Buenos Aires

Ne zaradi rimskih poletnih temperatur, ki sem jih, če sem iskren, že nestrpno pričakoval, temveč zaradi službenih obveznosti, sem se skupaj z vodjo odprave, pred nekaj dnevi nastanil v majhnem hotelčku, na južni polobli našega planeta. Sem doli tačas z velikimi koraki prihaja zima in jutranje temperature okoli ničle ali le malo čez, so tudi za prebivalce Buenos Airesa, 13 miljonske argentinske prestolnice, kar nekam neugodne.

Zjutraj, ko smo pristali na letališču in naju je taxist odpeljal po natrpani 8 pasovnici proti središču mesta, je bil po 14 urnem čepenju v preozkih letalskih sedežih, pogled na z ivjem oblečeno zimsko pokrajino, ki se je lesketala v prvih sončnih žarkih, ki so se prebijali izza obzorja, neizmerno sproščajoč. Pot je bila res dolga, saj smo se morali kmalu po vzletu, zaradi okvare na enem od letalskih motorjev, vrniti na rimsko letališče. Potem so nas namestili v hotel in so z vsemi nami, 240. potniki, šele naslednji večer zapolnili prosta mesta na letalih, ki so letela proti ciljni destinaciji, Argentini. Na srečo nama je uspelo dobiti sedeže na direktnem letu, za razliko od nekaterih, ki so jih razveselili še z obiskom letališa v Frankfurtu ali Madridu.

Kot je običajno na tovrstnih potovanjih, se je šefinja posvetila urnikom službenih obveznosti, jaz pa, kot moteč, a iz vidika vizualne opreme raziskovalnega dela, kljub temu nepogrešljiv element, sem se napel vse sile in osredotočil vso svojo voljo in strast v raziskavo zabavljačev okuševalnih borbončic ustne votline in prehoda v požiralnik. V tem primeru imam v mislih znamenito argentinsko govedino in najokusnejše njene dele, ter seveda craft, oziroma obrtniško pivovarsko sceno v mestu.

Z veseljem bi se o teh temah bolj na široko razpisal, če se ne bi lotil tega pisanja na svoj telefonček, saj sem zavoljo zajetnega ruzaka službene opreme, prenosni računalnik pustil doma. Lahko le namignem, da je tukajšna govedina, brez heca, dosti mehkejša in okusnejša, od tiste, s katero se mašimo doma. Scena tukaj ni ravno taka, kakršno sem si predstavljal pred odhodom na ta konec sveta, namreč, ba se bo na vsakem vogalu mestnih ulic kadilo in dišalo po ognju in goreči maščobi. Je pa kljub temu mesto polno tovrstnih lokalov, ki tudi v tistih dražjih, kjer po za nas zelo ugodnih cenah ponujajo omenjene dobrote.

S pivom pa je seveda precej drugače. Večina lokalov ponuja industrijske zvarke pivovarne Quilmes, ki so za to kategorijo še presenetlkivo vredni svojega imena. Njihov Stout, ki seveda to ni, ampak je čisto navaden temni Lager, je kar soliden napitek, ki se posrečeno lepo ujame s kosom na žaru pečene govedine. Na srečo pa odstaja v mestu tudi nekaj craft pivovarn, nekatere z že kar nekajletno tradicijo, ki s kvaliteto sledijo svetovnim trendom, jih pa malo zmanjka pri pestrosti ponudbe. Na ozki in dolgi ulici Bolivar, z obeh strani obzidani s sedaj že precej načetimi hišami, zgrajenimi v kolonijalm stilu, v mestni četrti San Telmo, obratujejo kar trije brewpubi. V izredno prijetnem in domačem vzdušju ponujajo gostom svoje zvarke, ki z lahkoto parirajo lokalni kuhinji. Nekaj tovrstnih, vsaj tistih, ki sem jih uspel najti med premori službenih obveznosti, pa je razkropljenij še po drugih mestnih predelih. Na žalost jih večine niti ne bom mogel obiskati, saj za to ne bo časa, bom pa poskušal pokukari vsaj v nekatere. O njih pa mogoče kakšen stavek več, ko se vrnem domov. Tole tipkanje po ekrančku, predvem pa urejanje besedila in fotografij, ki mi že na račinalniku dviguje pritisk, je na tejle napravi precej neučinkovito in zamudno.