Basket

Končno se je tudi na tem koncu planeta začela sezona basketa. Govorim o košarki, ki jo vsak ponedeljek zvečer, zdaj že nekaj časa igram s neko lokalno ekipo. Precej pisana zasedba, od starejših mladincev, do mlajčih, že skoraj upokojencev. Večino prejšnje sezone sem manjkal, ker sem imel težave z vezmi desnega kolena. Kaj naj rečem, leta ne prizanašajo, še posebaj, če se nismo nikoli preveč pazili. 

Starter. Na desni je kozarec opraneg akvasa, ki je že nekaj časa čakal v hladilniku, da bi lahko končno napadel svojo najljubšo jed, sladkor. V sredini je prvi cikel starterja, kjer sem s šibko raztopino suhega ekstrakta kvasu pomagal, da je po dolgem vegetiranju na hladnem, prišel malo k sebi. Na skrajni levi, pa je že pripravljena nekoliko močnejša  razstolina ekstrakta, v kateri se bodo kvasne celice razmnožile na ustrezno število, ki je potrebno, da bodo suvereno opravile svojo nalogo.

Prejšni teden sem šel prvič v sezoni 13/14, ostali so že nekajkrat igrali in kot do sedaj, sem tudi tokrat prišel prvi. Deset minut pred uradnim začetkom. V telovadnici osnovne šole me je pričakal učitelj telovadbe. Hipoma je začel strogo razlagati, da so letos pravila čisto drugačna in da je treba plačati članarino/najemnino, najmanj....takoj! Ne glede, kolikokrat na mesec igraš, je cena vedno enaka! 15 €. Potem je odprl svoj učiteljski rokovnik, na že označeni strani nekaj pribeležil in preletel spisek iz lanskega leta in....saj ga razumen, on je pač odgovoren občinski oblasti, ki oddaja telovadnico....in po spisku sodeč, sva lani plačala samo dva, jaz za tri mesece, saj sem se potem poškodoval in še nekdo, ki pa letos, tako pravi, sploh ne bo igral. Znašla sva se v nerodni situaciji. 

Tipična telovadnica v rimski javni

šoli.

On, ves našpičen, domnevam, da zaigrano, ker je sicer prijeten možakar, ki je hotel izkazati svojo avtoriteto, ter izpod obrvi razložiti ignorantom,  da bodo letos pravila strožja. Na nasprotni strani pa edini, ki je vse dolgove poravnal. Hitro je dojel, da je na zaviti cesti preveč pohodil gas in je takoj diskretno a močno pritisnil na bremzo. Potem, ko se je cesta spet nekoliko zravnala, pa sem mu začel počasi, čisto počasi, pihati na dušo, da bi rad naredil nekaj za skupno dobro in bi mogoče, namesto čalanarine za en mesec, raje kupil mrežice za obroče, od katerih sedaj visijo dol samo dve šnernice in pol. In tako bi tudi nekaj prispeval k izboljšaju infrastrukture v italjanskem javnem šolstvu, saj je stanje res porazno.  Nisem še niti sklobasal skupaj tistega stavka, ko me je prekinil in ponosno napovedal, da bodo adaptirali telovadnico. Wau...tako se govori!, sem si mislil. Obnove je nedvomno potrebna, saj so jo, po moje, nazadnje prebelili še za časa Musolinija, da niti ne govorim o opremi. A že naslednji trenutek sem pomislil, da bo to pomenilo slovo od ponedeljkovih športnih aktivnosti. Brž je nekako zaznal, kam potujejo moje misli in me je hitro potolažil, da bodo to opravili expressno. V Rimu....ekspresno?? Tok, tok...?!!

Garderoba

 No, ok, bomo videli. Bomo potlej igrali na parketu, sem ga vprašal? Sedaj je namreč po tleh položen linolej. “Nee, ne..zamnjali bomo samo koše.” Aa...ok, table so res že čisto iztrošene, saj vsakič, ko žoga zadane obnje, počeno zaropotajo. “Ne table bodo ostale, zamenjali bomo samo obroče” pravi. Aja, samo luknje bosre zamenjali... bomo pa imeli nove luknje! Tudi to je nekaj. Upam, da boste nanje privezali tudi mrežice, ali se lahko zmenimo za enomesečno članarino? Vabbè...pustimo se presenetiti, bomo videli, kaj in kdaj (!) bodo naredili, potem se bomo pa pogovarjali naprej.

Skratka...o športu sem se malo razgovoril zgolj zato, ker po njem, skoraj vedno  izkoristim priložnost, da si v bližnji pivnici Pink Panter, ki sem jo enkrat, v enem starejših blogov, že vlačil po zobeh, povrnem nekaj izgubljene tekočine in dragocenih mineralov. Včasih smo tam, za vogalom stanovali in odkar smo se preselili, jo kar malo pogrešam. Prijetna jazbina, s prefinjenim izborčkom izbranih zvarkov, v glavnem bavarskih in za sladico, še nekaj beljgiskih. Ker dvignejo roleto šele ob osmih zvečer, so jesenski dnevi že prekratki, da bi jo ujel z biciklom, sem se pa poleti večkrat zataknil na “pit stopu“, kot se je vsakič, ko sem pribremzal mimo, pošalil gazda. Lani je bila zima pretopla, sicer bi se dalo posladkati tudi s pravim angleškim “Cask Ale-om“, na ročno pumpo, zato že z majhno nestrpnostjo čakam na nižje temperature. 

