Zadnja runda

Zadnje dejanje sezone pomlad-poletje je za mano. Težko sem vzdrževal temperaturo v fermentatorju pod 25°C, zato sem stočil pivo v steklenice kakšen dan prej, kot sem predvideval. Za “priming“, dodajanje sladkorja v pivo pred stekeničenjem, kjer ga še redke kvasovke, ki blodijo po tekočini, predelajo in ustvarijo za pivo tako značilne mehurčke CO2, sem uporabil suhi slad namesto dextroze, ki jo uporabim običajno. V prvi vrsti zato, ker mi je sladkorja zmanjkalo in sem izbral izhod v sili, kasneje, ko sem med pretakanjem piva razmišljal in prišel do zaključka, da bi mogoče temu pivu celo pasalo, da dobi malo sladkobe, saj je kvas Wyeast # 3711 res izvrstno opravil svoje delo in zvaril zelo suho, in predvidevam, da tudi osvežilno pivo.

Dvajset litrov bo kmalu polnih

Flaširanje je kar naporno delo, še posebaj, ker sem se tokrat odločil, da bo šlo vse v flaše. Kakšen 5 litrski sodček (ali dva) prihrani veliko dela. Vse flaške, pa tudi ostalo opremo, ki pride v stik s pivom, je treba oprati in razkužiti. Z ta namen obstaja cel spekter, bolj ali manj, strupenih  kemikalij. Ena manj škodlivih, takorekoč okolju prijaznih, pa je OXI Chemipro, ki že nekaj časa uporabljam, in brez pripomb opravi svoje delo.

Tole namakanje falš zgleda mogoče res malo neapetitlih, vendar so te bele pike mehurčki, na katere se je ujela svetloba fotografskega fleša.  

Smrekca

Pivo najprej pretočim iz fermentatorja v čisto posodo in potem iz nje v steklenice. Tokrat sem imel malo težav, saj sem nakuhal 22 litrov pivine, posoda za flaširanje pa drži dobrih 20 litrov. Na koncu mi je ostal  poln  kozarec piva, ki je še brez CO2 mehurčkov, za popoldansko malico. 
V tej fazi je težko definirati okus in razliko med prejšno kuho istega recepta, vendar brez dodanih začimb. Potrebno bo počakati kakšen teden, glede na visoke temperature, celo kakšen dan manj, oba zvarka primerno ohladiti in jih vštric poskusiti. Se že veselim. 

Pretakanje iz fermentatorja v posodo za flaširanje. Lepo se vidi do kje je segala gladina piva v fermentatorju, kjer se je kvas v svoji najbolj aktivni fazi ošabno zapenil in pustil svojo sled. 

Kvas, ki je ostal v posodi za fermentacijo, bi lahko uporabil za naslednje varjenje. Z nezahtevnim postopkom bi ga bilo potrebno oprati, ločiti odmrle in slabe celice od zdravih in shraniti v hladilniku, kjer bi lahko brez večje škode počakal nekaj dni. Vendar je zame letošnji prvi polčas končan, zato je romal na svetovni splet; vmesnik: straniščna školjka. 

FG 1.002 - pri upoštevanju tempraturne izravnave je 

izkupiček FG 1.004 

Če želimo natančno izmeriti stopnjo alkohola v pivu, je potrebno izmeriti specifično gostoto pivine, preden ji dodamo kvas (OG - original gravity) in potem, ko je kvas opravil svoje (FG - final gravity), torej preden pivo flaširamo. Obstaja nekaj zapletenih formul, kako to natančno izračunati, najbolj enostavna pa je ta, ki sicer ni absolutno točna, vendar dovolj, da služi svojemu namenu. 

(OG-FG) x 131 = ABV (alcohol by volume)

V tem primeru je bila OG 1.055, FG 1.004, kar znese ABV 6,681, torej na okroglo,  6,7% alkohola. 
Hidrometer je naprava, s katero merimo specifično gostoto pivine (SG - special gravity), oziroma, koliko je v tekočini raztopljenega sladkorja. Ker se pri različnih temperaturah gostota vode spreminja, se te naprave praviloma umerjene na 20°C in pri tej temperaturi daje natančen rezultat. Če je pivina višje temperature, si pomagamo z izračunom, oziroma tabelami, s pomočjo katerih pridemo do pravilnega rezultata.

