11 September 2012

Hop Farm



Pred nekaj meseci, ko se je pomlad prelevila v vroče poletje in so postali večeri že uživaško topli, mi je prepih, ki se je skozi odprta okna pojal po stanovanju, prav ugajal. V daljavi je brnel značilen zvok mesta, ki je s sunki nežnega vetrnega piša polnil prostor pisarne. Spodaj na ulici, čez cesto, se je neprepoznavno žlobudranje gruče ljudi, ki so prišli iz kletnega jazz kluba na čik, mešalo s hrupom redkega prometa in se je kot odmev, odbijalo od starih fasad rimskih palač. 



Ko smo se pred letom preselili na ta konec, sem šel nekega večera iz firbca preverit, kaj se v tisti luknji dogaja, saj je živa glasba in s kredo popisana tabla, ki je stala na ulici, pred strmimi stopnicami v klet, veliko obetala. Medtem, ko je band na odru še štimal opremo  in vadil zadnje note, sem se usedel za šank in preletel znamke na točilnih pipah, pivskih kobrah. Izbral sem angleški ležak John bull, ki mimo grede, ni bil kaj prida in za pinto plačal, še za rimske razmere bizarnih 9 €. Enkrat in nikoli več.



Tako sem sedel za mizo pred svojim računalnikom, iz katerega je tiho nažigala kitara ene od internetnih radijskih postaj, ki jih običajno poslušam, za hrbtom pa so skozi okno vdirali zvoki mesta in ustvarjali nekakšen ambijent urbane domačnosti. Kot že tolikokrat prej sem po pivovarskih forumih in blogih iskal praktične nasvete bolj izkušenih varilcev. Na HomeBrewTalk forum sem šel pogledat, če je za stil Saison, na katerega sem se tisti čas koncentriral, že kdo uporabil katerega od slovenskih hmeljev in s kakšnimi impresijami ga je oblilo okušanje, ko ga je povaljal po jeziku. In tako sem listal in naletel na Mihaela iz Slovenije, ki ima doma pred hišo prav tapravo plantažo hmelja.  Sprav sem mu samo poslal prijazen pozdravček, da se v tem kibernetskem svetu ne bo počutil preveč osamljenega, potem pa sva se hitro dogovorila, da se enkrat, ko se bom kaj klatil tam okoli, oglasim, da kakšno rečeva. 


Celeia ali Styrian Golding, kot mu pravijo na mednarodnem trgu, je najbolj znan slovenski hmelj, ki je cenjen po vsem pivovarskem kozosu, verjetno pa ga še največ porabijo v Belgiji in Angliji


Kar nekaj časa sem živel v zmoti, saj sem bil prepričan, da se njegova farma bohoti v meki slovenskega hmelja, Savinjski dolini. Potem pa mi pove, da je s Koroške in hkrati zagotovi, da tam raste izvrsten hmelj že stoletje in da je klima hmelju celo bolj prijazna. V to sem se lahko prepričal na lastne oči, ko sem se na poti na Koroško peljal med savinjskimi nasadi in opazoval žalostno podobo plantaž, prizadetih od dolgotrajne suše. Slika na koncu tiste ovinkaste in ozke cest, od Velenja do Slovenj Gradca, ki je kar ni bilo konca, pa je bila povsem drugačna. Bujne trte hmelja so se stegovale visoko proti nebu, z njih pa so bingljali in se v rahli sapici poigravali majhni, svetlozeleni, aromatični storžki, od katerih gredo ljubiteljem piva kar dlake pokonci.


Letošnji pridelek je zaradi spomladanske toče za 30% 
do 40% manjši, vendar je kvaliteta odlična 

Bilo je predzadnji dan avgusta. Ko sem se ustavil pred vaško gostilno v Podgorju pri Slovenj Gradcu, sem dobil navodilo: "Pelji se še kak kilometer in potem med nasadi hmelja zavij na levo! Čakal te bom pred hišo." Ko sem se peljal po tisti ozki asfaltirani poti, so na obeh straneh zastirale nebo goste in visoke vzpenjalke, kot v kakšnem labirintu umetelno vzgojenega in prirezanega ligustra, urjenega španskega parka Horta. Čeprav sem vozil zgolj kakšnih 20 km/h sem poskušal s težavo izostriti pogled na tiste majčkene zlatozelene storžke, da bi že takoj ugotovil, kakšna je letina. Ravno tiste dni so začeli z obiranjem. Niti se še nisem ustavil, sem odprl okno, da bi s kretnjo pozdrava z roko potrdil že jasno dejtvo, da sem to jaz, je v avto, kot topovska krogla priletel nasičen zrak drobcev limonaste arome hmelja. Aaaa...aaaaaaa...ta vonj...balzam...aaaaaaaaaa...ta vonj, tega se enostavno ne da opisati. 


Na kmetiji Popič, kjer se intenzivno ukvarjajo s pridelavo hmelja, so letošnjo trgatev začeli konec avgusta in v  dobrih desetih dneh s polj pospravili ves pridelek hmelja Celeia (Styrian Golding) in Aurora (Super Styrian) 












Zdaj, ko se spominjam, sem podobno izkušnjo doživel davnega leta, ko sem se prvič odpravil z avtom na Sicilijo. Ko sem se s trajektom pripeljal iz Reggio Calabrije čez, v Messino, sem imel občutek, kod da bi moral nujno nekje nabaviti še gajbico vode in kakšno konzervo za vsak slučaj, saj je zgledal otok precej negostoljuben, suh in... tisti hribi, sivi in pusti, sem in tja poraščeni z niskim grmovjem. Kot na luni. Potem pa se je slika spremenila, ko sem se pripeljall v notranjost otoka. Zrak, ki je bil prepojen z vonjem žita, je kar dehtel, ko so konbanji, po nepreglednih, rahlo valovitih gričih posejanih s pšenico, pod sabo drobili slamo in luščili klasje. Oblaki vonjav so se predajali vetru in se pojali po otoku, name pa  pustili nepozaben vtis.


Na kmetiji imajo vse potrebne stroje, da pripravijo hmelj za končneha uporabnika. Najprej morajo ločiti storžke od neuporabnih delov rastline. Seveda brez sezonskih delavcev ne gre.

separacija


Tekoči trak po katerem potuje hmelj v sušilnico


Hmelj sušijo približno 6 ur na temperaturi 62°C do 65°C









Posušen hmelj vsebuje 8-9% vlage in je precej drobljiv, zato ga ponovno navlažijo na 11% vlage, da ostane bolj kompakten in se ne drobi ko ga stiskajo v bale.


























Miha, mlajši gospodar posestva, ki se poleg študija strojništva intenzivno posveča hmeljarjenju in skrivnostim mednarodnega trga, nežno boža dnevni izkupiček hmelja, ki v balah čaka na pot do grosista.