22 November 2012

Topla scalina

Tega pa nisem pričakoval. Že od dne, ko smo se z družinico odločili, da izkoristimo priložnost in skočimo čez vikend v London, sem imel pomalo rajzenfiber. V želodcu se mi sicer ni vrtelo in ni me stiskalo pod rebri, niti mi ni preredko blato pritiskalo na zadnjično odprino, pa vendar sem čutil, da so od tistega trenutka naprej postali dnevi nekam drugačni. Vsakič, ko sem s pogledom samo ošvrknil hladilnik, ki stoji v kotu pisarne in hrani dragocene zaklade, mi je preblisk, kot poblazneli buldožer brez voznika, razklal misli in vsilil slike o mogočni pivovarski deželi. 

Londonska pivovarna Fuller's je še edina v Britaniji, ki se ji je uspelo obdržati v družinski lasti. Cenjeni in večkrat nagrajeni London Pride je stalnica ponudbe v večini pubov.













Če odmislim obisk kraljevskega otoka v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem se komaj zavedal, da ta dežela sploh obstaja in sem si jo zapomnil zgolj po tem, da vozijo po napačni strani in da so me ves čas nalivali z neko brozgo, ki so ji rekli čaj, je bilo sedaj to prvič, ko je moja noga gazila, od aristokratskih čevlev zlizana tla slavnega angleškega imperija. Nekaj let pozneje so me seveda fascinirali uporniški punk rock bendi z otoka, kar pa, razen prekomernega nalivanja, nima s pivom prav nobene veze. Kaj bi od tega obiska lahko pričakoval, niti sam nisem vedel. Predvsem za orientacijo sem si na internetu, dokaj površno, prebral nekaj snovi, nisem si pa hotel že vnaprej ustvariti slike, ki bi mi lahko kasneje pokvarila vtise. To je torej zame tretja od zgodovinsko pomembnih pivovarskih dežel, ki sem jo obiskal. Če mi dovolite, bi v prvo združil Češko in Nemčijo, v drugo pa Belgijo in Francijo.


Klasična londonska pivnica
Ker se seveda v treh dneh ne da obletati vseh številnih in mogočnih znamenitosti mesta s tako bogato in nasploh za usodo človeštva pomembno zgodovino , smo združili moči in šli vsak po svoje. Ženski del odprave je bil zadolžen za bolj zgodovinski, celo prazgodovinski vidik ekskurzije, jaz pa sem zalučal pogled po trenutkih sedanjosti. Čisti realizem.  

Ulica Golborne Road, kjer stoji čez dan živahtna maroška tržnica, je obkrožena s starinarnicami in ropotarnicami, vmes pa prestreljena s prodajalnami oblačil iz druge roke.


Potem, ko sta se šefinji vsedli na avtobus in se napotili v Nacijonalni muzej na dinozavre, sem se jaz, v hladno jesensko, deževno jutro, tipično za ta del planeta, odpravil peš, na pohod po londonskih ulicah. Prvi cilj je bila ulica Portobello road, kjer bi se verjetno pred tridesetimi leti, če bi jo imel srečo obiskati, oblekel od nog do glave, domov prinesel kakšen gospodinjski aparat ali kos pohištva, saj je ta slovita ulica s svojimi stojnicami in trgovinicami pomagala ustvariti ali je vsaj inspirirala marsikateri imidž. 
Gneča na Portobello road
Na poti do tja sem lagodno stopical navidez brezciljno, vendar z jasnim načrtom, ki sem si ga bil priprevil že doma, v Rimu. Ko sem se ustavil v nekem križišču in preverjal lokacijo na terenu mi je na pomoč priskočila prodajalka neke trgovine s pohištvom, bi rekel kar  lastnica. Verjetno me je že nekaj časa opazovala skozi izložbeno okno, kako se mučim s svojim telefonom in z Googlovim zemljevidom in mi z rezkavim glasom srednjega volumna zakričala v tilnik: "Are you lost?!" Ne, ne..not at all..." Pa vendar: ”Zavij tukaj levo in naravnost čez most in boš zagledal maroško tržnico...na koncu ta trči točno v ulico, ki jo iščeš." 

Ogledalo
S tem telefonom sem imel same težave. V dobi mikrovalovnih signalov sem se seveda z vso predanostjo naslonil na pomoč sodobne tehnologije, ki pa me je ravno v situaciji, kjer bi jo res potreboval, pustila na cedilu. Zemljevida v arhajični, papirnati obliki seveda nisem nosil sabo, ker pa nisem imel s telefonom dostopa do interneta, sem o vseh mapah in podatkih, ki sem si jih doma prilepil na Googlov zemljevid, lahko le sanjal. Kmalu sem ugotovil, da imajo zastonjski wi-fi praktično po vseh pivnicah, kar s tega stališča, zaradi katerega ta blog sploh obstaja, ni slabo. Stopiš v pub naročiš pol pinte župce, porihtaš zadeve na telefonu in pot pod noge, do naslednje točke.  