Letošnji, zadnji ulov. 20,5 litrov piva Saison, ki sliši na ime Take Me Away - Spiced Saison. Na zdravje!

Visoka temperatura

Po nekaj dneh nabijanja kilometrov po italijanskih avtocestah, se je bilo kar prijetno spet vrniti nazaj v Rim. Temperature krepko čez 30°C so običajne za ta kraj in letni čas in jih relativno dobro prenašam. Tega pa ne bi mogel trditi za svoje domače mikroorganizme, ki  se trudijo narediti dobro delo in me razveseliti z svežim in okusnim pivom.

Ko odklenem vrata in vstopim v zatemnjeno stanovanje, mi značilen vonj zaprtih rimskih prostorov, pomešan z vonjem pivovarskega obrata, zatolče še tisti kanček upanja, da temperatura v fermentatorju vendarle ni zlezla preveč visoko. Takoj sem dobesedno stekel v pisarno, ki sliši tudi na pomožno ime varilnica in se zgrožen zazrl v digitalni termometer, ki je kazal temperaturo 26,4°C. To je skoraj stopinjo in pol več, kot je zgornja meje delovne temperature kvasa Wyeast Franch ale # 3711. Edina rešitev, ki jo imam v tem trenutku in tudi nasploh, je mokra brisača, ki sem jo zavil okoli posode za vrenje in upanje, da ni večje škode, saj je kvas že naredil svoje in se vlegel na dno, ter se spravil k počitku. Prvič, odkar se je vrenje končalo, sem tudi odprl posodo in pokukal vanjo. Vonj me je navdal s kančom optimizma in upanjem, da bo, kljub vsemu, vse v redu. 

Po končanem vrenju bi moral po teoriji, ki se je drži večina domačih varilcev, pivo pretočiti v drugo, tako imenovano sekundarno posodo za vrenje in na ta način ločil kvas od piva. V tej posodi se potem pivo še dodatno prečisti in je tudi manj nevarnosti, da bi se kvas, pri višjih temperaturah (v tem primeru) začel nenavadno obnašati in povzročati težave. Vendar nekateri tega postopka ne prakticirajo, saj trdijo, da ni bistvene razlike v kvaliteti piva, če to ostane na kvasu, hkrati se pa rešijo rizika kontaminacije, saj pri vsakem odpiranju posode in pretakanju, obstaja nekaj možnosti, da odzadaj uleti kakšen... nebodigatreba. 


Čas je, če ni že prepozno (gulp...), da Take Me Away Spiced Saison pretočim v steklenice. Verjetno bo moral zaradi drugih obveznosti počakati še dan ali dva, v tem času pa bom moral kontrolirati temperaturo. Kakor koli, če je, je škoda že narejena. Pustil sem svojo kolonijo mikroorganizmov samo in nemočno, v tem krutem svetu. Kesam se in prisežem, da se ne bo več ponovilo. Vsaj hladilnik moram nabaviti in vsi bomo bolj mirno spali.

Previsoka temperatura in hladilni sistem

Varilnica

Dan, ko je po rimski soseski Prati spet zadišalo po pivskem sladu, ko je veter spet pregajal sladke oblake tja čez Borgo, proti Vatikanu, sem planiral že, ko je pred dobrim mesecem v posodo za vrenje počasi tekla ohlajena pivina ameriškega Alea. Podaril sem mu ime Daimond Head. Kot bi slutil, da bo bogata in čvrsta pena pooseblaja to fantazijsko ime. 
V hladilniku sta čakala še dva paketa Wyeast #3711, da oplemenitita ječmenov mošt in iz njega naredita omamno, pregrešno dobro in tolikokrat zaželjeno pijačo. Izdelek prvega sem opisal v postu Flaširanje, drugi pa bo pokazal mišice ob koncu tele zgodbe. Čeprav je že prejšnji teden pripravljen starter, čakal v hladilniku kakšen dan več, kot sem mislil, mu to ne bi smelo preveč škodovati. Kakšna kvasna celica manj, vendar številčno še vedno v mejah, ki omogočajo suveren frontalni napad na raztopljeni sladkor v pivini.


