Soseska

Verjetno je minilo vsaj 15 let, odkar sem se zadnjič klatil po Istri. V tem času se je marsikaj spremenilo, a kljub temu zgleda, da se duh polotoka ni bistveno spremenil. Ceste so nove in marsikje sem moral kar malo razmislit, v katero stran je treba zaviti. Ko sem pred davnimi leti naredil izpit za avto, je bila prva prava vožnja seveda na morje, v Poreč. Dvovratni Opel Rekord 1500 Olympia (type A), letnik 1965 in par frendov. V kasnejših letih smo ta košček zemlje prekrižarili iz vseh in v vse smeri.   Imel sem ga v malem prstu in lahko bi prišel kamorkoli tudi miže. Zdaj pa so sive celice že nekoliko opešale, prenekateri spomini so obledeli, okolica pa se je vizualno precej spremenila. Zaradi deževnega poletja, pa je za ta čas nenavadno živa in zelena pokrajina še stopnjevala vtis zgubljenosti v času in prostoru.  

Čeprav sem iz Rima privlekel poln prtljažnik domačih zvarkov, jih seveda nisem vlačil naokoli po počitniških točkah. Reje sem napel vohalne receptorje in poskušal najti kakšen lokalni izdelek, ki bi pasal v obrtniško, oziroma “craft“ kategorijo. Če sem čisto iskren, nisem imel pretirane sreče, je pa dejstvo, da se mi ni bilo potrebno preveč truditi, saj je za to poskrbela prijateljska družba. 

Ko smo se nekega dopoldneva stiskali pod baldahinom prikolice, medtem ko se je nad nami utrgal oblak in nas je tako močno in brez opozoroila zalilo, so prebivalci majhnega kampa, lučaj stran od Banjol, z lopatkami in krampi, v glavnem pa neprimernimi orodji rili okoli prikollic in skušali v naglici rešiti vsaj kakšen košček suhega prostorčka pod nogami. Tja smo prišli na obisk, z željo po kopanju in uživaškem poležavanju v globoki senci mogočnih borovcev, nazadnje pa smo bili sploh veseli, da smo našli dovolj prostora pod streho. Med veseljaškim duhovičenjem in zezanjem na račun vremena in splošnega stanja nepripravljenih kampistov za take vremenske ujme, smo si klepetave jezike močili z lokalnim zvarkom pivovarne Pivski Dvor. V bistvu z dvema - Blonder Premium Pivo in Blonder Crveno Pivo - ki jih je Radovan, na poti do kampa, kupil v puljskem Mercatorju. Natočili so mu jih v zelene plastenke, v kakršnih običajno pri nas dobimo  bučno olje(!). Že prvi pogled na embalažo je sprožil nekaj duhovitih opazk, po prvih požirkih pa si nismo imeli kaj dosti povedati. Raje smo še naprej gledali hudournike, ki so si utirali poti mimo urejenih odtokov in vdirali v predprostore prikolic. Dokaj nekarakterna zvarka, z rahlim maslenim vonjem (diacetil) in skromo paleto okusov, niso pustili pretirano dobrega vtisa. V bistvu so nas pustili čisto ravnodušne, saj nas niso razveselili s prav nobeno lastnostjo, ki bi nas osrečila. Samo še en pér...

Potop smo preživeli in čez kakšno urico se je celo pokazalo sonce. Privoščili smo si krajši sprehod do bližnje gostilne, kjer so nas postregli z okusnimi ocvrtimi sardelcami. Kot je na tistem koncu v navadi, so industrijski zvareki, tokrat je bilo to Karlovačko, edini s katerimi se da zalivati dopustniško pojedino. 

V naslednjih dneh smo istrski “Y“ prevozini še nekajkrat. Med drugim smo se ustavili tudi na kozji farmi St. Komparička in obiskali starega prijatelja Aleša in njegovo družino, ki vzgajajo na starodavnem in slikovitem istrskem posestvu 220 glavo čredo rogatih kosilnic, iz njihovega mleka pa, v sodobnem sirarskem obratu, izdelujejo celo paleto kvalitetnih izdelkov, od svežih do staranih sirov, albuminske skute, jogortov in raznih namazov. Ko smo ob dobrodošlici fasali na mizo zajeten izbor dobrot iz bogatega siraskega reperoarja, ki je bil pospremljen še z domačo slanino in hladnim odojkom, pripravljenim v stilu italjanske porchette, smo malo poklepetali tudi o pivu.

Glede na splošno stanje tamkajšne ponudbe kvalitetnejših zvarkov, je bil hladilnik presenetljivo dobro založen. Med nekaj belgijskimi in angleškimi zvarki, je kar nekako izstopal lokalec v flaški. ki je sicer prirejena tudi za uporabo mehanskega zamaška, vendar je bila zamašena z običajnim, kronskim. Čeprav je bil gostitelj precej nezadovoljen z vsebino, saj je imel kar nekaj slabih izkušenj,ker menda kvaliteta precej niha in se nemalokrat zgodi, da  kakšen primerek ne zadovolji niti minimalnih standarov, se je tisti hip  svetli San Servolo izkazal za čisto soliden nefiltriran in nepasteriziran Pils, sicer brez kakšnih presežkov, ki pa je kar učinkovito oplaknil jezik in ustno votlino zahtevnih in raznovrstnih okusov mlečnih izdelkov in mlade svinjine. Z zadovoljstvom sem spraznil kozarec in za hip me je prešinil spomin na leta, ko smo se s starimi koretami drajsali po zgulenih asfaltnih cestah in goltali prah prašnih makadamskih cest, spirali smo ga pa lahko samo z industrijskimi žlabudrami. 

