dne zvečer je zazvonil rdeči telefon. Enkra, dvakrat, trikrat je pozvonilo...driiing...driiing...driiing,  ko so se izza vrat, iz daljave dolgega hodnika slišali hitri koraki. Postajali so vse glasnejši in že oglušajoče glasni, ko so se naposled,  z grobim udarcem po kljuki, odprla vrata. Čato je pograbil slušalko, ravno ko je hotel zvonec še enkrat nesramno glasno zatuliti edino kar zna. Uspelo mu je izdahniti samo še drii..., potem pa je tisti zadnji i počasi odlebdel skozi gost zatohel zrak tajnega štaba tajne pivovarske združbe in se naposled izgubil v globinah težkih žametnih zaves, ki so kot goba vsrkavale tajne pogovore skrivnostnih varilcev. Padla je komanda iz samega vrha in ardennaški tajni agent #3522, tako imenovani tajnik,  je dobila nalogo, da iz župe, v katero ga bodo namočili, ustvari najboljšo življensko tekočino galaksije Dubbel.

Po enodnevnem prilagajanju na nove razmere, se je lotil naloge dokaj zavzeto in po dveh dneh napolnil medgalaktični prazen prostor, tako imenovano črno luknjo, do te mere, da je že začelo dvigovati pokrovko in je bila praktično z eno nogo že v sedanjosti. Samo pozornosti neizprosnega biriča se je zahvaliti, da je ostal v zaprt v svojem svetu palstičnega fermentatorja.

Drobilec

Ko sem se zvečer vrnil domov, me je v kaslcu čakalo obvestilo hitrega poštarja s sporočilom, da se je dopoldan, s škatlo v rokah, smukal okoli naše hiše in zaman pritiskal na zvonec domofona. “Končno je prispel paket,“ mi je  švignil preblisk skozi misli. Že dolgo sem ga čakal. Kot ponavadi so na italjanski carini delali zavzeto in rabili skoraj dva tedna, da so uspeli izračunati tistih 17 € carine za dokaj enostavno konstruiran mlinček za slad. Če seštejem še pot čez Atlantik in balinanje po letaliških hangarjih, je vse skupaj trajalo več, kot en mesec. Sem pa vsaj prihranil nekaj čez 50 €, kot če bi povsem enakega kupil tu, v Italiji. S tem zneskom lahko financiram od 50 do skoraj 100 litrov piva, pač odvisno od stila in OG (original gravity - specifična gostota, od katere je tudi odvisna alkoholna stopnja). No, ampak, končno je tu in jutri pokličemm poštarja....ravno prav, saj bom čez dva dni kuhal belgijskega Dvojčka (Dubbel) in upam, da bo novi mlin prispeval nekaj odstotkov k višji učinkovitosti pivovarne.

The Barley Crusher je enostavna naprava, ki varilcu olajša muke in polepša dan. Na sliki z motornim pogonom.

Ko smo že pri mlinu (v bistvu gre bolj za drobilec), je mogoče že čas, da razdremo tudi  kakšno o sladu. Ta je poleg vode seveda, osnovna sestavina piva. Prav neverjetno je, da pijačo, ki jo vsakodnevno srečujemo vsepovsod, tako slabo poznamo. Slišal sem že vse mogoče in dobival najrazličnejša vprašanja, v stilu: “iz česa je že narejeno pivo?“, ali pa: “a pivo je pa iz hmelja?“...pa: “odkar delajo v Unionu pivo iz koruze, ni več to, kar je bilo...“ in podobne cvetke.

