15 July 2014

Jet lag

V trenutku, ko sem pritisnikl na tipko dvigala in so se nemarno zamaščene zajle, na katerih visi stara, lesena kabina, leno zazibale in se začele počasi premikati, sem  pomislil na plastičen sodček, ki je pet nadstropji višje nemo ždel v kotu zatemnjene pisarne, v njem pa so vegetirali enocelični mikro organizmi. Pred odhodom v Argentino sem zvaril 20 litrov piva Pale Ale, da bo tešilo žejo poletnih dni. Po treh dneh živahne fermentacije pa sem ga pustil samega, z vso tisto živino notri, ki je takrat še pohotno hlastala za sladko vsebino. Pustil sem ga samega in dobrih 12 dni se ni nihče niti pohovarjal z njim. Je vsebina preživela?

Dvigalo je končno pricvililo v pritličje. Spet je bilo čisto na vrhu in trajalo je celo večnost, da se je prichjazilo dol. Zakaj je vedno, ko ga rabim, čisto na vrhu? In sedaj še posebaj, ko se mi mudi domov. In z vsemi temi kovčki in službeno opremo. Kot da ni že to zadosti?! 

Z vodjo odprave se, z vso tisto robo, nabaševa v lift in... Normalno je, da ko prideš po dolgem času domov, najprej poskrbiš za živa bitja, če se niso med tem že samokremirala. Moji mikroorganizmi in balkonski vrt. Ko sem odklenil in odprl vhodna vrata, sem previdno stopil v zamračeno predsobo. Nobenega nenavadnega vonja, razen postanega zraka, ki mi vsakič, ko se vrnemo po nekaj dnevih domov, hipoma napolni nosnice. Ta vonj mi je tako antipatičen, da se vsakič trudim, s čim manj in čimkrajšimi vdihi, najprej pognati do okna, ga odpreti in spustiti ven to zoprnost. Me pa ta vonj hktrati pomiri, v prepričanju, da se ni v stanovanju, medtem ko je bilo zaprto in samo, v njem zgodilo nič nenavadnega in nepredvidljivega. 


Tokratni kompletek piva stila ameriški Pale Ale, ki sliši na ime Diamond Head MK2. Toktatna različica je začinjena s hmejema Amarillo in Cascade, za razliko verzije iz lanskega leta, kjer je imel glavno besedo pri grenčici hmelj Simcoe. Letos je glede na zgoraj opisano situacijo, odpadel tudi Dry Hopping. Prvi test bo čez nekaj dni.
Temperatura v fermentatorju je bila za nekaj celzijevih stopinj previsoka in kdo bi vedel, kaj se je po mojem odhodu dogajalo v posodi. Kako je kvas prenesel povišane temperature in kakšne estre - kemične spojine, ki dajo pivu značilno noto, je ustvari? Ko sem umaknil pivovarsko veho, in povonjal v notranjost, nisem zaznal nobenih neobičajnih in zoprnih vonjav in to me je pomirilo. Hkrati pa sem se odločil, da ga čim prej pospravim v flaške, ne da bi ga prej pretočil še v sekundarni fermentator in ga mogoče še odišavil z dozo aromatičnega hmelja, ter počakal, da se še nekoliko zbistri. Pri višjih temperaturah je kvas itak bolj aktiven in je prej konča svoje delo, zato se mi ni zdelo smiselno predolgo odlašati. 


Šank na vrtni veselici.

Po prihodu domov, so se dnevi spremenili in noči so postale nesramno dolge. Sredi dneva me je krivilo, ponoči pa sem bil buden, kot že dolgo ne. Prva noč...ok saj to je normalno, da se ozganizem ne more takoj adaptirati in kar pozabiti na 5 urno časovno razliko. Ampak po tretji neprespani noči, mi je šlo pa to že malo na živce! A bo to trajalo večno?! Ko je promet na rimskih ulicah že utihnil, sem se še vedno presedal iz ene sobe v drugo, malo bral, gledal televizijo, se že nič kolikokrat ulegel nazaj v posteljo in poskušal zaspati, pa spet vstal in se kratkočasil z brskanjem po internetu. Mogoče bi pomagalo, če bi šel popoldan s kolesom na kakšno težjo turo in bi me utrujenost primorala v tko zaželjen in sladek spanec. Pa sem si naposled dejal, da tudi s športom ni dobro pretiravati. Med brskanjem po vseh mogočih internetnih straneh, v glavnem pivovarskih, pa malo foto in moto, sem našel tudi nek oglas in takoj pomislil, da bi šel naslednji dan mogoče rajši pogledat na en pivski festivalček, ki jih je celo poletje v Rimu vse polno. Če malo potegnem v jutro, pa ni hudič, da mi ne bi še dva kozarčka piva pomagala, da bom lažje zaspal. 


Pop-up grastonomska ponudba.
Vse poletje se v Rimu in njegovi bližnji okolici dogajajo razni festivali, ki pa v resnici to seveda niso. Vsaj večina, v ozkem pomenu te besede. Kot ta, ki sem ga obiskal, za katerega bi prej rekel, da je šlo za neke vrste piknik, kot kaj drugega. Čeprav s kar bogato ponudbo piva. Zgodil se je na robu enega od rimskih parkov, na jugo-vzhodnem obrobju mesta, v coni Via Appia Nuova. Na vrhu vzpetine, obdane z nizkim mediteranskim grmičevjem in drevjem, so postavili dolg točilni pult, kjer so ponujali, tako na oko, okoli dvajset različnih zvarkov, od domačih craft pivovarn, pa do angleških in belgijskih mojstrovin. Na žalost točene v plastične kozarce, kar me je že v prven trenutku nekoliko odbilo. Po okoli razporejenih mizah so se razporedile majhne družbice in vse je zgledalo kot privatna večerna zabava. Za želodčke so posrkbeli fantje s panini, sendviči po naše, in skromnim žarom v ozadju. V bistvu je bilo vzdušje kar prijetno, poletno in umirjeno. Zame, ki sem računal na to, da bom lahko ob kozarcu piva, poklepetal s pivovarskimi znanci, katerih zvarki so bili z mastno odtisnjenimi črkami naznanjeni na oglasu, pa se je večer dokaj hitro končal. Brž, ko sem se pojavil tam, se je izkazalo, da so od omenjenih pivovarn, tam le njihovi sodčki, lastniki in brewerji pa kdo ve kje? Nisem se dal preveč zadrževati in sem se domov grede ustavil še v lokalnem fuzbal fan klubu in sprašil enega za lahko noč. Vam povem, da je pomagal.


Še kar komorno, a prijetno, lenobno, poletno vzdušje...




...je z irskimi vižami popestrila akustična zasedba. Tale fotkica mi je še posebaj všeč, saj sem jo posnell z majhnim Olympusom e-pl5, pri občutljivosti 10 000 ASA in že v precejšni temi.