Fuzbal

Srasti so se po tednih evforije umirile. Življenje v Rimu se je vrnilo v staro strugo in mnogi so odšli v svoje počitniške hiške, nekateri na morje, drugi v hribe. Mesto se je spraznilo in večeri so prav prijetni. Končno je prišla parva poletna vročina, ki nas podnevi sicer prisiljeno tišči za debelimi zidovi stanovanj, je pa večerno pohajkovanje po gorkih tlakovanih mestnih ulicah, ob svežem zahodnem vetrcu, toliko bolj prijetno. Kozarček ali dva sveže točenega in ravno prav ohlakjenega piva, potem pa za vogalom še kepica sladoleda, so lahko pravi družinski oddih.  Če je nuje, se lahko podobne načrte spelje tudi čisto individualno... da ne bo pomote. 

Pol ure pred začetkom finala je Via Conciliazione skoraj samevala. Le redki so še hiteli domov in zgleda, da se je tudi Francescotu, o katerem se ve, da je fuzbal fan, prcej mudilo, saj je pustil za sabo prižgane vse luči.

Nisem ne vem kakšen nogometni navdušenec, nekako mi je bolj pri srcu košarka, če govorimo o igrah z žogo, pa sem si kljub temu z veseljem ogledal nekaj tekem. Sicer sem bil dobršen del prvenstva zdoma (beri prejšnje poste), lahko pa rečem, da sem zgolj slučajno ujel nekaj najlepših. Ker je fuzbal izrazito navijaški šport, npr. na tenis hodijo ljudje bolj gledat, kot pa navijat, izpadeš že skoraj totalen bebec, če gledaš tekmo doma in po možnosti še sam. Da je užitek popoln je treba iti nekam v družbo, kjer se razvijajo skupinske emocije, kjer padajo šale in duhoviti komentarji, malo se pa poškili tudi na ekran. Pražnje sem se oblekel, zapel srajco do vratu, poslinil palec in kazalec in z njima naglihal črto na še toplih, ravno zlikanih hlačah. Zglancani čevlji so kar bliskajoče leteli, iz našega rajona Prati, po zguljenih kockah ozkih uličic skozi Borgo, čez Via Della Conciliazione, proti mestnemu predelu Trastevere. 

Prelimana kobra.

Izbira seveda ni bila težka, saj je fuzbal fan club, po imenu Ma Che Siete A Fà, ena mojih ljubših beznic v mestu, za nameček pa ponujajo še najbolj raznolik in kvaliteten izbor zvarkov, najkvalitetnejših svetovnih craft pivovarn in to daleč naokoli. Zares daleč! Ker je luknja precej majhna, šank kratek, možnosti izbire zvarkov na svetovni sceni pa velika, se bliskovito menjajo. Na nekem forumu sem prebral, da greš samo na starnišče in ko se vrneš nazaj, je ponudba že popolnoma spremenjena. No, tako zverinsko kruto seveda ni, je pa dejstvo, da se izbor naglo spreminja in dejansko se lahko zgodi, da se vrneš po enem tednu in so na skoraj vseh 13. kobrah in 3. pumpah v igri drugi zvarki.

Seta (desno) v resni družbi...

Glede na prostorske razmere, sem malo podaljšal korak, saj je finalna tekma svetovnega prvenstva precejšen magnet za maloštevine stole v lokalu. Naposled, ko sem diskretno prepoten pribrcal tja, pa sem lahko celo izbiral med možnostjo za šankom ali dva koraka vstran, ob steni nasproti. Odločil sem se za slednojo, saj iz iskušenj vem, da je lahko ob navalu gostov, mesto za šankom prav naporno, saj se od spredaj ali zadaj, najhuje pa je z obeh strani hkrati, točno pod nosom in za ušesi, ves čas stegujejo številne roke, s polnimi in že izpitimi kozarci. 


Dileme ni bilo. Najprej enega za odžejat, potem pa

strumno, glede na potek dogodkov naprej, novim čarovnijam naproti. Prijeten iz svež (prijetnež) zvarek Seta stila  Blanche (Wit), pivovarne Rurale, je bil pravo olajšanje za presušene brbončice. Spil sem ga skoraj na dušek, saj je prijetna limonadasta struktura in rahlo kiselkast, sadni okus, ojačan s subtilno pikantnostjo korijandrovih semen, izpolnil vse želje tistega trenutka. Tekma se je ravno začela in prostor se je napolnil. Večina je navijala za Argentince, le peščica za nasprotnike. V vsej evforiji, mi je čez množico uspelo namigniti Bi-Džeju (BJ = Beer Jockey), da je kozarec prazen. Odločil sem se za nekaj močnejšega. 

Ta izdelek bi težko stlačil v en predalček. Rabil bi vsaj tri. Na prvem bi bila zagotovo nalepka Strong Ale, saj je mogočno telo, prepojeno s sladkim okusom svetlega sladkornega sirupa, in vonjavami zrelega sadja in medu, atribut tega stila. Na drugem bi stal napis Double/Imperial IPA in tega bi brez težav upravičil z močno in prepoznavno cvetno aromo hmelja, ki se prijetno meša s sladkornimi aromami sirupa, požirek pa se konča  s suhim zaključkom in veliko grenčico. In na tretjem bi pisalo, POZOR EKSPLOZIV! Sladka in aromatična vsebina se počasi a zanesljivo, z vsakim požirkom spreminja, dobesedno, v boj na požiralniku. Grenčica z močjo  163 IBU se počasi zajeda v receptorje, ki so odgovorni za zaznavanje tega okusa in lahko privleče neizkušenemu pivcu na plano že pozabljene in v najglobje kotiček duše skrite, boleče tarvme iz otroštva! Ne se hecat! ;-) Sicer pa zvarek vreden velike pozornosti.

