LjFP

Čeprav je minilo že skoraj teden dni, odkar se je uradno, s podelitvijo priznanj, zaključil 2. Ljubljanski Festival Piva in je bilo o njem po medijih že precej napisanega, bom še sam pristavil lonček in vanj natočil nekaj svojih izlivov.

Velik obisk na 2. LjFP priča o stanju na domači pivovarski sceni (ljudje bi, pa ni), ki je za enkrat sicer še bolj skromna in jo še vedno obvladujeta dve indusktiski pivovarni, vendar se v zadnjem letu ali dveh stanje rapidno popravlja in sem prepričan, da pelje ta pot v pravo smer.

Najprej se mi seveda prikaže primerjava rimskega festivala piva, ki sem ga bil obiskal le teden dni pred ljubljanskim. Ne glede na to, da ima Rim skoraj dvakrat toliko prebivalcev, kot cela Slovenija in je italjanski trg piva, ki se je v zadnjih 10. letih razbohotil (kakor upam, da se bo v naslednjih 5. letih, vsaj sorazmerno, tudi slovenski) v za naše pojme nedosegljive gabarite, lahko mirno napišem, da je bil ljubljanski festival, če ne enakovreden, pa vsaj primerljiv. Izreden obisk je presenetil marsikoga in pohvale o organizaciji in izvedbi so švigale z vseh strani. Za požrtvovalen boj z birokracijo in lastnimi željami, se je treba zahvaliti predvsem fantom in puncam lokala Gas Station, pred katerim se je prireditev odvijala, njihovim kameradom iz Partick's Puba in društvu Golding, ki se trudi s promocijo in kulturnim konzumiranja piva pri nas.

Pomivalci kozarcev

Pet domačih mikro pivovarn, plantaža hmelja in nekaj uvoznikov izdelkov svetovnih craft pivovarn, je bil zadosten magnet za raznoliko množico obiskovalcev, ki so pridno poslušali predavanja, nasvete in priporočila pivovarjev, zraven pa pozorno, nekateri že poznavalsko okušali njihove izdelke. Vsak od njih je imel tudi možnost pisno izraziti svojo oceno in seštevek le teh je na koncu izluščil nagrajence, ki so prejšnji petek svoja priznanja svečano stisnili v žuljeve roke na zaključni prireditvi v Patrick's Pubu.

Baterija težke artilerije verjetno najbolj znane domače

mikropivovarne HumanFish.

Osebno se ne bi spuščal v podrobne ocene posameznik zvarkov, saj tudi namen prireditve ni bil tak, lahko pa mirno zatrdim, da se lahko najboljši, brez slabega občutka, pojavijo na podobnih prireditvah v tujini, kjer je konkurenca precej ostrejša. Ker pa vemo, da na svetu še ni bilo zvarjenih toliko različnih zvarkov, kolikor je različnih okusov in želja okuševalcov, oziroma konzumentov, je prostora za nove okuse in posledično za prodor na nove trge še ogromno. 

Na prireditvi je bilo čutiti intuzijazem in pozitivne vibracije, ki so napolnile prostor parkirišča, pokritega s stojnicami in homogeno množico obiskovalcev. To je bil en redkih krajev in trenutkov pozitivnega in optimističnega pogleda v prihodnost, ki sem ga bil deležen v tedenskem obisku domačega kraja...poleg koncerta Jim Jones Revue v Kinu Šiška, kjer btw, tudi ponujajo kar prijeten pivski izborček.  ;-)

Ljubljanska pivovarna Carniola je v dobrem letu, odkar je na trgu, presegla svoje kapacitete in že razmišlja o širitvi.  

Podmladek, zadolžen za dostavo...težka je vajeniška.

Strokovno seciranje poznavalca, pod budnim očesom šefa prebegle pivovarne Bevog, ki se je po nečloveškem mučenju domače birokracije, preselila na drugo stran republiške meje.

Gneča do konca...izjemen obisk in zadovoljna množica. Že komaj čakamo 3. ponovitev!

Festival

V pričakovanju ljubljanskega festivala piva, ki se kani zgoditi 18. maja v in pred lokalom Gas Station, na Savski cesti 5, v Ljubljani seveda, naj olajšam napete urice pričakovanja z nekaj izlivi o podobnem dogodku, ki se je bil pripetil ta vikend v Rimu. 

