13 July 2014

Buenos Aires II

Buenos Aires je res ogromno mesto. Ko smo se po nekajurnem čakanju na letališču, po dve in pol urni zamudi, končno dvignili in poleteli proti Evropi, je že v trdi temi, v ulični razsvetljavi osvetljeno mesto, zgledalo kot neskončno pregrinjalo razbeljene žerjavice. Kamor je segal pogled skozi tista majna okenca na boku letala, so se v gosto preprogo prepletale in lesketale oranžno - belkaste lučke uličnih svetilk in šele takrat sem dojel dimenzije in vso veličino agentinske prestolnice.


Na žalost nisem imel veliko priložnosti za brezbrižna križarjenja po živahnih mestnih ulicah, ki so me že ob prvem pogledu presenetie s precej domačim videzom. Evropski pečat mesta je neispodbiten, saj je kolonijalna arhitertura skoraj preslikava mnogih evropskih prestolnc. To sliko pa smo še potencira skorajda v celoti evropski vozni park. Le vsake toliko časa se v zares gostem prometu, ki pa je kljub temu precej bolj organizran, kot ta, ki ga doživljam v Rimu, v vidno polje primaje kakšna razklumpana ameriška kripa. A verjetno niti v Afriki nisem videl tako zdelanega, zarjevelega in luknjastega avta, kot je bil nek Peugeot 504, ki je klub svoji podobi, kar urno švigal po avtocesti. Ta pa seveda ni odražal splošnega stanja, ki je čisto primerljivo s tem, ki ga poznamo doma. Kot motorit bi omenil še to, da je skoraj neverjetno, da sem v vsem času bivanja v Argentini, videl zgolj 5 li 6 težkih motorjev, vse ostalo so bili pa motocikli kubature do 250 cm3, v glavnem japonskih in argentinskih znamk. In teh je bilo res veliko. No, in sem in tja kakšna Vespa.

Na srečo je uspelo šefinji rezervirati hotel v najožjem stredišču mesta, v predelu, od koder sva lahko celo peš opravila nekaj najzanimivejših kulimnaričnih izletrov. Govorim seveda o znamenitem argentinskem žaru, parilli in tistemu, kar najbolje paše zraven, kozarec ali dva dobrega, domačega, s srcem in predanostjo zvarjenega, ravno prav ohlajenega piva, ki je sposobno diskretno a učinkovito splakovati bogate okuse nežno zapečene in slastne govedine. Na žalost, tako, kot ni naključji, tudi idealnih kombinacij ni, zato je bilo treba, bodisi najprej na pivo in potem na zapečeno mesovje ali pa obratno. Med obrokom je zato večkrat priskočil na pomoč industrijski nadomestek, za katerega pa lahko mirno rečem, da ni razočaral. Nikakor pa ne smem biti pristarnski in moram pohvaliti tudi izredno okusno, mehko in zaokroženo argentinsko rdeče vino Malbec.

Argentinci niso vešči samo obrtniškega pivovarjenja, temveč očitno tudi umetelnega črkoslikarstva, saj je večino izložbenih oken, napisov nad lokali in trgovinami, ročno izpisanih in okrašenih z značilnimo rastlinskimi motivi. Vmes pa se najde tudi takšen domoljuben grafit, narisan na fasado propadajoče stavbein, namenjen dvigovanju nacionalne zavesti in  kurjenju navijačev domače fuzbalske reprezentance, na svetovnem prvenstvu v Braziliji.


Hipnotičen pogled skozi okno, v notranjost restavracije s ponudbo lokalnih kulinaričnih specialitet. Vegetarijanci so v Argentini absolutno prikrajšani. Ni pravice na tem svetu!
Melodije na argentinskih orglah so nekoliko drugačne, kot smo jih sicer vajeni na klasičnem inštrumentu, pa zato nič manj ne pritegnejo publike.
















Običajna ponudba industrijskih zvarkov v trgovinah. Najbolj gredo v promet litrce, ki jih ponujajo praktično vse pivovarne, ki obvladujejo večino argentinskega trga.

Na južni polobli je trenutno zima, temperature pa so podobne rimskim zimskim temperaturam.

Ulica












Del vzorčnega kompletka v craft pivovarni Buller. Na fotki so Honey Ale, Oktoberfest, Indian Pale Ale in Stout, (manjkata še Pils in Hafeweizen) so se izkazali za solidne zvarke, ki so se lepo ujeli s pestro ponudbo lokalnega fast fooda.