Za pivovarno De Struise sem prvič slišal, ko mi je od Meha Srečko iz Bruslja prinesel nekaj flašk belgijskih posebežev. Med njimi je bila tudi ena z bledo rumeno etiketo in imenom Rosse, ki mi je zavoljo prijetne arome in uravnoteženosti ostala v globokem spominu. Naslednjič sem zastrigel z ušesi, ko so se lani pojavili na enem večjih festivalov v Rimu, organiziranega prav s strani ekipe lokala, v katerem sem čepel. Tokrat pa sta se med številnimi kobrami svetila kar dva njihova zvarka. Začel sem z Elliot Brew, ki so ga zvarili v kompaniji z razvpito Dansko pivovarmo Mikkeller in je z  živalsko alkoholno stopnjo 9% obetal uživaško in počasno srebanje, ravno pravšnjo za finalno fuzbal tekmo. Čas je kar nekam nezavedno hitro tekel in kar naenkrat smo se znašli pred podaljški. Družba z rezultatom ni bila preveč zadovoljna, zato je več energije, kot za navijanje, porabila za vsesplošno zezanje. Še najraje so si, seveda spoštljivo in nevsiljivo, privoščili brhke amerilčanke, ki so si prišle pogasit žejo. Ko je padel gol, se je gazda od navdušenja skoraj prevrnil čez šank, navijačem belo modrih pa je verjetno zaradi nesrečnega rezultata in popitega piva, padla motivacija do te mere, da so skupaj z njim spustili le nekaj navijaških vzklikov. Po koncu se je publika hitro razšla in ostali smo samo peščica najbolj vstrajnih. Čas je bil za premik k šanku in za naslednjo puranovo, pardon, nojevo dobroto... Struise Pannepot.

Preboj k šanku se je zaključil z belgijskim zvarkom stila Dark Strong Ale, z imenom Pennepot, ki je menda sposojeno ime neke ladje, v moderni različici pa posvečen mornarjem, ki so se po vrnitvi na kopno, s podobnimi izdelki nalivali po pristaniških beznicah. Sicer je pa to nekaj najboljšega, najbolj slastnega in najbolj mogočnega, kar so uspele moje brbočice okusiti do sedaj. Priporočam vsem, ki padate na belgijsko štimungo! PAZI! 10% Alc.! Ni primerno za otroke!

Zaskrbljeni pogledi..

Navdušenje kapitana ladje norcev, ki ob zmagovitem golu nazdravlja sopotnikom, ki so ostali na ulici, ker jim ni uspelo priboriti prostorčla v prvih vrstah, se je skoraj končalo s pristankom na čeljusti. 

PS

Včeraj zvečer sem naredil s skuterjem en krog po ulicah, preden sem ga zapeljal v garažo. Kljub neizmerni gneči, ki se vsako poletje dagaja na priljubljenih turističnih lokacijah, kamor sopada tudi Trastevere, sem vstrajal in porabil kar nekaj časa, da sem našel parkirni prostor. Naj povem, da se v Rimu parkira povsod, kjer le je kaj prostora...na pločnikih, prehodih, dovozih, v dve in celo tri vrste, v križišču, da ostane le toliko prostora, da gre avto mimo. Želel sem si, da samo vržem pogled v Ma che siete... da vidim, če je kaj novega in jo takoj ubrišem nazaj domov. Ko že z vrat preskeniram nalepke na pipah,  zagledam Lervig Rye IPA... tudi ta zvarek je ta odlična in kreativna norveška pivovarna zvarila v španoviji s pivovarno Mikkeller (ali obratno??). Nisem se mu mogel upreti! Privlačna oražna barva in tanka a čvrsta belkasta pena sta naredila dober vtis. Hmeljna aroma je sicer preglasila sramežljivo sladkost rženega slada, a ni to za stil IPA nič nenavadnega. Okus je zelo saden, a ga je hmelj zopet izrinil v drugo vrsto. Telo je bogato in po zaslugi rži prijetno oljnato. Pivo je zmerno karbonatizirano in bogato okusov in arom. Lervig je še enkrat dokazal, da gre za vrhunsko pivovarno.

Jet lag

V trenutku, ko sem pritisnikl na tipko dvigala in so se nemarno zamaščene zajle, na katerih visi stara, lesena kabina, leno zazibale in se začele počasi premikati, sem  pomislil na plastičen sodček, ki je pet nadstropji višje nemo ždel v kotu zatemnjene pisarne, v njem pa so vegetirali enocelični mikro organizmi. Pred odhodom v Argentino sem zvaril 20 litrov piva Pale Ale, da bo tešilo žejo poletnih dni. Po treh dneh živahne fermentacije pa sem ga pustil samega, z vso tisto živino notri, ki je takrat še pohotno hlastala za sladko vsebino. Pustil sem ga samega in dobrih 12 dni se ni nihče niti pohovarjal z njim. Je vsebina preživela?