Take Me Away Saison je ime zvarku, ki je že požel uspeh in godrnjajoče odobravanje na nedeljskem pikniku. Tokrat pa je v igri enak recept, z dodatkom začimb, ki so za francosko-belgijski stil Saison značilne. Če povem po pravici, nimam s temi gvercami nobenih izkušenj, sem pa imel priložnost poizkusiti nekaj izvrstnih primerkov začinjenih piv tega stila in so mi, tako kot na primer Hazelnut iz stila Brown Ale, ki pride na spored enkrat jeseni, pustili sledi na borbončicah. Iz bogatega spektra začimb, sem se odločil za klasečen izbor, seme korijandra, lupino grenke pomaranče in zvezdasti janež.


Torej, dan se je začel kot običajno, recept je ostal isti, treba je samo pretegniti lene kosti in začeti. Zagnal sem računalniški program BeerSmith, ki mi pomaga kreirati recepte in peljati cel postopek, od priprave kvasa, pivine, do fermentacije in flaširanje. Samo spijem ga sam...s prjatli.

Zadaj dve vreči slada Pale Ale, Caramel 120 in pšenični slad, desno BeerSmith

Da bodo lahko kvasovke opravile svoje delo, kot je treba, potrebujejo kvalitetno hrano in zato je prva stvar mletje slada. Tistim, ki je ta zadeva preveč komplicirana ali pa se s tem niti nočejo ukvarjati, se lahko seveda odločijo za suhi ekstrat ali sirup in s tem pridobijo okoli tri ure na finišu. Suhi ekstarkt ali DME (dried malt extrakt) se raztopi v vodi in zavre in to, za kar  potrebujem od dve do tri ure je že gotovo. All grain, varjenje piva iz slada v zrnju, pa nam daje več možnosti pri oblikovanju in mnogi trdijo, da tudi boljše pivo. Čeprav tudi mnoga piva iz ekstrakta pobirajo na pivovarskih tekmovanjih visoka priznanja.


Preden slad namočimo v vodo, kjer bodo encimi predelali škrob v sladkor, ga je treba najprej zmleti, oziroma moramo semena samo stisniti, da razpokajo in se škrob nekoliko zdrobi, luščine pa morajo ostati kar se da cele, saj pri precejanju prevzamejo funkcijo filtra. Če zmeljemo slad preveč drobno, lahko potencijalno v pivino izločimo sicer več sladkorja, vendar imamo potem lahko težave pri precejanju, saj se filter iz luščin preveč zbije in ne prepušča tekočine. Ena bistvenih naprav pri all grain varjenju piva je torej mlin za slad. S kvalitetnim mlimom izboljšamo unčikovitost sistema, saj izločimo več sladkorja v pivino. Tukaj imam še precej rezerve!

Baterija loncev

Notranjost mash/lauter kotla

Mash/lauter tun je največji, 50 litrsji lonec, ki ga uporabljam za namakanje slada, precejanje in kuhanje pivine. Okroglo perforirano dno je cedilo, ki zadrži žitne luščine, da skozi cev in pipo na drugi starni, priteče čista tekočina. Tokrat sem dvojno dno, ti. fals bottom, uporabil prvič in s tem skušal doseči boljši izkoristek sistem. Pred tem sem uporabljal ti. bazooka screen, ki je čisto navadna mrežasta cev, ki je namesto plastične cevi na sliki, nataknejna na zadnji konec pipe in služi istemu namenu. Stvar je v tem, da slad, po kuhanju še vedno vsebuje nekaj sladkorja, ki ga skušamo z rahlim in počasnim spiranjem (sparging) izločiti v pivino, zato je večja površina pri tem opravku bolj učinkovita, saj se pivina odteka po celi površini in bolj enakomerno.

Namakanje slada je proces, kjer pri določeni temperaturi encimi pretvorijo škrob v sladkor. Škrob je polisaharid in ga pivski kvas ne more prebaviti, zato nam encimi pomagajo na ta način, da razbijejo dolge verige sladkorja na krajše, torej na disaharide in monosaharide, katere potem kvas z veseljem pomalica in izloči alkohol in CO2.

Tri vrste slada, 85,4% Pale Alea, 8,1%Pšeničnega in 4% Cara 120, ki so poleg 12g oziroma 2,5% kristalnega, repičnega sladkorja, osnova tokrane kuhe.