Vemo, da so se z napitkom, ki ga poznamo kot pivo, vendar se je verjetno precej razlikovalo od tega, kakršnega poznamo danes,  žejali že stari Sumerci. Da je v egipčanski kulturi predstavljala nekakšno energetsko tablico, ki je dajala ljudem, graditeljem mogočnih piramid, dovolj hranil in energije, za naporne gradbene posege in da jo zaradi bogatih vsebnosti vitaminov, mineralov in drugih rudninskih snovi, načeloma uvrščamo med hranila, zato tudi dobilo ime tekoči kruh. Zaradi vsebnosti alkohola je na žalost marsikje in tudi pri nas, pristala na širokem spisku raznih alkoholnih pijač, včasih ne v ravno cenjeni družbi, s kakšnimi umetnimi vinjaki, konjaki in mavričnimi likerji. Čeprav pivo praktično v vseh pogledih prekaša vino (prosim, da mi vinski zanesenjaki tukaj oprostijo, vendar so številni globalno vplivni in priznani somaljeji, čeprav morda neradi, to trditev tudi izrazili), tako v bogati vsebini učinkovin, kot v neizmernem spektru okusov, predvsem pa v odnosu in v nešteto možnih kombinacij s hrano, mu na trgu ni uspelo vspostaviti enakovrednega mesta. Marsikje še vedno velja stereotip, da je pivo delavska pijača, vino pa gosposka. V vinorodnih deželah je vino pač v priviligiranem položaju. 

Če bo vsaj delček vala svetovnega pivovarskega preporoda pljusknil tudi v našo kotlino, se bo, upam, tudi tukaj kaj spremenilo. Samo od sebe seveda ne, zato je mogoče tudi tole modrovanje nekakšen prispevek k temu.

Dva nazobčana valja, katerih razmak se da regulirati, 

učinkovito opravita svoje delo.

Naj se vrnem k izhodiščni temi. Slajenje žita je tehnično in kemijsko dokaj zapleten proces, ki zahteva veliko znanja in izkušenj. Slad je narejen iz žita, v glavem gre za ječmen, nekoliko manj pa tudi za pšenico, oves in rž in nekaj še bolj eksotičnih. Žito nekaj dni namakajo v vodi, potem pa ga odcedijo in v vlagi pri določeni temperaturi sprožijo encime, ki predelajo škrob, ki je v bistvu sladkor s kompleksno strukturo in proteine v enostavne sladkorje in amino kisline. Ti so hrana za kalček, ki omogoča, da se ta lahko razvije in zraste v odraslo rastlino. Na določeni stopnji kaljenja s segrevanjem ustavijo in zrnje posušijo...in to je slad. Da pa stvar le ne bi bila tako enostavna, so izskušeni sladarji skozi zgodovino svoje obrti izumili kar širok spekter različic okusov in barvnih odtenkov slada, s katerimi lahko danes ustvarimo praktično neskončno število inačic piva. In v tem tiču grmi zajec, ko govorimo o neverjetnih možnostih, kreativnosti pivovarjev in pestrosti njihovih izdelkov. Poleg slada se za varjenej piva uporabljajo tudi različni žitni dodatki, kot so neslajena žita in žitni kosmiči.

Ko zmanjka elektrike, postane drobilec učinkovita

fitnes naprava. Primerno tudi za ženske!

Vrste sladov najlažej razvrstimo po načinu obdelave. Slajeno žito obdelajo na dva načina. Kaljenej ustavijo s sušenjem pri temperaturi 60°C ali pa to storijo s soparo pri nekoliko višji temperaturi. Pri prvem načinu dvignejo temperaturo in slad posušijo, ter suhega pražijo pri temperaturi od 80 do 115°C, kjer dobijo osnovna slada Pilsener in Pale Ale in nekoliko bolj obarvana Vienna in Münich. Pri temperaturah med 160 in 220°C pa temnejše Čokoladni, Rjavi in Črni slad. 

Pri drugem načinu pa nastanejo karamelji sladi. Od prvega načina se razlikuje v tem, da ga ne posušijo, temveč ga dušijo v sopari. Njihova značilnost je, da pri soparjenju pri temeraturi do 70°C encimi dokončno predelajo škrob v sladkor (zgodi se reakcija, kot pri drozganju - mashing), potem pa pri praženju pri temeraturah od 120 do 160°C sladkor karamelizira. Praženo žito, ki ni slajeno in ga pražijo skoraj do črnega, uporabljajo za barvanej in kavni okus črnih piv, kot je popularni irsku Stout.

P.S.