Dvigalo je končno pricvililo v pritličje. Spet je bilo čisto na vrhu in trajalo je celo večnost, da se je prichjazilo dol. Zakaj je vedno, ko ga rabim, čisto na vrhu? In sedaj še posebaj, ko se mi mudi domov. In z vsemi temi kovčki in službeno opremo. Kot da ni že to zadosti?! 

Z vodjo odprave se, z vso tisto robo, nabaševa v lift in... Normalno je, da ko prideš po dolgem času domov, najprej poskrbiš za živa bitja, če se niso med tem že samokremirala. Moji mikroorganizmi in balkonski vrt. Ko sem odklenil in odprl vhodna vrata, sem previdno stopil v zamračeno predsobo. Nobenega nenavadnega vonja, razen postanega zraka, ki mi vsakič, ko se vrnemo po nekaj dnevih domov, hipoma napolni nosnice. Ta vonj mi je tako antipatičen, da se vsakič trudim, s čim manj in čimkrajšimi vdihi, najprej pognati do okna, ga odpreti in spustiti ven to zoprnost. Me pa ta vonj hktrati pomiri, v prepričanju, da se ni v stanovanju, medtem ko je bilo zaprto in samo, v njem zgodilo nič nenavadnega in nepredvidljivega. 

Tokratni kompletek piva stila ameriški Pale Ale, ki sliši na ime Diamond Head MK2. Toktatna različica je začinjena s hmejema Amarillo in Cascade, za razliko verzije iz lanskega leta, kjer je imel glavno besedo pri grenčici hmelj Simcoe. Letos je glede na zgoraj opisano situacijo, odpadel tudi Dry Hopping. Prvi test bo čez nekaj dni.

Temperatura v fermentatorju je bila za nekaj celzijevih stopinj previsoka in kdo bi vedel, kaj se je po mojem odhodu dogajalo v posodi. Kako je kvas prenesel povišane temperature in kakšne estre - kemične spojine, ki dajo pivu značilno noto, je ustvari? Ko sem umaknil pivovarsko veho, in povonjal v notranjost, nisem zaznal nobenih neobičajnih in zoprnih vonjav in to me je pomirilo. Hkrati pa sem se odločil, da ga čim prej pospravim v flaške, ne da bi ga prej pretočil še v sekundarni fermentator in ga mogoče še odišavil z dozo aromatičnega hmelja, ter počakal, da se še nekoliko zbistri. Pri višjih temperaturah je kvas itak bolj aktiven in je prej konča svoje delo, zato se mi ni zdelo smiselno predolgo odlašati. 

Šank na vrtni veselici.

Po prihodu domov, so se dnevi spremenili in noči so postale nesramno dolge. Sredi dneva me je krivilo, ponoči pa sem bil buden, kot že dolgo ne. Prva noč...ok saj to je normalno, da se ozganizem ne more takoj adaptirati in kar pozabiti na 5 urno časovno razliko. Ampak po tretji neprespani noči, mi je šlo pa to že malo na živce! A bo to trajalo večno?! Ko je promet na rimskih ulicah že utihnil, sem se še vedno presedal iz ene sobe v drugo, malo bral, gledal televizijo, se že nič kolikokrat ulegel nazaj v posteljo in poskušal zaspati, pa spet vstal in se kratkočasil z brskanjem po internetu. Mogoče bi pomagalo, če bi šel popoldan s kolesom na kakšno težjo turo in bi me utrujenost primorala v tko zaželjen in sladek spanec. Pa sem si naposled dejal, da tudi s športom ni dobro pretiravati. Med brskanjem po vseh mogočih internetnih straneh, v glavnem pivovarskih, pa malo foto in moto, sem našel tudi nek oglas in takoj pomislil, da bi šel naslednji dan mogoče rajši pogledat na en pivski festivalček, ki jih je celo poletje v Rimu vse polno. Če malo potegnem v jutro, pa ni hudič, da mi ne bi še dva kozarčka piva pomagala, da bom lažje zaspal. 

Pop-up grastonomska ponudba.

Vse poletje se v Rimu in njegovi bližnji okolici dogajajo razni festivali, ki pa v resnici to seveda niso. Vsaj večina, v ozkem pomenu te besede. Kot ta, ki sem ga obiskal, za katerega bi prej rekel, da je šlo za neke vrste piknik, kot kaj drugega. Čeprav s kar bogato ponudbo piva. Zgodil se je na robu enega od rimskih parkov, na jugo-vzhodnem obrobju mesta, v coni Via Appia Nuova. Na vrhu vzpetine, obdane z nizkim mediteranskim grmičevjem in drevjem, so postavili dolg točilni pult, kjer so ponujali, tako na oko, okoli dvajset različnih zvarkov, od domačih craft pivovarn, pa do angleških in belgijskih mojstrovin. Na žalost točene v plastične kozarce, kar me je že v prven trenutku nekoliko odbilo. Po okoli razporejenih mizah so se razporedile majhne družbice in vse je zgledalo kot privatna večerna zabava. Za želodčke so posrkbeli fantje s panini, sendviči po naše, in skromnim žarom v ozadju. V bistvu je bilo vzdušje kar prijetno, poletno in umirjeno. Zame, ki sem računal na to, da bom lahko ob kozarcu piva, poklepetal s pivovarskimi znanci, katerih zvarki so bili z mastno odtisnjenimi črkami naznanjeni na oglasu, pa se je večer dokaj hitro končal. Brž, ko sem se pojavil tam, se je izkazalo, da so od omenjenih pivovarn, tam le njihovi sodčki, lastniki in brewerji pa kdo ve kje? Nisem se dal preveč zadrževati in sem se domov grede ustavil še v lokalnem fuzbal fan klubu in sprašil enega za lahko noč. Vam povem, da je pomagal.

