04 May 2013

Prijateljski obisk

Na začetku praznikov smo se razveselili prijateljskega obiska. Že prej smo se dogovorili, da se bomo nabiranju kilometrov po rimskih ulicah nekoliko izognili in raje za kakšen dan obrusili pete v Neaplju, vkjučno s strokovno ekskurzijo po Pompejih. Dobra ura vožnje z vlakom je ravno zadoščala, da so otroci zmazali popotniški zajtrk, tastari so se zatopili v turistične vodiče, jaz sem pa poskušal ujeti še kakšno minuto miru, menda brez smrčanja. Kar nekako prehitro je minilo tole dremanje, ob prihodu na neapeljsko Centralno železniško postajo pa sem si ob pogledu skozi okno zaželel, da bi odpeljali še en krog. Gost prš drobnih dežnih kapljic je neusmiljeno pral prašne mestne ulice. V tem smislu to niti ni tako slabo, zagotovo pa utrip mesta, za katerega se zdi, da se mu je čas ustavil v podobah starih italjanskih filmov, zgubi nekoliko razgibanosti, saj se je večina poskrila v mišje luknje.
Prvi pogled ob prihodu v mesto, naravnost iz železniške postaje. Ko sem bil prvič v Neaplju, me je prvi stik z njim skoraj šokiral, saj se lahko gneča in hrup mirno primerja z najbolj kaotičnimi svetovnimi mesti.

Ceste so bile dokaj prazne, za tržnico, ki se kot kakše nepregleden labirint rovov poljskega krta vije med gosto pozidanimi, majavimi in že na pol razpadajočimi hišami,  je ob sobotah dopoldan običajno natrpana s kupci, berači, žeparji in naključnimi zijali in tamkajšnimi prebivalci, ki se derejo eden čez drugega, vsevprek. Veliko si imajo povedati in to naglas! V nerazumljivem jeziku, ki ga niti naša tršica za italjanščino, težko, če sploh, razume. Vmes se prebijajo še  hupajoči avtomobili in skuterji in zagotovo  je to okolje za zvedavega obiskovalca najlepši kraj za raziskovanje antropoloških posebnosti. Mi pa smo tokrat samo preskakovali luže, se skrivali pod platnenimi nadstreški in kar hitro prišli do konca, saj je bilo na tržnici več prodajalcev, ki so, roko na srce, vendarle ponujali nekaj pristnih raziskovalnih užitkov, kot kupcev. Tako nam je po nekaj ovinkih po mokrih, zlizanih kamnitih ulicah proti centru, hitro postalo jasno, da zavoljo vremena, Pompejev tokrat ne bomo videli. Tato smo se lepo odpravili nazaj na železniško postajo, se vsedli na vlak Reggio Calabria - Roma, na katerem, smo kasneje izvedeli,  je že sedel Luigi Preitistrelec iz pred vladne palače Chigi na Piazza Colonna, ki se je bil nanj vkrcal ob 8:45 v mestu Gioia Tauro, in se skupaj odpeljali v Rim, mi domov, on pa na svojo, nikomu, razen njemu poznano nalogo. 


Dež nam je sicer zagrenil kolovratenje po mestu, nam je pa ob prihodu domov, z barvami polepšal spomine.


Ah, ta Neapelj. Meni najljubše veliko italjansko mesto, ki se stiska med neapeljski zaliv in vulkan, na pobočji katerega je zgrajeno in se kosa z njim že tisočletja, pa vendar mu ne more do živega. To je veličina...ljudje, ulice, kaos. Trattorie....
Jeseni, ko bo vročina malo popustila, bo še lepše. 




Na fotki je vzorec tokratnega Brown Ale-a, še preden sem ga začinil s čikoladnimi zrni in vanilijo. Fermentisov kvas S-04, o katerem sem prebral same lepe reči in za katerega pravijo, da je prava pošast, ki expresno opravi svoje delo, se je dejansko izkazal za pravega požeruha. Sladkor je požrl v pičlih dveh dnevih (!), nakar se je, kot gosta pogača zbral na dnu fermentatorja, za sabo pa pustil izredno bister zvarek. S tem kvasom lahko zvarimo piva praktično v enem tednu, medtem ko traja ves postopek z drugimi kvasi za pivo tipa Ale, lahko tudi tri, šteri ali več tednov. Za pive tipa Pils, pa govorimo o mesecih.



