Fuzbal

Srasti so se po tednih evforije umirile. Življenje v Rimu se je vrnilo v staro strugo in mnogi so odšli v svoje počitniške hiške, nekateri na morje, drugi v hribe. Mesto se je spraznilo in večeri so prav prijetni. Končno je prišla parva poletna vročina, ki nas podnevi sicer prisiljeno tišči za debelimi zidovi stanovanj, je pa večerno pohajkovanje po gorkih tlakovanih mestnih ulicah, ob svežem zahodnem vetrcu, toliko bolj prijetno. Kozarček ali dva sveže točenega in ravno prav ohlakjenega piva, potem pa za vogalom še kepica sladoleda, so lahko pravi družinski oddih.  Če je nuje, se lahko podobne načrte spelje tudi čisto individualno... da ne bo pomote. 

Pol ure pred začetkom finala je Via Conciliazione skoraj samevala. Le redki so še hiteli domov in zgleda, da se je tudi Francescotu, o katerem se ve, da je fuzbal fan, prcej mudilo, saj je pustil za sabo prižgane vse luči.

Nisem ne vem kakšen nogometni navdušenec, nekako mi je bolj pri srcu košarka, če govorimo o igrah z žogo, pa sem si kljub temu z veseljem ogledal nekaj tekem. Sicer sem bil dobršen del prvenstva zdoma (beri prejšnje poste), lahko pa rečem, da sem zgolj slučajno ujel nekaj najlepših. Ker je fuzbal izrazito navijaški šport, npr. na tenis hodijo ljudje bolj gledat, kot pa navijat, izpadeš že skoraj totalen bebec, če gledaš tekmo doma in po možnosti še sam. Da je užitek popoln je treba iti nekam v družbo, kjer se razvijajo skupinske emocije, kjer padajo šale in duhoviti komentarji, malo se pa poškili tudi na ekran. Pražnje sem se oblekel, zapel srajco do vratu, poslinil palec in kazalec in z njima naglihal črto na še toplih, ravno zlikanih hlačah. Zglancani čevlji so kar bliskajoče leteli, iz našega rajona Prati, po zguljenih kockah ozkih uličic skozi Borgo, čez Via Della Conciliazione, proti mestnemu predelu Trastevere. 

Prelimana kobra.

Izbira seveda ni bila težka, saj je fuzbal fan club, po imenu Ma Che Siete A Fà, ena mojih ljubših beznic v mestu, za nameček pa ponujajo še najbolj raznolik in kvaliteten izbor zvarkov, najkvalitetnejših svetovnih craft pivovarn in to daleč naokoli. Zares daleč! Ker je luknja precej majhna, šank kratek, možnosti izbire zvarkov na svetovni sceni pa velika, se bliskovito menjajo. Na nekem forumu sem prebral, da greš samo na starnišče in ko se vrneš nazaj, je ponudba že popolnoma spremenjena. No, tako zverinsko kruto seveda ni, je pa dejstvo, da se izbor naglo spreminja in dejansko se lahko zgodi, da se vrneš po enem tednu in so na skoraj vseh 13. kobrah in 3. pumpah v igri drugi zvarki.

Seta (desno) v resni družbi...

Glede na prostorske razmere, sem malo podaljšal korak, saj je finalna tekma svetovnega prvenstva precejšen magnet za maloštevine stole v lokalu. Naposled, ko sem diskretno prepoten pribrcal tja, pa sem lahko celo izbiral med možnostjo za šankom ali dva koraka vstran, ob steni nasproti. Odločil sem se za slednojo, saj iz iskušenj vem, da je lahko ob navalu gostov, mesto za šankom prav naporno, saj se od spredaj ali zadaj, najhuje pa je z obeh strani hkrati, točno pod nosom in za ušesi, ves čas stegujejo številne roke, s polnimi in že izpitimi kozarci. 


Dileme ni bilo. Najprej enega za odžejat, potem pa

strumno, glede na potek dogodkov naprej, novim čarovnijam naproti. Prijeten iz svež (prijetnež) zvarek Seta stila  Blanche (Wit), pivovarne Rurale, je bil pravo olajšanje za presušene brbončice. Spil sem ga skoraj na dušek, saj je prijetna limonadasta struktura in rahlo kiselkast, sadni okus, ojačan s subtilno pikantnostjo korijandrovih semen, izpolnil vse želje tistega trenutka. Tekma se je ravno začela in prostor se je napolnil. Večina je navijala za Argentince, le peščica za nasprotnike. V vsej evforiji, mi je čez množico uspelo namigniti Bi-Džeju (BJ = Beer Jockey), da je kozarec prazen. Odločil sem se za nekaj močnejšega. 