V enem prejšnjih blogov sem se spraševal, koliko sploh je v Sloveniji domačih varilcev piva. Nedavo sem po naključju naletel na modela iz Wajdušne, ki se mu je po obisku londonske pivovarne Fuller's pomračil um in sedaj ne razmišlja o ničemer drugem, kot o temu, da bi si zgradil svojo lastno pivovarno. Frendom se ideja sploh ni zdela butasta, zato so skupaj zavihali rokave in se lotili projekta. Ker pa se dobre ideje običajno stopijo, kot ledena kocka v vročih dlaneh brž, ko se začne pogovarjati o denarju, so se iznajdlivci lotili poiskati nekaj cekina s pomočjo svetovnega spleta. Na spletni strani Kickstarter so objavili svoj projekt, kjer pričakujejo podporo svetovne javnosti. Vabljen tudi ti! Potem pa na kolo pa v Wajdušno na per!

Ljubeči pogled

Saj, ne vem, kako bi začel. Zjutraj sem pošlihtal flaše in naredil, kar je bilo treba, da sem ustekleničil pridelek, ki sem ga namenil v čast še enega minulega leta.

Ne vem, če bodo vsi tisti bradači, ki za hip, za pol utripa srca,  spremenijo kruto realnost v trenutek sreče, letos tako radodarni. Če bi skelpal po lenobnem odzivu trgovcev na bližajoč se zaključek meseca, bodo trenutki sreče bolj skromni in še krajši, kot smo jih bili navajeni. Ne vem ali šparajo z elektriko, ampak v sosednji ulici, ki je ena od tistih v Rimu, kjer so tudi tiste trgovine z najbolj bizarnimi modnimi dodatki odprte v nedeljo, ni za enkrat še nobenega novoletnega vzdušje. V časopisu sem prebral, da so v Ljubljani že postavili novoletno smreko, tukaj se pa švedski turisti še vedno sprehajajo v kratkih hlačah in sandalih. Očitno je za vse krivo pretoplo vreme. Kako se bodo tisti trije strici prikotalili sem, pa nihče ne ve in zgleda, da tudi malo koga zanima. Snega ni, globalno segrevanje ogroža severnega medveda, Miklavža, Božička in Dedka mraza pa neoliberalizem in zategovanje pasu. Pred nekaj leti je bilo ta čas že slutiti rukanje jelenov in v daljavi slišati piš zvezdnih snežnih sani, kako so rezale mrzel zrak, med ogrevanjem za končno rundo hitre dostave naročenih daril. Tokrat pa, kar se tega tiče, nimam ravno dobrega občutka. 

Prva uradna polnitev bo noslila nalepko, ki pri kritikih ni požela odobravanja. Celo nasprotovanje, ki pa ni bilo glasno izraženo. Uf.. Kot avtor seveda, nosim vse posledice. Stojično!

V teh mučnih in pesimističnih časih, si nisem mogel kaj, da ne bi izbral zvarku, ki je bil vzgojen v praznični maniri in odišavljen z nepozabnimi spomini, ki jih v meseni obliki predstavljajo cimet, ingver, dišeča pomaranča in piment, kakšnega bolj optimističnega imena. “Božičkov ljubeči pogled“ bo zagotovo ogrel prezeble duše. Da pa vendarle ne bi kozarček prazničnih okusov izzvenel preveč kičasto in osladno, je merica dolgega popra zagotovilo, da ne bomo preveč sanjarili.

Dobrih 17 litrov je malo manj, kot sem pičakoval, ampak o tem smo že razčistili v enem od prejšnjih blogov. Malo nabreklih bezgavk mi je povzročilo dejstvo, da se je FG ustavil za odtenek previsoko, pa kljub temu v mejah sprejemljivega. Alkoholna stopnja je zato za 8 desetin nižja, kot sem planiral. 

Topla scalina

Tega pa nisem pričakoval. Že od dne, ko smo se z družinico odločili, da izkoristimo priložnost in skočimo čez vikend v London, sem imel pomalo rajzenfiber. V želodcu se mi sicer ni vrtelo in ni me stiskalo pod rebri, niti mi ni preredko blato pritiskalo na zadnjično odprino, pa vendar sem čutil, da so od tistega trenutka naprej postali dnevi nekam drugačni. Vsakič, ko sem s pogledom samo ošvrknil hladilnik, ki stoji v kotu pisarne in hrani dragocene zaklade, mi je preblisk, kot poblazneli buldožer brez voznika, razklal misli in vsilil slike o mogočni pivovarski deželi. 