Kolesarski postroj, alias Velo Ci Raptor #1

In očitno so že na poti, Čeprav tja čez dan, še vedno prilezejo do 25°C, se je zvečer, ko sem stopil ven iz telovadnice, na sedežu skuterja, že zalesketala večerna rosa. Še malo prepoten, sem se po dveh ovinkih do pivnice, kar stisnil v klobčič, ko mi je mrzel veter zlezel pod jakno in  mrazil poten hrbet. Kljub sahari v ustih, sem si tokrat zašelel nekaj bolj močnega, zimskega, zato sem naročil kozarec gostega Dippelbock piva Quirinus, bavarske pivovarne - brewpuba Herzoglich Bayerisches Brauhaus Tegernsee. Temu pivu lahko mirne duše rečemo tekoči kruh, saj z močno aromo slada, okusa karamele in suhega sadja, dobro odžeja in izdatno nasiti. Kar nekako podzavestno sem naročil še enega, čeprav me je že prej zamikala nova pipa v saržerju, s sličico idilične cerkvice na vrhu griča in častitljivo letnico 1455 spodaj. Potem, ko sem plačal, mi ga je gazda natočil v kozarec nekaj požirkov...“da se ga bom naslednjič lažje spomnil“, je rekel. Mmm, tak je torej pravi bavarski pils, izredno žlahten na aromi, v okusu pa z močno noto slada, kakršne pri pilsu še nisem doživel. Pa sem si jih tam zgoraj v Münchnu kar nekaj privoščil. Prihaja direktno iz Klosterbrauerei Andechs, ki poleg piva ponuja še vse, kar spada zraven take ustanove, s cerkvenimi obredi vred. Verjetno se  se greste lahko tudi birmat, če seveda izpolnite vse potrebne kriterije. Pa tukaj nisem imel v mislih kritične situacije po tazadnjem perčku, bier-mat, v smislu šah-mat.

Quirinus - tihožitje v Pink Panterju.

Kaj se dogaja v domači varilnici? Sredi prejšnjega tedna sem pretočil Velo Ci Raptorja #1 v steklenice. V sekundarnem fermentatorju se je zvarek lepo zbistril, čeprav je kazalo, da bo precejšna količina pšeničnega slada pustila nekaj posledic. Zato sem pripravil nekaj prostora v hladilniku, da bi se pri nizki  temperaturi pivo hitreje očistilo. Pa sem ob pretakanju iz sekundarca videl, da to niti ne bi bilo potrebno, a ker sem imel že vse pripravljeno, sem načrt kljub temu udejanil. Tako je pristal kanisterček z 20 litri zlatega zvarka še za en teden v hladilniku.
Varilski obred se je seveda v prejšnjih dneh nadaljeval in za naslednji teden imam v načrtu še en zvarek, tokrat, vsaj za moje pojme, s precej nenavadnimi kombinacijami. O tem kdaj drugič kakšno besedo več, bi se ma malo pomudil pri današnjih delovnih obveznostih. Cherry Mad je zvarek stila Belgian Specialty Ale, kar pomeni, da je praktično izven vseh omejitev in se je prikadil iz pivovarskega kotla že desetega oktobra. V osnovi je sicer belgijski Dubbel, vendar sem v primarni fermentator natresel dobrih pol kile suhih češenj, ki prihajajo iz družinske gaberske plantaže nad Stično. Prej sem jih seveda zalil z vrelo pivino, da so se omehčale in čez njih pretočil ohlajeno pivino, nato pa jo pičil s starterjem, narejenim iz kvasa Trappist Ale #WLP500, laboratorija White Labs. 

Tukaj zraven pa manjka samo še

goveja župa...

Verjetno sem v enem prejšnjih izlivov že omenil, da sem se vrnil na izhodišče in začel znova spirati slad s postopkom Batch Sparging. Je bolj enostavno od Fly Sparginga - čeprav sem do sedaj prakticiral neko vmesno varijanto - je pa občutno hitrejše. Kljub enostavnosti rešitve, sem tokrat nekje precej zamočil. Ko sem šel gledati nazaj po BeerSmith-u, sem predvideno količino vode za izpiranje izračunal pravilno, očitno pa sem pri merjenju naredil napako in tako dobil na koncu dobrih tri litre pivine preveč. V tem primeru pa zakon “bolje več, kot manj“ ne drži, saj pomeni, da je koncentracija sladkorja v tekočini  nižja. V praksi to pomeni, da bo na koncu pivo manj alkoholno in predvsem z manj telesa, ter okusa in arome. Napako bi lahko rešil tako, da bi pivino kuhal še toliko časa, da bi tekočina povrela in se tako zgostila, ker pa so mi pa v  delovni proces vletele nepredvidene obveznosti, za to nisem imel časa. Tako sem se naposled odločil, da bom v fermentator, ko bo kvas že v polnem zagonu, dolil nekaj visoko koncentrirane tekočine, narejene iz suhega ekstrakta. Kakšen bo rezultat, bom do neke mere izvedel že ob prvem pretakanju, ko bom prelil pivo v sekundarni fermentator. Bom poročal...