Še kar komorno, a prijetno, lenobno, poletno vzdušje...

...je z irskimi vižami popestrila akustična zasedba. Tale fotkica mi je še posebaj všeč, saj sem jo posnell z majhnim Olympusom e-pl5, pri občutljivosti 10 000 ASA in že v precejšni temi. 

Buenos Aires II

Buenos Aires je res ogromno mesto. Ko smo se po nekajurnem čakanju na letališču, po dve in pol urni zamudi, končno dvignili in poleteli proti Evropi, je že v trdi temi, v ulični razsvetljavi osvetljeno mesto, zgledalo kot neskončno pregrinjalo razbeljene žerjavice. Kamor je segal pogled skozi tista majna okenca na boku letala, so se v gosto preprogo prepletale in lesketale oranžno - belkaste lučke uličnih svetilk in šele takrat sem dojel dimenzije in vso veličino agentinske prestolnice.

Na žalost nisem imel veliko priložnosti za brezbrižna križarjenja po živahnih mestnih ulicah, ki so me že ob prvem pogledu presenetie s precej domačim videzom. Evropski pečat mesta je neispodbiten, saj je kolonijalna arhitertura skoraj preslikava mnogih evropskih prestolnc. To sliko pa smo še potencira skorajda v celoti evropski vozni park. Le vsake toliko časa se v zares gostem prometu, ki pa je kljub temu precej bolj organizran, kot ta, ki ga doživljam v Rimu, v vidno polje primaje kakšna razklumpana ameriška kripa. A verjetno niti v Afriki nisem videl tako zdelanega, zarjevelega in luknjastega avta, kot je bil nek Peugeot 504, ki je klub svoji podobi, kar urno švigal po avtocesti. Ta pa seveda ni odražal splošnega stanja, ki je čisto primerljivo s tem, ki ga poznamo doma. Kot motorit bi omenil še to, da je skoraj neverjetno, da sem v vsem času bivanja v Argentini, videl zgolj 5 li 6 težkih motorjev, vse ostalo so bili pa motocikli kubature do 250 cm3, v glavnem japonskih in argentinskih znamk. In teh je bilo res veliko. No, in sem in tja kakšna Vespa.

Na srečo je uspelo šefinji rezervirati hotel v najožjem stredišču mesta, v predelu, od koder sva lahko celo peš opravila nekaj najzanimivejših kulimnaričnih izletrov. Govorim seveda o znamenitem argentinskem žaru, parilli in tistemu, kar najbolje paše zraven, kozarec ali dva dobrega, domačega, s srcem in predanostjo zvarjenega, ravno prav ohlajenega piva, ki je sposobno diskretno a učinkovito splakovati bogate okuse nežno zapečene in slastne govedine. Na žalost, tako, kot ni naključji, tudi idealnih kombinacij ni, zato je bilo treba, bodisi najprej na pivo in potem na zapečeno mesovje ali pa obratno. Med obrokom je zato večkrat priskočil na pomoč industrijski nadomestek, za katerega pa lahko mirno rečem, da ni razočaral. Nikakor pa ne smem biti pristarnski in moram pohvaliti tudi izredno okusno, mehko in zaokroženo argentinsko rdeče vino Malbec.

Argentinci niso vešči samo obrtniškega pivovarjenja, temveč očitno tudi umetelnega črkoslikarstva, saj je večino izložbenih oken, napisov nad lokali in trgovinami, ročno izpisanih in okrašenih z značilnimo rastlinskimi motivi. Vmes pa se najde tudi takšen domoljuben grafit, narisan na fasado propadajoče stavbein, namenjen dvigovanju nacionalne zavesti in  kurjenju navijačev domače fuzbalske reprezentance, na svetovnem prvenstvu v Braziliji.

Hipnotičen pogled skozi okno, v notranjost restavracije s ponudbo lokalnih kulinaričnih specialitet. Vegetarijanci so v Argentini absolutno prikrajšani. Ni pravice na tem svetu!

Melodije na argentinskih orglah so nekoliko drugačne, kot smo jih sicer vajeni na klasičnem inštrumentu, pa zato nič manj ne pritegnejo publike.

Običajna ponudba industrijskih zvarkov v trgovinah. Najbolj gredo v promet litrce, ki jih ponujajo praktično vse pivovarne, ki obvladujejo večino argentinskega trga.

Na južni polobli je trenutno zima, temperature pa so podobne rimskim zimskim temperaturam.

Ulica

Del vzorčnega kompletka v craft pivovarni Buller. Na fotki so Honey Ale, Oktoberfest, Indian Pale Ale in Stout, (manjkata še Pils in Hafeweizen) so se izkazali za solidne zvarke, ki so se lepo ujeli s pestro ponudbo lokalnega fast fooda.

Brewpub domuje v ozkem, dolgem in visokem prostoru. Štirje fermentatorji stojijo na balkonu prvega nivoja, pol nivoja nižje stoji pivovarska naprava, gostinki lokal pa je v pritločji in na balkonu drugega nivoja. 

Pozdrav glavnega varilca.