Čokoladni Brown Ale, to je tisti smukač, ki sem ga zvaril še lansko leto, bil je pa namenjen pogonu dolomitsko - smučarske odprave, mi že od takrat, še bolj pa od naključnega okušanje Old Toma, ni dal miru. Že nekaj časa sem koval načrt (recept), da bi se tega zvarka lotil še enkrat in se skušal v srž problema prebiti skozi stranska vrata. Oziroma...odvisno, kako se na stvari pogleda, mogoče se bo na koncu izkazalo, da je bil to glavni vhod. Le dan pred opisano dogodivščino, sem pospravil lonce in hodil  z zadovoljstvom opazovati air lock - pivovarsko veho, kako, kot glazbeni metronom, enakomerno poskakuje. 


Pražena čokoladna zrna....
Bistvena razlika med smukačem in tokratnim zvarkom, ki še nima imena - včasih ga pokličem Browny, kot kakšnega nebogljenega mladička -  je v tem, da je bil prvi narejen bolj po ameriškem vzorcu, drugi pa po angleškem, predvsem pa, da je bil smukač ob koncu kuhanja deležen kar zajetne doze kakava v prahu. Potem pa je kvas vse skupaj  pojedel in naredil, kar koli je pač naredil. Proti pričakovanjem se je kakav prelevil v precejšen kofit, okus po kavi, kar mi že, kot osebku, ki ne mara kave, ni ugajalo. Po vrhu vsega pa je hladnokrvno in dobesedno klinično ubil okus slada, ki je za Brown Ale tako značilen. 


...in že oljupljena zrna s strokom vanilije.
In ta predrznost rujavega praška, ki naj bi bil strast in poželenje mnogih sladokusev, mi ni dala miru. Tega zajeba sem se torej lotil na drugačen način in tokrat v sekundarni fermentator dodal  kakavova zrna vzgojena pod budnim očesom Claudia Corella, ki v afriški Demokratični republiki Sao Tomé and Principe vodi plantaže prvovrstnega kakava in kave. Praženo, olupljeno in zdrobljeno zrnje sem skupaj s strokom vanilije, dan prej namočil v etilni alkohol. Ta pomaga izločiti arome, hkrati pa razkuži vsebino. Da bi bil rezultat vsega truda še bolj “malty“, da bi kar najbolj prišel, poleg čokolade seveda, do izraza slad, sem recept zabelil še z odnerkom ovsenih kosmičev, ki so sicer posebnost piva Oatmil Stout, zlasti pri domačih varilcih, v nano in mikro pivovarnah pa niso čista neznanka niti v drugih stilih in prispevajo nekaj moči in vstrajnosti pivski peni, hkrati pa v zmernih količinah - v mojem receptu je kosmičev 8,2% celotne vsebine slada -  ne vplivajo veliko na okus, vendar dajo pivcu v ustih bolj žameten občutek, oziroma občutek bolj polnega telesa (mouthfeel).

Še nekaj utrinkov iz Neaplja...
             
Svobodna podjetniška pobuda je pakistancem prirojena in takoj, ko padejo prve kaplje, kot rokohitreci, zamenjajo vrtnice z dežniki.
Barvno razvedrilo na pločniku neapeljske prometnice.

Školjke, ki jih na neapeljski tržnici ponujajo na vseh koncih, sortirajo po obliki, barvi, velikosti, po namenu uporabe ali pa mešano, za morsko mineštro.

Ogrlive za vsako grlo!

Labirinti ozkih ulic, stisnjeni med visoke hiše, z raztegnenimi nadstreški še potencirajo vtis brezizhodnosti.

Pogled iz dvorišča starodavne baročne palače, proti prodajalni znamenitih neapeljskih obtniških izdelkov.
Ponudba uličnih kulinaričnih secialitet je bogata. Crocché, frittatiniArancini vseh vrst, ocvrta pizza in a pizza napoletana, z neprekosljivimi vonjavami, mamijo na vsakem koraku.

Lokalni street art