Ta izdelek bi težko stlačil v en predalček. Rabil bi vsaj tri. Na prvem bi bila zagotovo nalepka Strong Ale, saj je mogočno telo, prepojeno s sladkim okusom svetlega sladkornega sirupa, in vonjavami zrelega sadja in medu, atribut tega stila. Na drugem bi stal napis Double/Imperial IPA in tega bi brez težav upravičil z močno in prepoznavno cvetno aromo hmelja, ki se prijetno meša s sladkornimi aromami sirupa, požirek pa se konča  s suhim zaključkom in veliko grenčico. In na tretjem bi pisalo, POZOR EKSPLOZIV! Sladka in aromatična vsebina se počasi a zanesljivo, z vsakim požirkom spreminja, dobesedno, v boj na požiralniku. Grenčica z močjo  163 IBU se počasi zajeda v receptorje, ki so odgovorni za zaznavanje tega okusa in lahko privleče neizkušenemu pivcu na plano že pozabljene in v najglobje kotiček duše skrite, boleče tarvme iz otroštva! Ne se hecat! ;-) Sicer pa zvarek vreden velike pozornosti.

Za pivovarno De Struise sem prvič slišal, ko mi je od Meha Srečko iz Bruslja prinesel nekaj flašk belgijskih posebežev. Med njimi je bila tudi ena z bledo rumeno etiketo in imenom Rosse, ki mi je zavoljo prijetne arome in uravnoteženosti ostala v globokem spominu. Naslednjič sem zastrigel z ušesi, ko so se lani pojavili na enem večjih festivalov v Rimu, organiziranega prav s strani ekipe lokala, v katerem sem čepel. Tokrat pa sta se med številnimi kobrami svetila kar dva njihova zvarka. Začel sem z Elliot Brew, ki so ga zvarili v kompaniji z razvpito Dansko pivovarmo Mikkeller in je z  živalsko alkoholno stopnjo 9% obetal uživaško in počasno srebanje, ravno pravšnjo za finalno fuzbal tekmo. Čas je kar nekam nezavedno hitro tekel in kar naenkrat smo se znašli pred podaljški. Družba z rezultatom ni bila preveč zadovoljna, zato je več energije, kot za navijanje, porabila za vsesplošno zezanje. Še najraje so si, seveda spoštljivo in nevsiljivo, privoščili brhke amerilčanke, ki so si prišle pogasit žejo. Ko je padel gol, se je gazda od navdušenja skoraj prevrnil čez šank, navijačem belo modrih pa je verjetno zaradi nesrečnega rezultata in popitega piva, padla motivacija do te mere, da so skupaj z njim spustili le nekaj navijaških vzklikov. Po koncu se je publika hitro razšla in ostali smo samo peščica najbolj vstrajnih. Čas je bil za premik k šanku in za naslednjo puranovo, pardon, nojevo dobroto... Struise Pannepot.

Preboj k šanku se je zaključil z belgijskim zvarkom stila Dark Strong Ale, z imenom Pennepot, ki je menda sposojeno ime neke ladje, v moderni različici pa posvečen mornarjem, ki so se po vrnitvi na kopno, s podobnimi izdelki nalivali po pristaniških beznicah. Sicer je pa to nekaj najboljšega, najbolj slastnega in najbolj mogočnega, kar so uspele moje brbočice okusiti do sedaj. Priporočam vsem, ki padate na belgijsko štimungo! PAZI! 10% Alc.! Ni primerno za otroke!

Zaskrbljeni pogledi..

Navdušenje kapitana ladje norcev, ki ob zmagovitem golu nazdravlja sopotnikom, ki so ostali na ulici, ker jim ni uspelo priboriti prostorčla v prvih vrstah, se je skoraj končalo s pristankom na čeljusti. 

PS

Včeraj zvečer sem naredil s skuterjem en krog po ulicah, preden sem ga zapeljal v garažo. Kljub neizmerni gneči, ki se vsako poletje dagaja na priljubljenih turističnih lokacijah, kamor sopada tudi Trastevere, sem vstrajal in porabil kar nekaj časa, da sem našel parkirni prostor. Naj povem, da se v Rimu parkira povsod, kjer le je kaj prostora...na pločnikih, prehodih, dovozih, v dve in celo tri vrste, v križišču, da ostane le toliko prostora, da gre avto mimo. Želel sem si, da samo vržem pogled v Ma che siete... da vidim, če je kaj novega in jo takoj ubrišem nazaj domov. Ko že z vrat preskeniram nalepke na pipah,  zagledam Lervig Rye IPA... tudi ta zvarek je ta odlična in kreativna norveška pivovarna zvarila v španoviji s pivovarno Mikkeller (ali obratno??). Nisem se mu mogel upreti! Privlačna oražna barva in tanka a čvrsta belkasta pena sta naredila dober vtis. Hmeljna aroma je sicer preglasila sramežljivo sladkost rženega slada, a ni to za stil IPA nič nenavadnega. Okus je zelo saden, a ga je hmelj zopet izrinil v drugo vrsto. Telo je bogato in po zaslugi rži prijetno oljnato. Pivo je zmerno karbonatizirano in bogato okusov in arom. Lervig je še enkrat dokazal, da gre za vrhunsko pivovarno.