19 December 2012

Pivo - bomba

Ni več ostalo dosti časa. Prazniki so pred varti, v načrtu pa imam še en zvarek, ki je namenjen februarskemu športnemu tednu v dolomitih. Konec koncev bo treba tudi postaviti drevešček, kar pomeni, da je še en dan manj na razpolago. 
Da bo jutri teklo vse po načrtih, ko se bo iz lonca kadilo in po hiši dišalo po čokoladnem sladu, kakavu in brinovih jagodah, je bilo treba danes malo pospravit po špajzi in narediti nekaj prostora, predvsem pa v flaše stočit Dubbla, ki je danes tudi uradno dobil ime Taste Of The Space.

Za razliko od včerajšnega dne, ko smo se zbudili v megleno jutro, kar v Rimu ni ravno pogosto, je danes že od svita nebo razdajalo vse svoje razkošje sinje modrine, ki ji je zimski jutranji hlad samo še dodal ščepec skrivnostne, če hočete tudi svečane, predpraznične podobe. Kar malo žal mi je bilo dneva, ki ga bom zapravil za pranje steklenic in posodja, namesto da bi s kolesom naredil eno res lepo turo, ob reki skozi center in ven iz mesta, med polja, proti jugu in nazaj. Ampak plane je treba brezpogojno uresničevati, sicer se nabere praveč balasta, ki pelje naravnost v razpad sistema.

Hit Me Gently je bilo mišljeno zaradi zmernih 5,4% 
alkohola, vendar je tokrat, kar pošteno udaril.
Ko sem po lojtri splezal med police v špajzi in začel izbirati embalažo, sem tako, na hitro, ošvrknil okolico in zdelo se mi je, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Nisem bi čisto prepričan kaj, zato se nisem preveč ukvarjal s to mislijo, ampak sem še kar naprej cingljal s flaškami, jih prestavljal, sortiral in se spraševal, katere bi uporabil za tokratno polnitev? Izločil sem tiste, katerim je treba še odstarniti nalepke in sešteval volumne ostalih, da jih bo dovolj za slabih 20 litrov Vesoljskega Okusa, ki še mirno počiva v hladilniku. 
Potem se obrnem k sodčku, ki že nekaj časa, na drugi polici desno, čaka na vesele počitnice v Sloveniji in v njem, na svoj trenutek, belgijsli Pale Ale, ki sliši na ime Hit Me Gently. Prav zares je stal nekam postrani. Kaj pa je zdaj to, sem si mislil in že v istem hipu mi je bilo jasno, da je tur, ki ga je dobil na riti vzrok tej čudni kompozicji, ki je s svojimi neobičajnimi proporci, motila blažen mir na prenatrpanih policah in vnašala dvom in nemir v moje občutljive čute. 

Dio povero! Pivo - bomba! Še dobro, da je ni razgnalo. Verjetno se do konca najemne pogodbe za stanovanje ne bi znebili “prijetnega“ vonja po skisanem peru, ki bi oblil notranjost, s policami obitega prostorčka. Ne samo v špajzi, v celem stanvanju. Že tako je pisarna dobila svoj značilen vonj pivovarske kleti, samo še šalami in kakšna violinca bi morala viseti s stropa. Ni druge, kot da napičim notri pipo in spustim malo pritiska, potem pa v hladilnik z njim. Novoletna zabava bo okrnjena, saj bo sodček ostal v Rimu, bo pa predbižična toliko bolj vesela ;-)

Normalno bi pomislil, da se bo sodček zaradi previsokega pritiska napihnil kot žoga, pa izgleda, kot da bi ga od znotraj nekdo s sekirco udaril.



Zakaj se je to zgodilo? Vzrokov je lahko več. Prvi in najbolj logičen je ta, da sem ob flaširanju dodal preveč  “priming“ sladkorja. Po zapiskih, ki jih imam spravljene v nepogrešljivem BeerSmithu, to ne more biti vzrok, edino, če sem se uštel pri tehtanju. Res je, da za karbonatizacijo (običajo se doda dekstrozo, ki jo kvas povre in ustvari mehurčke CO2) v sodčku zadostuje polovico manj sladkorja, kot za steklenice, ampak do sedaj sem vedno delal na enak način in nisem imel težav. Razen, da je v prvih nekaj kozarcev pritekla samo gosta pena, ki pa se je v nekaj minutah spremenila v pivo. Dilema je namreč ta, kateri vrednosti sladkorja slediti ob polnenju, za steklenice ali za sodček? Prevret (steriliziran) sladkor se najbolje premeša s pivo, če ga damo prvega v posodo namenjeno za flaširanju, potem pa čez njega pretočimo pivo iz fermentatorja. Če računamo sladkor za sodček, bo v steklenicah premalo CO2 - ja in se pivo ne bo zadosti zapenilo in na sploh imelo dovolj mehurčkov. Če pa računamo sladkor za steklenice, nastane v sodčku preveč pritiska in posledica je to, kar se je zgodilo.

Tur na riti plehnatega sodčka. 
Drugi vzrok je lahko ta, da vrenje v fermentatorju še ni bilo končano, ko sem pretočil pivo v sodček in steklenice. V pivini je ostalo še nekaj nepovretega sladkorja in  tako je bila koncentarcija sladkorja ob dodatku dekstroze previsoka. Tretji vzrok pa je lahko prisotnost kakšne bakterije ali divje kvasovke, ki je sposobna predelati tudi sladkorje, ki jih pivski kvas ne more, efekt pa je ob dodatku dekstroze enak, kot v drugem primeru. 

Glede na to, da se s steklenicami ne dogaja nič neobičajnega, predvidevam, da je vzrok  lahko preveč dodanega sladkorja ali pa slabo očiščen, oziroma stereliziran sodček. Mogoče je ta možnost še najbolj verjetna, saj ga je zelo težko očistit, ker ima na vrhu odprtino, veliko komaj dva centimetra. To pa bom vedel šele potem, ko bom izmerim FG. Prej pa moram iz piva spraviti mehurčke, sicer hidrometer ne bo pokazal pravilnega rezultata. 

Še Nemci niso več to, kar so bili. Pravijo, da je tudi avtomobilski pleh vse bolj tanek :-I