23 December 2012

Preste

Že enkrat spomladi mi je nadobudni domači pivovar Brad Smith, ki je mimo grede tudi ata in mama nepogrešljivega pivovarskega softwara BeerSmith, poslal newsletter, ki se ne nanaša direktno na pivo, je pa z njim neizbežno povezan. Recept za preste. Sicer ze tiste debele in mehke preste, ki v bavarskih pivnicah visijo z lesenih obešalnikov, postavljenih na sredine težkih hrastovih miz. In ki ti jih postrežejo namesto normalne kajle kruha, kakršno bi prebivalec naše kotline pričakoval, zraven vroče weisswurst in sladkega zenfa. 

Zlate prestice, posute s solnim cvetom in kumino.
Making Soft Pretzels to go with Your Beer... Poglej si ga no, Breda, kar tako iz nič se je pojavil in me v trenutku popeljav v rano mladost, ko smo jih glodali na poti v šolo. Skoraj vsak dan, kadar ne, pa tamalo žemljo in v sredino vsake polovice zapičeno rum plošcico. To je bila naša, socialistična Nutella, še preden se je pojavil Eurocrem, ki so ga mimogrede, v Jugi zgolj delali po italjanski licenci. Pa je padel še en mit.

Preste so narejene iz nekoliko
tršega krušnega testa.
Preste so njega dni ponujali v vsaki pekarni, danes pa so že tako redke, da so mi skoraj izpuhtele iz spomina. Po prejeti Bradovi pošti pa sem jih cel čas nosil s sabo in iskal primeren trenutek, da je jih lotim. Za vsak slušaj sem šel še malo na splet in po kuharcah preverit, kakšne skrivnosti skrivajo v sebi. Začuda sem tudi v slovenskih buklah naletel na bore malo pisanja o njih, pa nekoliko več o njenih sladkih sorodnicah, ki pa ne grejo preveč v perovski kontekst. Na netu je tega precej več, predvsem bolj bizarnih različic, oblitih s čokolado in posutih z vsem mogočim. Zato me je kar prijetno presenetil kratek prispevek spletne strani občine Vodice in seveda sled, ki je vodila proti Pekarni Prest iz tega kraja. Skromno, kratko in jedrnato, na koncu pa telefonska številka, ki bo pred silvestrovim zagotovo zapela in osrečila družbo z ducatom hrustlavih osmic.

Oblikovane preste damo v krop, ko 
priplavajo na površje, jih odcedimo 
in damo v vročo pečico, da se zlato
zapečejo.
Tisti pa, ki so bolj spretni, si bodo kot jaz, polepšali požirek penečega piva z doma pečenim pecivom. Stvar je dokaj enostavna, priznam pa, da mi prvič ni šlo vse od rok, kot sem pričakoval. Vmesil sem prečvrsto testo, ki sem ga potem težko razvaljal v enakomerne, tanke in dovolj dolge svaljke. Zato so na koncu, ko je testo v pečici do konca shajalo, nastale preste - buhteljni, ki pa po okusu prav nič ne zaostajajo za pravimi, takimi, kakšne so mi ostale v spominu. Vseeno obljubim, da se bom naslednjič bolj potrudil.

Za konec vam želim še lepe praznike in veliko sreče v prihodnje. 

Se oglasim spet drugo leto!!

Ko so pečene, jih vzamemo iz pečice, premažemo z vodo in potresemo s soljo in kumino. Na začetku so mehke, potem pa na zraku hitro postanejo hrustljave.