Brewpub domuje v ozkem, dolgem in visokem prostoru. Štirje fermentatorji stojijo na balkonu prvega nivoja, pol nivoja nižje stoji pivovarska naprava, gostinki lokal pa je v pritločji in na balkonu drugega nivoja. 
Pozdrav glavnega varilca.
Že pred odhodom v Argentino, sem na internetu prečesal ponudbo craft pivovarne v Buenos Airesu in Buller Pub je bil eden od tistih, ki sem si ga pribeležil na Googlov zamljevid.  Prvi ali drugi dan po prihodu, sva se tam znajdla ravno ob času kosila, za nameček pa je ravno potekala fuzbal tekma Argentina : Iran, zato je bil lokal nabito poln. Dobila sva samo dva stola, brez mize. Za pogasiti žejo, po dopoldanskem maršu skozi mesto, je bila miza zadnja stvar, na katero bi pomislil. Po prvi pinti pa se je prebudil prazen želodček in sva naročila nekaj njemu v čast. Prijazen par iz Brazilije, ki je prišel očitno sem zapravljati čas in denar, nama je prijazno odstopill vogal svoje mize, da sva se lahko nekoliko razkomotila. Razvila se je sproščena debata, ki pa je bila zaradi popite količine njegove najlubše pijače, Whisky z vodo, dokaj nerazumljiva. Ona je ves čas modro molčala. S slastjo sem pojedel verjetno najboljši hamburger v zadnjih letih, zraven pa pozorno okušal njihov sempler šestih različnih zvarkov, ki jih ponuja brewpub. Še najbolj ravodušnega me je pustil Pils, Hafeweizen je bil všeč šefinji, kar je itak njen stil, sta mi pa Honey in Stout dala slutiti, da se bo dalo v Buenos Airesu spiti še kakšno dobro pivo.

Ne glede na to, da je Desnivel omenjen praktično v vseh turističnih vodičih, lahko brez slabe vesti povem, da si to tudi zasluži. Dokaj majhen in preprost lokalček ponuja prvovrstno parillo (izgovorijo pariža), ki si jo lahko privoščite za mizo, če vam jo uspe dobiti, ali pa vzanete za sabo samo Choripan, to je tisti hlebček kruha, tam na fotki in po dolčini, na pol prerezana klobasa Chorizo, pečena na žaru, z dodarkom zelenjavnih omak. Omamno!

Zaradi tele fotke se je splačalo sedeti 14 ur na letalu in v napol snu poslušati smrčanje in hropenje sopotnikov. To je znameniti Lome De Chorizo, ki pa nima nobene veze z istoimensko, prej omenjeno klobaso. Po naše bi bil to ramstek, vendar tukaj z veliko začetnico!Okusno, sočno, mehko in nepozabno!

Argentinci imajo poleg (verjetno) veliko dobrih, tudi eno zelo slabo navado, ki me je večkrat prikrajšala popolnih užitkov. Pivo točijo izrednoo mrzlo. Za vsak slučaj zmrzujejo še kozarce, da se ja ne bi po pomoti ogrelo za kakšno stopinjo. In to sredi zime! 
Motorčki...

....in Ford (se mi zdi).

Ulica Defensa v četrti San Telmo, se vsako nedeljo spremeni v kilometrski boljšji trg. Teh je v mestu vse polno tudi čez teden, nedelje pa so vsekakor vrhunec.

Na sosednji in vzporedni ulici Bolivar, so v razdalji trije brwepubi in eden od njih se imenuje Antares. Je največji in ponuja svoje zvarke tudi po drugih restavracijah, pubih in lokalnih marketih. 

Prvi problem tegale Porterja je bila prenizka temperatura, kar je bila, bolj ali manj, stalna težava na pivsko kulinaričnem raziskovanju. Po vstrajnem gretju kozarca z dlanmi, mi je po nekaj desetih minutah vendarle uspelo odkriti nekaj arom in kanček okusa, a me ni prepričal. Njihov Stout je pustil boljši vtis, za oceno oatalih zvarkov pa nisem imel priložnosti.
Ročno poslikan pano, ki vabi na pivski vrt.


Popoldanska podona brewpuba Breoghan, ki domuje na taisti ulici Bolivar.

Simpatično urejena notranjost se zgleduje po irskih instant franšiznih beznicah, a z nekaj več pristnosti. Happy Hour od 6. do 10. zvečer. 
Ameriški IPA je z aromo agrumov lepo zaključila mesni večer, ki se je bil zgodil v gostilni ulice za vogalom.
Za posladek je padel pa še en Ani's Strong Ale...

Če zaključim, ne glede na dolgo pot in kar nekakšnem pomanjkanju navdušenja in volje pred odhodom,  dobesedno na drug konec sveta, se je kljub natrpanemu službenemu urniku, izlet izkazal kot prijeten in koristen premor, med guljenjem vsakodnevne rutine.