Precejena župa...28 litrov, OG 1.044 

Ko je župa precejena, je na vrsti kuhanje. Varilci z ekstraktom tukaj šele začnejo s svojim delom, meni pa se tačas pod pazduho že rišejo temni, znojni kolobarji. Običajno se kuha pivino od 60 do 90 minut.S kuhanjem pivski mošt razkužimo, hkrati pa višek tekočine, s katero smo spirali slad, izpari. Končno pa je to čas, ko dodajamo hmelj in ostale začimbe, če jih recept vsebuje. Hmelj dodajamo v več fazah, na začetku vrenja za grenkobo, ki nevtralizira sladko pivino, proti koncu pa, lahko tudi v več fazah, za okus in aromo.

  

Slovenski hmelj - stisnjeni storžki savinjskega Bobka in palete znanega in v svetu popularen Styrian Goldina

V Nemčiji je še do konca 80. let prejšnjega stoletja veljal zakon iz leta 1516, ki je za izdelavo piva prepovedoval uporabljati vse surovine, razen vode, hmelja in slada. Kvas je bil verjetno samoumeven. Beljgijci so si dovolili več razkošje, saj so uporabo raznih začimb pripeljali do vrhunca. Na fotki pa je bera začimb, ki je končala v domačem loncu. Lupina grenke pomaranče, semena korijandra in zvezdasti janež.

Po končanem kuhanju sledi hlajenje pivine, ki mora biti kar se da hitro. Prvi razlog je ta, da s hladnim šokom odstarnimo določene proteine, ki nam sicer povzročajo težave s  hladno meglico. Pri počasnem ohlajanju se še vedno tvori tudi dimetil sulfid, ki sicer med kuhanjem izpareva, pivu pa na nek način jemlje okus in postane končni izdelek nekako anemičen, brez živlenja in želji po....še. 

Ko se temperatura pivine spusti pod 40°C, postane magnet za bakterije in divje kvasovke, saj je polna mamljiv hrane. Zato moramo vanjo čim hitreje vložiti primerno količino svežega in zdravega kvasa, da ta hitro zavzame sladko tekočino in na ta način prepreči vsiljivcem mračna dejanja.

Izmenjevalec toplote služi, kot hladilna naprava. Po eni strani kroži mrzla voda, ki hladi vročo pivino, ta pa po drugi strani počasi teče v posodo za fermentacijo. Vodo poganja potopna črpalka, ki na fotografiji leži na dnu modrega škafa, pivino pa poganja gravitacija.

Ledeni kvader iz domačega zamrzovalnika je ravno dovolj velik, da vrelo pivino, v približno 25. minutah,  ohladim na  primernih 20°C

Izmenjevalec toplote je sestavljen iz več plasti prekatov,
kjer se izmenično pretakajo  leden avoda in vrela pivina

Ključ uspešne fermentacije je dober štart. Da bodo kvasovke hitro napadle sladkor, moramo v vložiti v pivino dovolj svežega in zadravega kvasa, pivina pa more biti dovolj nasičena s kisikom, ki ga potrebujejo za svoj razvoj. Obstajajo različne metode, kako v pivino raztopiti kisik. Najbolj enostavna je, da posodo za fermentacijo enostvno stresamo in valjano, če je seveda dovolj majhna, in s tem omogočamo raztapljanje kisika, ki je v zraku nad nivojem pivine. Malo bolj sofisticiran način je dovajanje zraka s črpalko, direktno v pivino. Domači pivovarji to običajno počnejo kar z akvarijsko črpalko. Ta mora biti opremljena tudi s filtrom, ki preprečuje vstop bakterij in divjih kvasovk preko zraka v fermentator. Najbolj učinkovita in tudi najhitrejša metoda pa je dovajanje čistega kisika v pivino. S to metodo bogatijo pivino s kisikom tudi komercijalni pivovarji.

Pravi varilci uporabljamo kisik za varjenje tudi za plemenitenje pivine ;-)

flajšmašina

Hladna meglica

Po enem tednu karbonacije (to bi bilo nekaj v stilu ustvarjanja CO2 in formiranje pene), je prva flaška piva Take Me Away Saison pristala v hladilniku. 

Ko je na večno mesto padel prvi mrak, je napočil čas, ko je s pokom odletel zamašek in iz flaše se je rahlo pokadilo. Prvi vtis je bi dober. Ko so prve kaplje zlato obarvanega, hladneg piva zalile oplaknjen kozarec, se mi je zarosilo oko, vendar se nisem predal čustvom. Mirno in koncentrirano sem ga napolnil do konca. Barva je res imenitna, aroma sadna, a ne preveč izrazita. Pena je bogata, vendar sem, glede na to, da vsebuje recept tudi 8,1% pšeničnega slada,  pričakoval, da bo bolj čvrsta. Gotovo se bo še popravila, ko bo pivo še teden ali dva zorelo v steklenicah. Problem je edino ta, da nimam primerno ohlajenega prostora, kot je klet, kjer bi ga hranil. Razmišljam o investiciji v hladilnik!


