03 September 2012

BIOPIVO

Iz pregretega Rima smo se sredi avgusta odpravili v Trento, kjer smo se poskušali ohladiti za kakšno stopinjo Celzija. Visoki hribi in ledena reka so nas navdajali z upanjem, da se zjutraj ne bomo zbujali prepoteni in utrujeni od nočnega premetavanja v na pol spanju. 
Potno čelo in temni kolobarji pod pazduhami hribovske kariraste srajce so bili jasen dokaz vročinskega vala, ki ni pojenjal.  Jutranji vspon na Krn je z vsako minuto postajal bolj naporen in na koncu bi se vsaj po prelitem znoju lahko mirno uvrstil v kakšen trening mornariških specijalcev. Spodaj pa so bila osušena rečna korita in debeli pogledi kajakašev, ki so se priperljali od daleč in so s svojimi raznobarvnimi plovili stali ob strugi, nemo zrli v zlizane apnenčaste kugle in se čudili, vsakdanji pojav. V vaški gostilni, kjer smo se potem spotoma ustavili, so nam staroselci zagotavljali, da takšne vročine in suše, ki povrh vsega še tako dolgo traja, še niso doživeli. 

Na ekološki kmetiji, kjer smo se za nekaj dni ustalili, je bilo brez dvoma vse eko. Zjutraj nas je še pred traktorjem zbudil petelin, ovce so meketale skoraj brez predaha, v daljavi so ropotali kravji zvonci, otroci pa so lahko po mili volji  jahali oslička, ki mu je še najbolj pasalo korenje iz lokalnega marketa.  
Po napornih počitniških opravilih, kot so ležanje na soncu in energično plavanje v ledeni Lepenščici, je seveda biopivo, ki so nam ga stregli na Eko kmetiji, nastavilo vse parametre spet nazaj na svoja mesta.

Biobier se je izkazal kot dostojen odžejevalec utrujenih hribovcev, po izbranem obroku izpod kuhalnice urne gazdarice, pa se je nenavadno skladno ulegel še kakšen Biohanfbier. Ta je sicer s svojo etiketo nakazoval vsebnost znane starorodne rastline, ki pa na osušenih burbončicah ni pustila opaznih sledi. 

V Ljubljano smo se pripeljali z do vrha naloženim avtom, takorekoč direktno iz Rima. Zavoj v Trento je bil samo kot delček sanj, tik preden se zbudimo. Čisto na dnu prtljažnika, med opremo za kampiranje, ki smo jo celo poletje prevažali okoli, kovčki,  neštetimi torbicami in vrečkami z razno raznimi neuporabnostmi, se je v globoki senci skrivala gajbica pollitrskih flašk, polnih sezonskega, z začimbami odišavljenega Take Me Away, ki sem ga prinesel s sabo. Prijateljčki so že nekako vajeni, da jih razveselim z degustacijo pridelka in imam občutek, da jih tudi tokrat nisem razočaral s kvaliteto. Težava je samo s količino ;-)
 Veseli me, da je vedno več zanimanja za domače švasanje. Z radostjo se spustim v debato na tem področju. Očitno se tudi pri nas stvari počasi premikajo v pravo smer, saj me vedno več ljudi obstreljuje s čisto praktičnimi vprašanji. Zato bom v enem od prihodnjih blogov napisal nekaj praktičnih nasvetov za domačo kuhinjo.

In še napotek za tiste, ki me venomer sprašujete ali sem objavil že kaj novega in si želite to prebrati, pa ste se pozabili prijaviti na blog, a želite vendarle prejemati obvestila o najnovejših pametovanjih vašega najljubšega brewmastra. Na desni starni bloga, v vrstico “NAVAŽITE GRLO PREKO E-POŠTE“, vpišite svoj e-mail naslov, na katerega želite prejemati obvestila o najnovejših modrovanjih ali pa se prijavite na RSS feed, ki sliši na ime BBB's BLOG RSS.