Zmeren popoldanski obisk ni dal slutiti večernega navala, ki je koncertno dvorano kompleksa Atlatico, kjer se je odvijal pivovski festival, spremenil v homogeno maso človeških teles, z vonjem po svežem pivu.

Za organizatorje združenja okuševalcev piva A.D.B. (Associazione Degustatori Birra), ustanovljenega leta 2005 v Milanu, je bil to 5. I.B.F. (Italia Beer Festival) v Rimu. Sicer prireja združenje festivale že od svoje ustanovitve, tako da je bila letos v Milanu že 8. epizoda, počasi pa se virus zajeda tudi v večja italjanska mesta, tako da se lahko obiskovalci srečajo s številnimi bolj ali manj znanimi italjanskimi pivovarji tudi v Bologni, Torinu, Genovi... A.D.B. se sicer zelo trudi pri promociji piva, pivovarske panoge in izobraževanju, saj poleg omenjenega festivala organizira še tečaje za pridobitev licence profi in amaterskih okuševalcev, predstavitve in seminarje.

Vrečka, z lončkom za

 okušanje.

Tokratni rimski festival, kjer se je predstavilo 22 pivovarjev (glede na število pivovarn v Italiji, ki po nekaterih podatkih presegajo že številko 600, presenetljivo malo, a očitno jih je le peščica, ki so dosegli vrhunsko raven), je trajal tri dni in je bil predvsem v večernih uricah izjemno dobro obiskan. Za vstopnino 8€ je dobil obiskovalec vrečko za okoli vratu, v kateri je bil kozarec za degustacije. Za žeton, ki je bil vreden 1 €, so pivovarji obiskovalcem širili obzorja z enim decilirtom piva, za dva žetona pa si dobil že spodobnih 2,5 dl. Tukaj je treba opomniti, da stane v Rimu 4 dl perčka povprečno med 5 in 6 €. Čez dan so potekali zastonjski seminarji, ki so bili zaradi številčne omejitve zapolnjeni že teden pred začetkom festivala, zato smo se mnogi intuzijasti, željni novih odkritji, izobraževali zgolj s pridobivanjem lastnih izkušenj in seveda z radodarnimi napotki izkušenih varilcev, ki so predstavljali svoje zvarke.

Obstaja precejšna verjetnost, da je strokovno posvetovanje izza šanka, kljub razmeroma odsotnim pogledom, prispevalo nekaj drobcev iskrivih idej, v prihodnje procese pivovarskega ustvarjanja.

Sicer pa...na domačem parketu nič pretirano novega. Čokoladni Brown Ale, ki sem ga omenil  v enem prejšnjih postov, sem prejšnji petek zapakiral v steklenice in bo čez kakšen dan ali dva pripravljen za prvo (predčasno) preizkušnjo. Prvi vtisi so dobri, saj sem 12 cl piva, kolikor ga je potrebo, da v menzuri hidrometer zaplava in pove, kolikšna je specifična gostota piva ob končani fermentaciji (FG - final gravity), z občutkom prežvrkljal in počasi spustil po grlu. Aromatična, nekoliko oljnata in rahko sladka tekočina je na brbončicah jezika nedvomno pustila okus čokolade, ki ga je izlužila iz praženih in zdrobljenih kakavovih zrn. Telo je delovalo polno in hmelj je puščal za sabo le nežno sled, kar je za ta stil piva značilno. Ko se bo tekočina prepojila z ogljikovim dioksidom in bo postala pravo pivo, lahko na površje izstopijo druge lastnosti, ki lahko včasih tudi presenetijo, a upam, da tokrat samo vpozitivno smer, v vsakem primeru pa zna biti rezultat precej zanimiv. 

Bolj kot samo pokušanje piva, se mi je zdel klepet z izkušenimi in priznanimi pivovarji glavni dobitek tega in podobnih festivalov. Na splošno se je o izkušnjah veliko debatiralo...