Da postane pivo motno, je več razlogov. Nemški Weizen/Weisse in belgijski Wit so taki že po definiciji. Najbolj nezaželjen razlog je seveda okužba piva z bakterijo ali divjo kvasovko. Običajno je vzrok nezadostno očiščena in pomanjkljivo razkužena oprema. Pivo se ne zbistri niti pri daljšem počivanju, saj bakterije in divje kvasovke ne reagirajo na metode, s katerimi izločamo kultivirane kvasne celice. Vendar se jih da odstraniti s filtriranjem, kar pa nima velikega učinka, saj so za seboj že pustile sled, v obliki neprijetnega vonja in okusa. 

Hladna meglica (chill haze) ali kako bi temu rekli,  je pojav, ko se ohlajeno pivo zamegli in postane motno. Ko se to zopet ogreje, se zbistri. Spodaj sta dve steklenici, levo sem postavil pred objektiv direktno iz špajze, desna pa je čakala na svojo priložnost v hladilniku. V resnici je razlika še bolj očitna, kot je videti na fotografiji. 
Pivo vsebuje različne proteine in tanine, ki so različno topljivi v tekočini in se pri različnih temperaturah različno obnašajo. Nekateri se zaradi tega pri nižjih temperaturah izločijo iz tekočine in ti nam gredo najbolj na živce. Svetloba se na njih lomi in pivo postane motno. 
Ena od rešitev je filtriranje. Pivo ohladimo, da se hladna meglica pojavi, potem pa jo ujamemeo na gosti filter. Težava je v tem, da s filtriranjem odstranimu tudi tvarine, ki jih ne želimo odstraniti in posledično osiromašimo pivo za kanček barve in okusa. Za rešitev te anomalije obstajajo tudi bolj ali manj kvalitetni aditivi, ki pa se spopadajo z istim vprašanjem, kako selektivno odstraniti samo tiste proteine, ki nam delajo težave s hladno meglico?


Ker ta pojav na okus in kvaliteto piva ne vpliva, ga je mogoče najbolje kar ignorirati in naj se z njim ukvarjajo komercijalni pivovarji,  Gre pa vseeno za estetski vidik in piljenje veščine.

leva-sobna temperatura, desna-iz hladilnika

Take Me Away Saison

Starter

Temperature se dvigajo in čas je, da se lotim novega zvarka. Že zadjič, ko sem flaširal zadnjo kuho,  sem omenil, da bo naslednja sledila istemu receptu, za eno manjšo sperememo, da bom dodal nekaj začimb, ki so značilne za ta stil. 

Suhi ekstrakt (DME), erlenmajerica in tekoči kvas

Pivo Saison so zgodovinsko kuhali na francosko govorečem področji Belgije, v Valoniji. Spomladi so iz sestavin, ki so jih imeli doma, na kmetijah,  pripravili pivo, ki jim je v poletnih mesecih, med delom na polju, vlažilo grlo in bogato z minerali in drugimi hranili, dajalo energijo za garaško delo. Iz tega stališča je bil stil zelo raznolik, saj so na kmetijah uporabili sestavine, ki so jih imeli pri roki, pogostokrat pa so mu, poleg hmelja, dodajali tudi razne druge začimbe. V glavnem so bila to semena korijandra, cimet, črni poper, lupina pomaranče, zvezdasti janež ipd.. Alkoholno je bil dokaj zmeren, okoli 3%, za razliko od danes, ko dosega tudi do 7% alkohola.

Pod pritiskom komercijalnega piva velikih pivovarn, je Saison počasi tonil v pozabo in skoraj že dočakal bridki konec, dokler ga niso sredi 70. let prejšnega stoletja ameriški domači pivovarji privlekli iz naftalina in ga zopet naredili popularnega. Seveda so ga malce priredili po svoje,  ga začinili z domačim, ameriškim hmeljem in dvignili stopnjo alkohola. 

