10 January 2013

Smukač

Pravih malih počitnic je konec. V nedeljo smo se brez kakšnih posebnosti, če odmislim nekaj megle na poti, spet vrnili v Rim. Vso dopustniško ropotijo smo z ne preveliko vnemo zložili na svoja mesta in če za trenutek zaprem oči in jih potem spet počasi odprem, zgleda, kot da se ni zgodilo nič. Samo nekje v ozadju malih možganskih celic so se usidrali spomini.

Izsek iz programa BeerSmith. Recept sem sestavljal počasi, več dni, ga spremijal in dopolnjeval. Na podlagi novih spoznanj, ki sem jih o stilu prebral v knjigah, forumih in blogih in surovin, ki sem jih imel na voljo, je na koncu nastal recept, ki pa bo svojo potrditev dobil šele, ko bom odprl prvo flaško.


Medtem, ko smo se vozakali po Sloveniji gor in dol, vmes pa veliko jedli, nazdravljali in poznavalsko degustirali zvarke, ki sem jih vozil naokoli in ponujal v okušanje, se je v rimski pisarni, moji varilski kleti, Čokoladni Brown Ale, ki je ob našem odhodu na sever  ravno dobro povrel, dodobra umiril. Prva resna obveznost, ob vrnitvi na mesto zločina, ki me je čakala v novem letu, je bila torej poskrbeti za Smukača, ki sem ga zvaril izključno za februarske višinske priprave v Dolomitih. No, če sem malo bolj skromen...smučat gremo, pa tudi kakšen sodček ali dva čokoladnega Ale-a, z zgoraj omenjenim delovnim imenom, bosta šla z nami...a, ne? 

Brown Ale je bogato pivo prijetne arome  slada in polnega telesa. Okus namiguje na čokolado, karamelo in pražene oreške. Grenkoba je zmerna, hmeljna aroma prav tako, s tem, da je ameriška različica, tako kot na splošno pri ostalih stilih, s hmeljem bolj bogata. In kadar je tako, izstopajo predvsem okusi agrumov, ki so značilni za celo paleto ameriških hmeljev. Ameriška piva so večkrat zgolj nabildane različice tradicijonalnih evropskih zvarkov.

Da bi se ta izredna polnitev sezonskega zvarka še dolgo sukala po domišljiji smučarskih navdušencev, ki bodo imeli prložnost obliti svoje neučakane okuševalne brbončice, ogrela telo  in poskrbela za prijetno vzdušje v gorski koči sredi dolomitskih vršacev, je bilo seveda treba klasično različico rjavega ejla [ejga] nekoliko oplemenititi, ji dodati nek nepozaben pečat, ki jo bo ohranila v domišliji slehrnika.

Brozga na dnu fermentatorja je mešanica kvasa in kakava. Ostalo je je skoraj tri litre, kar po izkušnjah pomeni, da je 15 dag kakava posrkalo skoraj dva litra tekočine. Z drugimi besedami, če bi ne dodal kakava, bi bil na koncu ostečen z dvemi liti piva več!





Nekega septemberskega večera, ko je bilo vreme še prav poletno toplo in želja po druženju neizmerna, smo se s prijatelji dobili na večerji. Lokal so izbrali oni. Na Via Portuense 82, v dolgi in nizki, starodavni kamniti stavbi, ki se vije vštric razsute asfaltne ceste, v njej pa domujejo razne delavnice, skladišča in bizarne trgovine tipa bolšjak. V eni od tistih lukenj, ki na prvi pogled prej odbijajo, kot privlačijo, so lastniki uredili prijeten lokalček z imenom Brasseria 4:20. Pomembno pa je, da poleg dobre hrane, ponujajo izredno pestro kolekcijo izbranih perčkov, od točenih do flaširanih, od znanih, do čiste eksotike. 

FG 1.020 napoveduje dokaj sladko pivo polnega telesa, 
ki se bo lepo ujelo s hmeljem in grenkim kakavom
Po zares pravem hamburgerju - ki po radiju sicer zaostaja za tivolskim horse burgerjem, je pa zato kajla fašeranca v sredini ene tisočkrat debelejša - in nekaj perčkih, za imena katerih zdaj, po približno četrtinki leta ne bi dal glave krokodilu v naročje, je prišla na vrsto sladica. Jaz sem izbral točeni Hazelnut Brown Nectar pivovarne Rogue. In te odločitve ne bom nikoli obžaloval. Tako prijeten zaključek že tako prijetnega druženja se ne zgodi pogosto. Nekaj požirkov je bilo dovolj, da sem skozi bistro rjavo tekočino zagledal dno kozarca in iskrice lesketajoče barve rubina, ki so prebadale hladno tekočino, so odpeljala moje misli med domače rostfrei posodje. 
Kako klonirati to izkušnjo in jo preleviti v domači zvarek, je bilo vprašanje, ki se mi je venomer pojavljalo, ko sem se loteval pivovarskega posla. Ko sem zaplaval v nedrja rjavega ejla, sem se kar naprej zaletaval v nove ideje, okuse in njih kombinacije, da se na koncu, ko je prišel v igro Smukač,  vendarle ne bi odločil za kakav in brinove jagode. Brez iskušenj pa so seveda količine čista loterija, le forumi in blogi nekoliko skrajšajo blodnjo v temi.

Kot za enkrat kaže - sirup je trenutno na hladnem v drugem fermentatorju - se je čokolada lepo prijela in se mi zdi, da bo, ko se bo pivo zbistrilo, lepo parirala sladkobi slada. Več težav pa je z brinjem, ki se je izgubil neznano kam. Pričakoval bi, da bo tako močna aroma smolnatih bunkic prekrila večino okusov. Pri doziranju, v zadnjih 15 minut kuhanja, ko sem dodal brinove jagode, sem bil zato previden, a očitno preveč. Sicer ne bi rad, da je okus brinja takoj razpoznaven. Želel bi, da na koncu, ko požirek že zdrkne po grlu in se začnejo počasi  pojavljati najbolj subtilne grenčice hmelja, nekje vmes vskoči brinček, čisto počasi in previdno. Na dno drugega fermentatorja, preden sem čez pretočil pivo, sem dal še 14 gramov zdrobljenih brinovih jagod, ki sem jih prej malo namočil in steriliziral v mikrovalovni pečici. Kakšen bo rezultat, bom pa javil, ko bo prva flaška na probi.

Najmanj pa si želim, da se mi po vsakem kuclu rigne po ginu. 
;-)

Dirty job