Že pred odhodom v Argentino, sem na internetu prečesal ponudbo craft pivovarne v Buenos Airesu in Buller Pub je bil eden od tistih, ki sem si ga pribeležil na Googlov zamljevid.  Prvi ali drugi dan po prihodu, sva se tam znajdla ravno ob času kosila, za nameček pa je ravno potekala fuzbal tekma Argentina : Iran, zato je bil lokal nabito poln. Dobila sva samo dva stola, brez mize. Za pogasiti žejo, po dopoldanskem maršu skozi mesto, je bila miza zadnja stvar, na katero bi pomislil. Po prvi pinti pa se je prebudil prazen želodček in sva naročila nekaj njemu v čast. Prijazen par iz Brazilije, ki je prišel očitno sem zapravljati čas in denar, nama je prijazno odstopill vogal svoje mize, da sva se lahko nekoliko razkomotila. Razvila se je sproščena debata, ki pa je bila zaradi popite količine njegove najlubše pijače, Whisky z vodo, dokaj nerazumljiva. Ona je ves čas modro molčala. S slastjo sem pojedel verjetno najboljši hamburger v zadnjih letih, zraven pa pozorno okušal njihov sempler šestih različnih zvarkov, ki jih ponuja brewpub. Še najbolj ravodušnega me je pustil Pils, Hafeweizen je bil všeč šefinji, kar je itak njen stil, sta mi pa Honey in Stout dala slutiti, da se bo dalo v Buenos Airesu spiti še kakšno dobro pivo.

Ne glede na to, da je Desnivel omenjen praktično v vseh turističnih vodičih, lahko brez slabe vesti povem, da si to tudi zasluži. Dokaj majhen in preprost lokalček ponuja prvovrstno parillo (izgovorijo pariža), ki si jo lahko privoščite za mizo, če vam jo uspe dobiti, ali pa vzanete za sabo samo Choripan, to je tisti hlebček kruha, tam na fotki in po dolčini, na pol prerezana klobasa Chorizo, pečena na žaru, z dodarkom zelenjavnih omak. Omamno!

Zaradi tele fotke se je splačalo sedeti 14 ur na letalu in v napol snu poslušati smrčanje in hropenje sopotnikov. To je znameniti Lome De Chorizo, ki pa nima nobene veze z istoimensko, prej omenjeno klobaso. Po naše bi bil to ramstek, vendar tukaj z veliko začetnico!Okusno, sočno, mehko in nepozabno!

Argentinci imajo poleg (verjetno) veliko dobrih, tudi eno zelo slabo navado, ki me je večkrat prikrajšala popolnih užitkov. Pivo točijo izrednoo mrzlo. Za vsak slučaj zmrzujejo še kozarce, da se ja ne bi po pomoti ogrelo za kakšno stopinjo. In to sredi zime! 

Motorčki...

....in Ford (se mi zdi).

Ulica Defensa v četrti San Telmo, se vsako nedeljo spremeni v kilometrski boljšji trg. Teh je v mestu vse polno tudi čez teden, nedelje pa so vsekakor vrhunec.

Na sosednji in vzporedni ulici Bolivar, so v razdalji trije brwepubi in eden od njih se imenuje Antares. Je največji in ponuja svoje zvarke tudi po drugih restavracijah, pubih in lokalnih marketih. 

Prvi problem tegale Porterja je bila prenizka temperatura, kar je bila, bolj ali manj, stalna težava na pivsko kulinaričnem raziskovanju. Po vstrajnem gretju kozarca z dlanmi, mi je po nekaj desetih minutah vendarle uspelo odkriti nekaj arom in kanček okusa, a me ni prepričal. Njihov Stout je pustil boljši vtis, za oceno oatalih zvarkov pa nisem imel priložnosti.

Ročno poslikan pano, ki vabi na pivski vrt.

Popoldanska podona brewpuba Breoghan, ki domuje na taisti ulici Bolivar.

Simpatično urejena notranjost se zgleduje po irskih instant franšiznih beznicah, a z nekaj več pristnosti. Happy Hour od 6. do 10. zvečer. 

Ameriški IPA je z aromo agrumov lepo zaključila mesni večer, ki se je bil zgodil v gostilni ulice za vogalom.

Za posladek je padel pa še en Ani's Strong Ale...

Če zaključim, ne glede na dolgo pot in kar nekakšnem pomanjkanju navdušenja in volje pred odhodom,  dobesedno na drug konec sveta, se je kljub natrpanemu službenemu urniku, izlet izkazal kot prijeten in koristen premor, med guljenjem vsakodnevne rutine. 

Buenos Aires

Ne zaradi rimskih poletnih temperatur, ki sem jih, če sem iskren, že nestrpno pričakoval, temveč zaradi službenih obveznosti, sem se skupaj z vodjo odprave, pred nekaj dnevi nastanil v majhnem hotelčku, na južni polobli našega planeta. Sem doli tačas z velikimi koraki prihaja zima in jutranje temperature okoli ničle ali le malo čez, so tudi za prebivalce Buenos Airesa, 13 miljonske argentinske prestolnice, kar nekam neugodne.

Zjutraj, ko smo pristali na letališču in naju je taxist odpeljal po natrpani 8 pasovnici proti središču mesta, je bil po 14 urnem čepenju v preozkih letalskih sedežih, pogled na z ivjem oblečeno zimsko pokrajino, ki se je lesketala v prvih sončnih žarkih, ki so se prebijali izza obzorja, neizmerno sproščajoč. Pot je bila res dolga, saj smo se morali kmalu po vzletu, zaradi okvare na enem od letalskih motorjev, vrniti na rimsko letališče. Potem so nas namestili v hotel in so z vsemi nami, 240. potniki, šele naslednji večer zapolnili prosta mesta na letalih, ki so letela proti ciljni destinaciji, Argentini. Na srečo nama je uspelo dobiti sedeže na direktnem letu, za razliko od nekaterih, ki so jih razveselili še z obiskom letališa v Frankfurtu ali Madridu.

