Jesenski pridelek

Krompirjevih počitnic v Italiji ne prakticirajo, verjetno zato, ker ne poznajo krompirja ali ga enostavno izkopljejo iz zemlje že na začetku septembra, ko šolske klopi še samevajo. Zato jim niti ni treba hodit na počitnice, ker so takrat itak že na počitnicah. Če smo iskreni, je sezona krompirja pri nas podobna, kot v Italiji, počitnice so pa prestavili nekam v pozno jesen. Veliko primernejši izraz bi zato bil npr., mrtvaške počitnice ali pa mogoče čarovniške, ki sovpadajo z bljižnim praznikom. Kakor koli že, postale so dejstvo in bodo še naprej, z neprimernim imenom ali brez, tanjšale denarnice staršev, ki vendar morajo takrat otroke nekam peljati. 

Velo Ci Raptor v polnem sijaju...

Vsako leto se tako tačas razveselimo raznih obiskov, ki se v tem obdobju bodisi le ustavijo ne skromni večerjici ali se pa za nekaj dni kar preselijo k nam. Tako smo se te dni zbrali, kar števlčna druščina, za veliko mizo v jedilnici, se malo šalili, si izmenjevali izkušnje in pripovedovali dogodivščine, zraven sem pa seveda pridno odpiral flaške in razsvetljeval obzorja nepoznavalcem domačega in obrtniškega pivovarstva. 

Obesek za steklenice, z

osnovnimi podatki.

Začel sem z Velo Ci Raptorjem, ki se skriva na zgornjih  policah v špajzi, kjer še refermentira v steklenicah, a sem dal prav za to priložnost, nekaj najbolj predrznih v hladilnik, da v družbi poizkusimo prvi jesenski pridelek. Izkazal se je za solidnega kolesarja, sicer dokaj neambicijozno sestavljenaga beljgiskega Pale Ale-a, ki pa se je, za ta stil, srednje ohmeljenega, a na koncu, v sekundarnem fermentatorju, še izdatno odišavljenega z novozelandkim hmeljem, prelevil v prav prijeten zvarek. Brez dvoma primeren še za kakšne druge priložnosti, kot samo za rehidracijo, po bolj ali manj napornih kolesarskih izstrelitvah. Prepričan sem, da bo prav lepo stekel po grlu in omočil grižljaj vročega kostanja ali pa samo nevsiljivo pospremil jurčka, pečenega na žaru, na poti v lačen želodček. Do vrhunca ga je udejanil nepogrešljivi enoceličar Franch Saison # 3711, ki sem ga po dveh mesecih vegetiraja v hladilniku, potem ko se je pregrizel že skozi malo bolj ambicioznega sezonca 50 HP Racer, zbudil v šibkem starterju in ga naposled vlil v sladko tekočino. 

Po dobrem tednu vrenja, ko sem pretočil zvarek v sekundarni fermentator in mu dodal kar dobro dozo aromatičnega hmelja Pacific Jade, me pogled nanj ni preterano razveselil. Bil je dokaj moten, bolj kot sem vajen izdelkov tega kvasa in po površini so še vedno plavali otočki enoceličnih skupnosti. Niso se ozirale na želje pivovarja, ampak so lagodno lebdele na gladini in me spravljale v slabo voljo. Požeruh je sterminiral skoraj ves sladkor (attenuation 98%), a mu očitno še vedno ni bilo dovolj, da bi se spravil na dno in mi prihranil eno skrb. Slaba do zmerna flokulacija je sicer značilna za ta kvas, vendar sem imel do sedaj dokaj dobre izkušnje. Mogoče je vzrok tudi ta, da sem imel težave s kisikom, preden sem pičil kvas v pivino. Brez dvoma je bila premalo prezračena!

Sem bil pa dober teden kasneje, ob flaširanju, toliko bolj navdušen, saj se je zvarek precej zbistril. Verjetno je temu pomagal tudi hmelj, ki sem ga bil dodal ob pretakanju in seveda še teden dni ležanja na hladnem, v hladilniku pri 6°C. Da seveda ne bi šlo vse gladko, me je presenetila prazna škatla za dekstrozo, zato sem izvedel priminga s sukrozo ali navadnim namiznim, belem sladkorjem. Količina je ostala enaka, samo fermentacija v steklenicah se je časovno nekoliko raztegnila in kakšen prahec usedline več, bo na koncu ostal zalepljen na dnu.

Ker so to v večini lahka piva in ne prenesejo predolgega zorenja, je najbolje, da se jih popije takoj, ko je vrenje v steklenicah končano. No, takoj pomeni, da hranjena na primerno nizki, kletni temperaturi, zdržijo nekaj mesecev, potem pa začnejo počasi izgubljati svoj osvežilni šarm. Dočim nekaterim močnejšim in bolj kompleksnim, iz istega stila, godi kakšen mesec zorenja, potem ko se ogljikov dioksid že dodobra raztopil v tekočini, zaprti v steklenici.