Ko smo že pri zanimivostih, naj dodam še zgodbo iz sejma, ki je povezana z mojim čokoladnim pivom. Ustavil sem se pri šanku pivovarne Retorto. Fant, ki se mi je predstavil kot Marcello in ki je vešče točil vzorce in jih dajal v pokušino obiskovalcem, mi je predstavill svojo ponudbo. Ko je izrekel magično besedo čokolada, je takoj padlo nekaj podvprašanj in po suverenih in preciznih odgovorih se je izkazalo, da je prav on tudi mastrobirraio omenjene pivovarne. Takoj sem mu seveda začel razlagati, da sem tudi jaz ravno pred dvemi dnevi flaširal Brown Ale, odišavljenega s čokoladnimi zrni. Natočil mi je vzorec Black Lullaby, ki me je z izredno čokoladno aromo, teksturo in okusom neznansko razveselil. Ob čestitkah mu je postalo kar malo nerodno, a je bil kljub temu pripravljen malo poklepetati. Ob navzkrižnem naštevanju surovin..jez sem dodal kakavova zrna, nato on: jaz tudi! In nadaljuje: za osnovo sem vzel slad pils in mu dodal special B in nekaj ovsenih kosmičev...jez tudi, mu odgovorim. In tako naprej, dokler ni na koncu rekel: saj sva praktično zvarila enako pivo!:-))) Za slovo sem vzel še eno flaško Lullabija (9 €), da ga bom lahko doma primerjal s svojim ;-) , on pa me je povabil na obisk svoje pivovarne.

Vedno več italjanskih pivovarjev se odloča svojo kakovost in konkurenčnost preverjati na mednarodnih pivovarskih tekmvovanjih, ki se tradicionalno odvijajo v starodavnoh pivovarskih deželah in čedalje več se jih tudi vrača s prestižnimi nagradami. Fantje iz pivovarne Doppio malto se lahko pohvalijo  s celo vrsto nagrad, zadnja zlata medalja je prišla iz Londona, za Mahogany IPA, v kategoriji India Pale Ale.

Pivovarna Toccalmatto iz Fidenze, lučaj od Parme, je ena uspešnejših italjanskih craft pivovarn, ki se dičijo s prestižnimi naslovi. Tokrat nas je na sejmu razveselila z napravo “hop randall“, ki ni nič drugega, kot posoda napolnjena s storžki aromatičnega hmelja, skozi katerega se preceja pivo, tik preden se zapeni v kozarcu. Pri tem se eterične snovi hmelja v tekočini  raztopijo in povečajo užitek vonjanja in okušanja.

Eno od priznanj pivovarne Toccalmatto, ki ji ga je podelil spletni portal RateBeer, verjetno največji setovni portal, katerega člani ocenjujejo piva našega osončja (vsaj tista, nam poznana).

Tokrat nagrada še iz ene domovine piva, ki jo je pivovarna Maiella prejela za pivo Matthias. Na fotki je njihovo prijetno sveže in dokaj lahko pivo Noviluna.

In na koncu, po nekaj degustacijskih krogih.....

....pa je zapasala tudi kakšna mastna svinjska krača. ;-)

Se vidimo torej v soboto v Gas Stejšnu, na domačem festivalu piva! V vsakem vremenu!

Prisilno mehurčkanje

Minil je bil dan, ko sem imel v domači pivovarni precej dela. Teden dni je tega, odkar je bil Off The Road, ki je mirno je ždel v sekundarnem fermentatorju, deležen solidne doze hmelja Pacific Jade. Moral sem ga kar urno pospraviti, da ne bi ta aromatična novozelandska zelj, ob predolgem namakanju, preveč burila duhov, krivenčila ust in prekomerno  odvračala  pozornosti od sicer prijetnega, v angleškem stilu zvarjenega zvarka.

Of The Road ima od predhodnika On The Road nekoliko višjo alkoholno stopnjo (5,5% / 4,3%), saj je skupna količina slada za 1,65 kg večja (5,5kg / 3,85kg), zaradi višjega odstotka čokoladnega slada (1,8% / 1,3%), pa je tudi barva za odtenek bolj intenzivna.

Pretakanje v kanister za flašitanje je rutinski postopek, ki s časom zleze pod kožo. Bistvo vsega je čistoča in temeljito razkuževanje. Veliko dela je s steklenicami, saj jih je terba oprati, potem pa z enim od znanih načinov zverinsko, brezkompromisno z bojnimi strupi zdesetkati, še najbolje pa izvesti kar genocid nad bakterijami in morebitnimi divjimi kvasovkami, ki ves čas divjajo, prilepljene na prašne delce in furfajo po tokovih zračne mase. Za te rabote uporabljam Cemipro Oxi, ki je sicer deklariran samo kot čistilo in ne razkužilo (ker bi moral biti po belgijski zakonodaji - od koder prihaja - registriran kot pesticid, tega si pa majhna firma, ki ga izdeluje, ne more privoščiti) in ga ni treba spirati, pa še okolju prijazen je. Večje pivovarne in na splošno vsi prehrambeni industrijski obrati, uporabljajo bolj žilave kemijske preparate, ki jih je treba običajno spirati z vročo vodo. Torej, trojni strošek. Voda, njeno segrevanje in še davek, ki ga plača okolje. 