Londonska pivovarna Fuller's je še edina v Britaniji, ki se ji je uspelo obdržati v družinski lasti. Cenjeni in večkrat nagrajeni London Pride je stalnica ponudbe v večini pubov.

Če odmislim obisk kraljevskega otoka v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem se komaj zavedal, da ta dežela sploh obstaja in sem si jo zapomnil zgolj po tem, da vozijo po napačni strani in da so me ves čas nalivali z neko brozgo, ki so ji rekli čaj, je bilo sedaj to prvič, ko je moja noga gazila, od aristokratskih čevlev zlizana tla slavnega angleškega imperija. Nekaj let pozneje so me seveda fascinirali uporniški punk rock bendi z otoka, kar pa, razen prekomernega nalivanja, nima s pivom prav nobene veze. Kaj bi od tega obiska lahko pričakoval, niti sam nisem vedel. Predvsem za orientacijo sem si na internetu, dokaj površno, prebral nekaj snovi, nisem si pa hotel že vnaprej ustvariti slike, ki bi mi lahko kasneje pokvarila vtise. To je torej zame tretja od zgodovinsko pomembnih pivovarskih dežel, ki sem jo obiskal. Če mi dovolite, bi v prvo združil Češko in Nemčijo, v drugo pa Belgijo in Francijo.

Klasična londonska pivnica

Ker se seveda v treh dneh ne da obletati vseh številnih in mogočnih znamenitosti mesta s tako bogato in nasploh za usodo človeštva pomembno zgodovino , smo združili moči in šli vsak po svoje. Ženski del odprave je bil zadolžen za bolj zgodovinski, celo prazgodovinski vidik ekskurzije, jaz pa sem zalučal pogled po trenutkih sedanjosti. Čisti realizem.  

Ulica Golborne Road, kjer stoji čez dan živahtna maroška tržnica, je obkrožena s starinarnicami in ropotarnicami, vmes pa prestreljena s prodajalnami oblačil iz druge roke.

Potem, ko sta se šefinji vsedli na avtobus in se napotili v Nacijonalni muzej na dinozavre, sem se jaz, v hladno jesensko, deževno jutro, tipično za ta del planeta, odpravil peš, na pohod po londonskih ulicah. Prvi cilj je bila ulica Portobello road, kjer bi se verjetno pred tridesetimi leti, če bi jo imel srečo obiskati, oblekel od nog do glave, domov prinesel kakšen gospodinjski aparat ali kos pohištva, saj je ta slovita ulica s svojimi stojnicami in trgovinicami pomagala ustvariti ali je vsaj inspirirala marsikateri imidž. 

Gneča na Portobello road

Na poti do tja sem lagodno stopical navidez brezciljno, vendar z jasnim načrtom, ki sem si ga bil priprevil že doma, v Rimu. Ko sem se ustavil v nekem križišču in preverjal lokacijo na terenu mi je na pomoč priskočila prodajalka neke trgovine s pohištvom, bi rekel kar  lastnica. Verjetno me je že nekaj časa opazovala skozi izložbeno okno, kako se mučim s svojim telefonom in z Googlovim zemljevidom in mi z rezkavim glasom srednjega volumna zakričala v tilnik: "Are you lost?!" Ne, ne..not at all..." Pa vendar: ”Zavij tukaj levo in naravnost čez most in boš zagledal maroško tržnico...na koncu ta trči točno v ulico, ki jo iščeš." 

Ogledalo

S tem telefonom sem imel same težave. V dobi mikrovalovnih signalov sem se seveda z vso predanostjo naslonil na pomoč sodobne tehnologije, ki pa me je ravno v situaciji, kjer bi jo res potreboval, pustila na cedilu. Zemljevida v arhajični, papirnati obliki seveda nisem nosil sabo, ker pa nisem imel s telefonom dostopa do interneta, sem o vseh mapah in podatkih, ki sem si jih doma prilepil na Googlov zemljevid, lahko le sanjal. Kmalu sem ugotovil, da imajo zastonjski wi-fi praktično po vseh pivnicah, kar s tega stališča, zaradi katerega ta blog sploh obstaja, ni slabo. Stopiš v pub naročiš pol pinte župce, porihtaš zadeve na telefonu in pot pod noge, do naslednje točke.  

The rev. James in zadaj prevečkrat videna preobleka “coming soon“, tokrat taiste pivovarne Brains.