In smo ga probali. Ko sem odprl zamašek, se je iz flaške lepo pokadilo in dalo vedeti, da je pivo pripravljeno za prvo pokušino. Lepa marelična barva se je kar zalesketala, ko je zalila oplaknjen kozarec. Na površini se je hitro formirala dokaj obilna, a ne prav gosta pena, ki se je počasi posedla in spustila na plano prijetne arome hmelja. Zeliščni vonj in sveža aroma agrumov, sta se lepo pomešala z blagim okusom slada, ki se je na koncu končal z dolgo a neusiljivo grenčico. Zelo prijeten in nezahteven zvarek. Kar nekam prehitro ga je bilo konec. V tako številčni družni pa je hladilnik hitro premajhen, še posebno, ker je bil to šele prvi zvarek v jesenski sezoni. Druga dva sta namreč še  daleč pred tem, da se bosta predstavila na mestu, kjer danes stoji Velo Ci Raptor.  Prvi je sicer že pripravljen za stekleničenje, a se bom tega opravila lotil, ko gostje odidejo, drugi pa še polahko fermentira in ga bom naslednji teden pretočil v sekundarca. Zato sem moral kar globoko pogledati v tisto veliko, belo in že precej prazno škatlo, ki stoji v kotu pisarne in malo pobrskati po arhivu. Naposled sem privlekel na plano še zadnjo steklenico zvarka Franz Klammer, ki sem ga skuhal še decembra lanskega leta , flašral pa 18. januarja in je bil namenjen smučarski odpravi v Dolomite.

Od tega zvarka nisem ničesar pričakoval. Prinesel sem ga pač na mizo, ker se mi je v tistem trenutku zdel še najbolj zanimiv, predvsem iz tega stališča, ker večina prisotnih gostov še niso okusili dobrot vašega priljubljenega pivovarja. Hkrati sem jim pa poskušal demonstrirati, kako širok spekter izdelkov je možno zvariti v domačem brlogu. Kjub temu, da z njim na splošno nisem bil preveč zadovoljen, saj se je predstavil kot izredno robato in do neke mere prav vsiljivo pivo, se mi je že poleti zdelo, ko sem nekega popoldneva stisnil eno nula triintridesetko, da se je nekoliko umiril in zaobljil robove. Ko sem tokrat pritisnil na mehanizem keramičnega zamaška nula petinsedemdesetke, je izpod njega ušel tako glasen pok, da so se občutljive duše kar malce stresle, pasji insekt pa je spustil nekaj kratkih falzetov. Čvrste pene kar ni bilo konca, ko sem kristalno bistro, čokoladno tekočino, z rubinastimi bliski, natočil v kozarec.  Vonj po čokoladi je bil izrazit, a hmelja skoraj ni bilo čutiti. Ko je polno telo oblilo jezik, je ven privrela čokolada, ki se je na valu karamelnega slada razlezla po vseh okuševalnih borbončicah. Na poti navzdol pa se je nekje od zadaj prikradla diskretna grenčica hmelja, ki je mojstrsko zaokrožila celotno izkušnjo. Kakšno veliko presenečenje, se je strinjala tudi druščina! Ta zvarek je potreboval celih 8 mesecev, da se je transformiral v odlično čokoladno pivo. Ravno sedaj, ko ga ni več! Ko so še zadnje kaplje odšle v neznano. 

Kar nekam žalostno sem opazoval obroček pene, ki se je pošasi cedil proti dnu praznega kozarca. Ali sem morda pogledal stvari iz preveč čustvenega stališča? Mogoče sedaj, ko nimam več niti najmanjšega vzorčka, da bi lahko še enkrat, bolj razsodno podoživel izkušnjo, malo pretiravam? Pa sem se pomnil, da se tam zadaj, v hladilniku,  že nekaj časa skriva še ena flaška Robinsons Old Tom with Chocolate, ki se baha z logom WBA World Beer Awards na etiketi. Prav ta stari maček me je tistega januarja tako spravljal v slabo voljo, ker sem imel občutek, da sem svetlobna leta stran od sveta, ki si ga tako želim. Tako dober, mehek, sladek, aromatičen...moj smukač pa,  kot kakšna Godzilla v trgovini s perovskimi flaškami. “To bo dobra primerjava,“ sem razlagal. Tukaj ni šale! To je prvovrstna roba! No, pa sva s pivskim kameradom odprla še tega (nežnejši okuševalski tercet je že preskočil na brezalkoholne napitke) in ga kar pogumno, brez kakšnih koli leporečenj, spustila po grlu. In sva se samo spogledala, ter z zadovoljstvom  (vsaj jaz) ugotovila, da je Franz Klammer zopet zmagal!