Kot je običajno na tovrstnih potovanjih, se je šefinja posvetila urnikom službenih obveznosti, jaz pa, kot moteč, a iz vidika vizualne opreme raziskovalnega dela, kljub temu nepogrešljiv element, sem se napel vse sile in osredotočil vso svojo voljo in strast v raziskavo zabavljačev okuševalnih borbončic ustne votline in prehoda v požiralnik. V tem primeru imam v mislih znamenito argentinsko govedino in najokusnejše njene dele, ter seveda craft, oziroma obrtniško pivovarsko sceno v mestu.

Z veseljem bi se o teh temah bolj na široko razpisal, če se ne bi lotil tega pisanja na svoj telefonček, saj sem zavoljo zajetnega ruzaka službene opreme, prenosni računalnik pustil doma. Lahko le namignem, da je tukajšna govedina, brez heca, dosti mehkejša in okusnejša, od tiste, s katero se mašimo doma. Scena tukaj ni ravno taka, kakršno sem si predstavljal pred odhodom na ta konec sveta, namreč, ba se bo na vsakem vogalu mestnih ulic kadilo in dišalo po ognju in goreči maščobi. Je pa kljub temu mesto polno tovrstnih lokalov, ki tudi v tistih dražjih, kjer po za nas zelo ugodnih cenah ponujajo omenjene dobrote.

S pivom pa je seveda precej drugače. Večina lokalov ponuja industrijske zvarke pivovarne Quilmes, ki so za to kategorijo še presenetlkivo vredni svojega imena. Njihov Stout, ki seveda to ni, ampak je čisto navaden temni Lager, je kar soliden napitek, ki se posrečeno lepo ujame s kosom na žaru pečene govedine. Na srečo pa odstaja v mestu tudi nekaj craft pivovarn, nekatere z že kar nekajletno tradicijo, ki s kvaliteto sledijo svetovnim trendom, jih pa malo zmanjka pri pestrosti ponudbe. Na ozki in dolgi ulici Bolivar, z obeh strani obzidani s sedaj že precej načetimi hišami, zgrajenimi v kolonijalm stilu, v mestni četrti San Telmo, obratujejo kar trije brewpubi. V izredno prijetnem in domačem vzdušju ponujajo gostom svoje zvarke, ki z lahkoto parirajo lokalni kuhinji. Nekaj tovrstnih, vsaj tistih, ki sem jih uspel najti med premori službenih obveznosti, pa je razkropljenij še po drugih mestnih predelih. Na žalost jih večine niti ne bom mogel obiskati, saj za to ne bo časa, bom pa poskušal pokukari vsaj v nekatere. O njih pa mogoče kakšen stavek več, ko se vrnem domov. Tole tipkanje po ekrančku, predvem pa urejanje besedila in fotografij, ki mi že na račinalniku dviguje pritisk, je na tejle napravi precej neučinkovito in zamudno.

Pri peku

Ne glede na visoke poletne temperature, sem se vendarle odločil, da bom zakuril pod lonci in zvaril enega, do bo v dolgi počitniških dneh, lahkotno tekel po grlu in hladil pregreti organizem. Bil sem v veliki dilemi, kaj sploh stresti v lonec? Če sem bolj natančen, mi je kvas sezonca, ki sem ga bil zvaril že lani enkrat poleti, vsakič ko sem odprl hladilnik, čisto diskretno pomižiknil, da je prišel že skrajni čas, da mu ponudim naslednjo priložnost. Nabavil sem celo nekaj laboratorijske opreme, pipete, gorilnik in nekaj steklovine, da bi ga razmožil na primerno količino - če je sploh še pri moči, za zahtevno operacijo - in ga poslal v boj s sladkim sovražnikom. Po dolgem kolebanju  sem se nazadnje odločil za bolj enostavno potezo in potegnil iz arhiva recept za American Pale Ale ali bolj frajersko, APA. Mogoče mi bo kdo očital, da sem ziheraš, ampak če pogledam realno, tehnično še nisem pripravljen na te vrste bio-kemijsko-laboratorijske strokovne obdelave. Brez težke vesti sem pomislil na vrečko suhega kvasa Fermentis US-05 in se na podlagi zapiskov, lotil piljenje enega od mojih starejših receptov, z imenom Diamond Head (ni povezave, ker se je rodil še pred rojstvom tega bloga). Velikega dela nisem imel, saj sem samo udejanil pripombe, ki sem si jih pribeležil ob zadnjem poizkusu, za stopinjo sem znižal tempreraturo drozganja v beta in dodal še eno, kratko stopnjo v alfa območju, hkrati sem pa zamenjal majhen odstotek pšeničnih kosmičev s pšeničnim sladom. To je bila bolj posledica razpoložljivega stanja surovin, kot načrtovano dejanje. Varilski dan je potekal brez posebnosti in kot kaže, sem dokaj rutinsko pripelja zadeve do stopnje, ko se lahko usedem zraven fermentatorja in opazujem varilno veho, kako ritmično ozvoči vsak bruhek CO2-ja požrešnega kvasa, ki se izmuzne skozi sladek ječmenov mošt.