Ok... za dobro pivo je potreben dober kvas. Pravijo, da naredi pivovar pivino ali mošt, kvas pa naredi pivo. Gljive kvasovke so živi mikroorganizmi in se torej pivovarstvo giblje na terenu mikrobiologije. So ključen element dobrega piva in za obvladovanje pivovarstva je treba v ta  mikroskopske organizem vložiti največ znanja.

Na srečo je na trgu kar nekaj kvalitetnih izdelkov v glavnem ameriških laboratorijev, ki ponujajo široko izbiro. White Labs in Wyeast med tekočimi in Fermentis med suhimi so najbolj pogosti in nam tudi najbolj dostopni. Za kakšen kvas se bomo odločili, je stavr izbire. Nekateri pivovarji varijo vse stile piva samo z enim tipom kvasa, drugi vzamejo za vsak stil drugega. Dejstvo je, da dajeta pri istem receptu, dva različna kvasa, različno pivo. Zato nekateri pivovarci celo razdelijo skuhano pivino v dve posodi za vrenje in v vsako vložijo različen kvas zato, da dobijo iz enega varjenja, dva različna zvarka.

Zdrav kvas in primerno število celic, glede na količino piva in njegovo specifično gostoto (Original Gravity ali OG), je najbolj pomemben za dobro fermentacijo. Priprava suhega kvasa je dokaj enostavna. Cel postopek ne traja več kot pol ure in se ga običajno lotimo med ohlajevanjem pivine. 

Priprava tekočega kvasa pa traja nekoliko dlje. Zelo pomembno je število celic, ki jih vložimo v pivino, da jo bodo suvereno zavzele in napadle sladkor v njej in hkrati premagale morebitne vsiljivce, kot so divje kvasovke in razne bakterije, za katere je sladka pivina pravi magnet. Običajno je v paketu, ki ga kupimo, okoli 100 miljijard kvasnih celic, za  pošteno fermentacijo 20 litrov piva pa potrebujemo okoli 200 miljard celic. S prebiranjem o tej temi v anglo-ameriški literaturi, lahko nastane malce zmede in je treba biti nekoliko previden, saj imajo nekoliko drugačen sistem označevanje velikih števil.

DIY mešalnik (stir plate)

Kot smo že ugotovili, je kvas živ organizem in tudi hitro pokvarljiv, zato celo v idealnih pogojih (hladilnik) propade na mesec okoli 20% celic. To pa pomeni, da jih je treba preden jih vložimo v pivo, razmnožiti na ustrezno število. Za to pa potrebujemo tako imenovani  starter. S pomočjo izračuna ali že narejenih tabel obmerimo ustrezno količino suhega ektrakta ali sladkorja (dekstroza), ki služita za hrano kvasovkam in ustrezno količino vode, ter s kuhanjem tekočino steriliziramo in v ohlajeno vložimo kvas. Če imamo v štartu zelo malo celic, je treba ta postopek ponoviti. To lahko traja tudi 4 ali 5 dni in je zato treba varjenje piva dokaj točno planirati vnaprej.

Wyeast French Saison #3711 , ki sem ga pripravil tokrat, je za ta letni čas idealen, saj prenese temperature do 25°C, pivu pa da prijeten, pikanten in sadni okus. Njegova značilnost je tudi, da je sposoben prežvečiti tudi večjo količino kompleksnih sladkorjev (disaharidi, polisaharidi) in je zato pivo bolj suho in osvežilno. Kakšen pa bo v resnici izelek, javim ob prvi priliki.


Torej, kvas se uspešno razmnožuje in konec tedna je v planu varjenje. Družina bo spet brez kosila, saj bo domačo kuhinjo zavzela diverzantsko-pivovarska zalega BrewBite! Dva, en 50 literski in en 30 literski lonec, bosta okupirala štedilnik in niti v sanjah, še najmanšemu loncu za makarone, ne bosta pustila dihati. Običajno se samo kakšnemu manjšemu SDOju v obliko paštete, uspe prešvercati iz hladilnika.


Sicer je pa že teden naokoli, odkar sem v flaše pospravil zadnji zvarek, ki sliši na ime Take Me Away Saison. Prav grlo me že peče in mislim, da bo danes, za prvi test,  romala ena flaška v hladilnik.