The rev. James in zadaj prevečkrat videna preobleka “coming soon“, tokrat taiste pivovarne Brains.
Pogled od zunaj
In te točke so se kar pridno seštevale, ob vsaki pa sem bil bolj...ne morem reči ravno razočaran, presenečen pa nedvomno. Človek bi pričakoval, da v pionirski deželi piva,  kjer strogo ločijo Pils in Ale (če rečeš samo pivo, dobiš pils, za pravi angleški zvarek pa je treba reči Ale), iz vseh lukenj tečejo penasti potoki aromatične pijače, na katero so tako ponosni. Ampak situacija je bila v glavnem povsod, kjer sem se ustavil, dobesedno absurdna. Dolgi saržerji točilnih pip so se važili z napisi pilsov, od HainekenaPeronija, Amstla, Foster'sa in Carsberga, ter še vrsto drugih. Tako opevanega Ale-a, pa...običajo so kje v kotu, v še bolj temačni luknji, kot so pubi na splošno temačni, skromno štrlele tri ali štiri pipe, od katerih je le katera izpljunila še zadnje bruhce, po kvasu dišeče pene. Potem so se mi pa opravičevali, da je točno tega, ob katerem so se mi zaiskrile oči,ravno zmanjkalo...in naslednjega tudi... Očitno je pljusknil globalni okus piva brez okusa tudi v Združeno kraljestvo. Nisem opazil, da bi se kdo pritoževal. Ob sebi so stiskali orošene kozarce Pilsa in glasno kramljali in počasi in z zadovoljstvom, kot vročo čokolado, srebali ohlajeno pivo. 

The Lord Moon of the Mall je ena redkih pivnic na katero sem naletel, s pestro ponudbo pravega angleškega piva. Naprej po šanku pa razsvetljene pipe Pilsa.




No, verjetno res nisem potoval po najbolj znanih beznicah, v katerih verjamem, da imajo vse  na zalogi, pa vendar se mi je zdelo, po nekaj zaporednih identičnih izkušnjah, da je za žejnega popotnika in pivovarskega navdušena, tole že malo preveč.

Cenik, ki obeta. Povprečna cena pinte Alea je okoli 4£
Sicer pa predstavlja degustiranje angleškega piva za marsikoga precejšen napor. Vsaj to, kar sem videl in verjamem, da je tako kar povsod, točijo Ale z ročnimi pipami, torej brez pogonskega plina. Pivo ima zelo malo mehurčkov in v primerjavi s točenim Pilsom, ki je precej bolj ohlajeno, ob prvem požirku kar malo preseneti. Mirno bi ga lahko opisal nekako kot “topla scalina“. Btw...da ne bi kdo v isto kanto zalučal odličneda danskega IPA Katz Pis (Cat Piss ali Mačja Scalina), pivovarne Evil Twin Brewing. Ta mlačen in mogoče celo malo oljnat okus pa gre marsikateremu občutljivemu želodku, ki ni vajen, kaj šele pripravljen malo podegustirati, težko po grlu.

Prijetni Old Empire IPA, ki mi je kar dvakrat zapasal. V primerjavi z ameriškimi stili IPA se pije kot kompot, saj je dosti bolj balansiran. Hmelj je precej manj izrazit in prijetno parira prijetnemu okusu slada.



Če nič drugega, led je bil prebit in na splošno je vtis dober. Bo pa naslednjič odhod v te kraje terjal malo več priprav, do takrat bodo pa doma ropotali kotli in brbotale vehe. 


P.S.
Ker fotograf ne more iz svoje kože, pa čeprav se je iz tega stališča lotil izleta bolj površno, sem prilepil še nekaj fotk, ki ne kažejo nanič drugega, kot na to, da se bo treba še vrniti!


Klasičen motiv

Ulični Band


Bobnar

Bolšjak
Usodni sms

Camden town
Ulična ponudba etnične hrane je res pestra in jo v Rimu na vsak način pogrešam. To, kar drži v roki je moj  tajski brunch.

Jutranji čik na vrtu uličnih restavracij. 

Camden Town

Maroški zajtrk v ulici Golborne Road
Kofte Sandwich
The Roling Stones
NY lik
Gneča
Fotograf
Jambor

Jesen
Zadnji sončni žarki
Sherlock

Taverna 

Red lights

-5%