Zlatim žemljicam je dal obliko kvas, ki sem ga vzgojil iz lupin malo bolj debelo olupljenega jabolka, lupin nešplje in koščkov breskvice. 

Lonček francoskega #3711 je torej še vedno v hladilniku in na nek način zaseda dragocen prostor. Trenutna vremenska slika je zanj sicer primernejpše, saj je bolj toleranten na visoke temperature, a bo kljub temu ostal še nekaj časa na hladnem in delal družbo še nekaj primerkom z drugačnim poreklom. Eden od njih, najmlajši, ki deli družbo v hladilni komori in je odlično opravil nalogo pri ustvarjanju belgijskega pšeničnega zvarka Sky dancer, je dobil tokrat drugačno nalogo in se je presenetljivo dobro izkazal tudi v pekovski branži. Očitno drži misel, da je pivo tekoči kruh, čeprav bi obratno težko rekli. Kruh seveda ni okamenelo pivo. 

Ostanek kvasa Sky Dancerja.

Pri varjenju piva se kvas precej namnoži in takoj, ko se pretoči pivo v zorilne posode,  se velik del spremeni v odpadek. Del tega je včasih, še v železnem socializmu, pivovarna Union in verjamem, da tudi mnoge druge pivovarne, pripravila in zapakirala v velike, na oko in po spominu okoli kilograma težke bloke, ki so jih nato prodajalke rezale s cvirnom in na vago prodajale strankam. Ne vem, če je bil v ta vonj, ki se je dostikrat prikradel izza zidov pivovarne in je veter pojal nevidne oblake po ulicah spodnje Šiške, vmešan tudi duh kvasa ali so samo slagarji odprli svoja okna in spustili na plano, včasih kar neznosno zoprn, celo nagraužen smrad. Spomnim se pa, da me je včasih poslal mama k peku po košček kvasa, ki mi je izredno lepo dišal in dostikrat sem odlomil kakšen vogalček in ga raztopil na jeziku. Zanimiv, malo trpek in hkrati sladek okus. 

Avio posnetek kvasne vodice, za

zlate žemljice.

Piva spontanega vrenja ali samo deloma povreta z divjimi kvasovkami in/ali bakterijami, postajajo na svetovni craft pivovarski sceni vedno bolj popularna. Lahko bi celo rekel, da gredo po poti pšeničnih in potem IPA tipov piva, ki so vsak v svojem obdobju obvladovali sceno zaljubljencev obrtniških zvarkov. Na zadnjih pivovarskih festivalih, tukaj v Rimu, je prinesla večina pivovarjev v pokušino vsaj en primerek tega stila piva. Preden sem poskušal v enem prejšnjih postov malo modrovati in se repenčil s svojimi dosežki na to temo, sem ob iskanju primernega gradiva za kopičenje znanja o divjih enoceličnih požeruhih, naletel na nekaj zanimivih blogov, ki se ukvarjajo z isto tematiko, vendar aplicirano na področje kruhologije. Seveda me je, kot ljubitelskega kuharja, vsebina še bolj potegnila in takoj sem se tudi lotil nekaj praktičnih eksperimentov.

Tole nekoliko razlezeno štruco je vzhajal kvas, ki je prej gostil na suhih slivah. Kar takrat vreme še ni bilo tako toplo, znaki fermentacije niso bili ravno očitni, zato nisem imel ravno dobrega občutka, kaj bo nastalo. Za starter in potem hajanje testa sem čakal skoraj dva dni, je bil pa kruh zares nekaj posebnega. Čvrst in prožen in nekoliko kiseljkastega okusa (predolgo fermentiranje kvasine), kot tisti ogromni in skoraj ploščati hlebci štajarskega kislega rženega kruha.

Ko sem na eni od rimskih tržnic, kjer se, kot družinski ekonom, vsaj enkrat na teden obložim z zajetno fasngo, spraševal o res pestri - ne toliko številčno, pač pa slogovno - ponudbi različnih tipov kruha, mi je bilo zmeraj malo smešno poslušati ogovore, da je hrustljav in dobro zapečen hlebec “Grande Impero“ ali pa napolitanska štruca, čvrstega in z močno skorjo, sicer neslanega, a z prefinjeno slano glazuro prevlečenega kruha, hajan z naravnim kvasom (il lievito naturale). Mar ni ves kvas naraven?! Kasneje sem ugotovil, da le ni vse tako samoumevno in v čem je sploh razlika med tem in običajnim kvasom, ki ga sicer lahko kupimo v trgovini. 

V pivski kvas sem najprej namešal nekaj žlic moke in naredil običajen starter.. 

...s to razliko, da je hajal celo noč in še dobršn del naslednjega dne. 

Za testo sem po navdihu zmešal nekaj vrst moke in dodal še nekaj žlic posušenega pivskega slada, ki sem ga bil že zdavnaj prišparal in posušil za take hece.

Testo je kar presenetljivo hitro in obilno hajalo.

Na koncu sem se malo poigračkal z oblikami in nadevi. V šrtučke sem zavil sončnična semena, lešnike in jih potresel s praženim sezamom, tiste črne smeti desno zgoraj so pa pražena in zdrobljena zrna čokolade, ki so obogatila tudi notranjost. 

Ko je padel mrak, je bil kruh pečen. Hiša je dišala po domačnosti in ni mi preostalo drugega, kot da si odpram flaško domačega piva in ga ob pogledu na aromatično tihožitje, z zadovoljstvom srebam.