Bolj radovednim priporočam poletno branje knjige z naslovom Yeast-the practical guide to beer fermentation

Zlati Gordon

Piazza Quattro novembre

Nedolgo tega sem se klatil po Umbriji in nekaj dni preživel v Perugi. Nedvomno slikovito mestece na vrhu griča, kakršnih je sicer v Italiji na pretek. Je univerzitetno mesto, kjer je tudi ena izmed dveh italijanskih univerz za italijanski jezik za tujce. 

Vendar mi bo ostalo mesto v spominu predvsem po stopnicah, s katerimi je prepredeno, najsi bodo to tekoče ali pa čisto navadne, običajno že precej dotrajane, betonske ali kamnite stopnice. Že drugi dan bivanja v tem sredneveškem mestu, sem si namreč tako svinjsko zvil kleženj (kar je zame nekaj običajnega), da sem bil praktično cel teden oropan užitka raziskovanja in potikanja po starodavnih ulicah in trgih. Ne vem, če ni k neverjetni oteklini pristavila lonček tudi moja zvesta spremljevalka putika, ki pa se res ni oglasila že nekaj let.

Scale mobile

Kljub vsemu, sem stisnil zobe in obiskal nekaj pivnic in pubov. Če izdam skrivnost, se mi je ta nesreča zgodila ravno, ko sem  bil  na poti iz enega od njih in sem bil že skoraj pred vrati svojega bivališča. V mislih sem podoživljal neprijeten okus slabo vzdrževane, neočiščene točilne naprave domače pivnice in pivovarne (brewpub) Il Birraio. Brewmaster, Poljak po narodnosti, se očitno ni imel dovolj časa ukvarjati s pivom, saj je bil, kot pizzajolo, zaposlen v sosednji pizzeriji, s pivom pa si je honorarno omočil brke le dvakrat na teden. Premalo za užiten zvarek! Torej...potem, ko sem zapluživ v tisto luknjo na sredi pločnika, za trenutek nisem točno vedel ali mi je slabo zaradi smrdljivega piva ali neznosne bolečine?

Stopnišče

Nekaj dni za tem, ko je krompirjasta noga začela dobivati spet prepoznavno obliko, sem previdno, a še z večjim žarom obletel nekaj arhitekturnih in umetniških zanimivosti, proti večeru in v noč pa sem si odpočil ob lokalnih kulinaričnih dobrotah, ter jih poplaknil s kupico piva. 

V številčno bogati študentski populaciji, kar je za uneverzitetno mesto seveda normalno,  je bil najbolj na udaru instant, brezoseben, franšizni, že miljonkrat viden irski pub, z imenom Buskers. Tam smo v pisani družbi spili kakšno pivo. Brown Ale, katerega imena se ne spomnim, je bil še kar soliden in tudi nad higieno točilnih pip se ne morem pritožit. To podrobnost omenjam zgolj zato, ker mi grimasa kolegice Nemke, Bavarke, torej poznavalke iz prve roke, vsakič polepša dan, ko se spomnim nanjo, ko smo se nekega večera družili v nekem karaoka lokau in, ko je naredila tisti, prvi požirek skisane žlabudre imenovane Weizen (pšenično pivo). Kasneje sem razmišljal, da je problem osmrajenega piva premajhna frekvenca žejnih odjemalcev, toda v nabito polnem lokalu, s potom orošenimi okni in preglasnimi karaokami, kjer teče pivo v potokih, sem prišel do zaključka, da je lahko to zgolj nepoznavanje tehnologije ali pa čisto navadna lenoba. Dejstvo je tudi, da nekritična študenterija zlije vase vse, kar dobi pod roko.

11 kvadratov

Majhna zanimivost Perugie in še posebaj lokalnih ljubiteljev grenke razvade (tu ne mislim  čokolade, na katero bi marsikdo ob omembi Perugie stavil),  je nedvomno Il Birrino, za katerega lastnik trdi, da je tretji najmanjši pub na svetu. Z WCjem vred meri pičlih 11 m2, kar je sicer precej več od najmanjšega, omenjenega v Guinnessovi knjigi rekordov, ki meri samo 5,18 m2. Kot je že marsikdo ugotovil, da ni vse v velikosti, to še posebaj velja za to popularno, lokalno luknjo, ki ponuja štiri vrste točenega piva, med njimi, meni najljubši Pils pivovarne Augustiner-bräu (glej zastavice) in nabildani (10°)   belgijski Ale Gordon.       

                                                                               

Zlati Gordon