Pogled od zunaj

In te točke so se kar pridno seštevale, ob vsaki pa sem bil bolj...ne morem reči ravno razočaran, presenečen pa nedvomno. Človek bi pričakoval, da v pionirski deželi piva,  kjer strogo ločijo Pils in Ale (če rečeš samo pivo, dobiš pils, za pravi angleški zvarek pa je treba reči Ale), iz vseh lukenj tečejo penasti potoki aromatične pijače, na katero so tako ponosni. Ampak situacija je bila v glavnem povsod, kjer sem se ustavil, dobesedno absurdna. Dolgi saržerji točilnih pip so se važili z napisi pilsov, od Hainekena, Peronija, Amstla, Foster'sa in Carsberga, ter še vrsto drugih. Tako opevanega Ale-a, pa...običajo so kje v kotu, v še bolj temačni luknji, kot so pubi na splošno temačni, skromno štrlele tri ali štiri pipe, od katerih je le katera izpljunila še zadnje bruhce, po kvasu dišeče pene. Potem so se mi pa opravičevali, da je točno tega, ob katerem so se mi zaiskrile oči,ravno zmanjkalo...in naslednjega tudi... Očitno je pljusknil globalni okus piva brez okusa tudi v Združeno kraljestvo. Nisem opazil, da bi se kdo pritoževal. Ob sebi so stiskali orošene kozarce Pilsa in glasno kramljali in počasi in z zadovoljstvom, kot vročo čokolado, srebali ohlajeno pivo. 

The Lord Moon of the Mall je ena redkih pivnic na katero sem naletel, s pestro ponudbo pravega angleškega piva. Naprej po šanku pa razsvetljene pipe Pilsa.

No, verjetno res nisem potoval po najbolj znanih beznicah, v katerih verjamem, da imajo vse  na zalogi, pa vendar se mi je zdelo, po nekaj zaporednih identičnih izkušnjah, da je za žejnega popotnika in pivovarskega navdušena, tole že malo preveč.

Cenik, ki obeta. Povprečna cena pinte Alea je okoli 4£

Sicer pa predstavlja degustiranje angleškega piva za marsikoga precejšen napor. Vsaj to, kar sem videl in verjamem, da je tako kar povsod, točijo Ale z ročnimi pipami, torej brez pogonskega plina. Pivo ima zelo malo mehurčkov in v primerjavi s točenim Pilsom, ki je precej bolj ohlajeno, ob prvem požirku kar malo preseneti. Mirno bi ga lahko opisal nekako kot “topla scalina“. Btw...da ne bi kdo v isto kanto zalučal odličneda danskega IPA Katz Pis (Cat Piss ali Mačja Scalina), pivovarne Evil Twin Brewing. Ta mlačen in mogoče celo malo oljnat okus pa gre marsikateremu občutljivemu želodku, ki ni vajen, kaj šele pripravljen malo podegustirati, težko po grlu.

Prijetni Old Empire IPA, ki mi je kar dvakrat zapasal. V primerjavi z ameriškimi stili IPA se pije kot kompot, saj je dosti bolj balansiran. Hmelj je precej manj izrazit in prijetno parira prijetnemu okusu slada.

Če nič drugega, led je bil prebit in na splošno je vtis dober. Bo pa naslednjič odhod v te kraje terjal malo več priprav, do takrat bodo pa doma ropotali kotli in brbotale vehe. 

P.S.

Ker fotograf ne more iz svoje kože, pa čeprav se je iz tega stališča lotil izleta bolj površno, sem prilepil še nekaj fotk, ki ne kažejo nanič drugega, kot na to, da se bo treba še vrniti!

Klasičen motiv

Ulični Band

Bobnar

Bolšjak

Usodni sms

Camden town

Ulična ponudba etnične hrane je res pestra in jo v Rimu na vsak način pogrešam. To, kar drži v roki je moj  tajski brunch.

Jutranji čik na vrtu uličnih restavracij. 

Camden Town

Maroški zajtrk v ulici Golborne Road

Kofte Sandwich

The Roling Stones

NY lik

Gneča

Fotograf

Jambor

Jesen

Zadnji sončni žarki

Sherlock

Taverna 

Red lights

-5%