Da je polnenje v steklenice precej naporno in zamudno, še posebaj, če se odločino velik del, običajno okoli 20 litrske količine piva, pretočiti v najmanjše, 0,33 litrske steklenice, verjetno ni treba razglašati na ves glas. Zato so večje steklenice, na tej stopnji potí - od slajenja žita, pa do konzumiranja piva - prav hvaležna roba. Pri točenju  so včasih količine resda nekoliko velike, vendar še nobena flaška ni ostala do pol popita. Nerodno pa je, če bi rad poplaknil kosilo s kozarčkom lahkega pšeničnega piva ali se samo odžejal z nekaj požirki nizko alkoholnega angleškega piva Ordinary Bitter...potem pa odpreš hladilnik in se tam rosijo samo litrske ali celo večje bombe. V takih primerih so sodčki idealna rešitev. Prihranijo nekaj truda pri polnenju - čeprav so nekateri precej nerodni za čiščenje in zahtevajo posebno pozornost - potem pa lahko načeti tudi mesec dni dolgo čepijo v hladilniku in čakajo na žejne obraze, ki se jim  prikažejo brž, ko se odprejo vrata in posveti lučka.

Precejšnega ščemenja v hrbtu, ki je zaradi stalnega sklanjanja pod nekaj stopinjskim kotom, pri pranju in razkuževanju steklenic že stalnica, me je tokrat rešil Rostfrei Jolly.

Cornelius keg, ljubkovalno tudi corney, pa tudi jolly ali soda keg, je embalaža, ki je bila v osnovi namenjena gaziranim pijačam in sokovom, a so jo domači pivovarji hitro osvojili in jo tako rekoč vzeli za svojo. Začelo se je v osemdesetih letih prejšnjeg astoletja, kje drugje, kot pa v Ameriki, ko je boom domače pridelave piva pljusknil čez oceane na vse konce sveta in s seboj prinesel veliko izkušenj in tehničnih rešitev. Tukaj je veliko vlogo odigral svetovni splet, pa tokrat ne mislim kanalizacije, ampak interneta. Na začetku so se domači intuziasti mučili z obnovo odsluženih sodčkov, ki so jih dobili ali odkupili od distributerjev pijač, saj so se veliki igralci industrije pijač preuserili na cenejšo embalažo in je proizvodnja teh počasi poniknila. Obseg domačega varjenja v zadnjih letih pa je prepričal nekaj izdelovalcev sorodnih programov po svetu, da so se lotili proizvodnje tovrstnega sistema namanjene prav majhnim pivovarjem. Med drugimi je ena od izdelovalcev soda keg-ov tudi v Italiji.

Že več kot leto dni se je na 9 litrskem corney kegu nabiral prah. Vsake toliko sem ga presavil, kadar mi je bil v napoto. Da bi ga spravil v pogon, mi je manjkala še jeklenka napolnjena s CO2, ki služi kot potisni plin in omogoča, da potisne pivo iz sodčka. Vendar ta sistem omogoča še eno praktično rešitev, zaredi katere gredo zapriseženim zagovornikom pravega Ale-a - za nekatere pivovarskih puristov - večinoma iz Anglije, združenih v organizacijo CAMRA, kocine pokonci.

Pretakanje

Ko v fermentatorju sladkor povre, vemo da je koncentracija razstopljenega oglikovega dioksida zelo nizka. Ta zavisi od cele vrste faktorjev, vendar se običajno giblje med 0,5 in 0,8%. Da bi nas pivo razveselilo v vsej svoji radodarnosti, nas osrečilo s svojo svežo aromo in okusom, pa mora vsebovati - odvisno od stila piva - na okroglo med 2 in 3% CO2. Tega lahko ustvarimo na dva načina. Pri prvem, nefiltriranemu pivu, v katerem navkljub navidezni bistrosti, še vedno vegetira majhna količina živh kvasovk, dodamo nekaj sladkorja in steklenice zapremo. Kvasovke bodo sladkor razgradile v alkohol, katerega količina je v tem primeru zanemarljiva in CO2. Plin se bo v prvi fazi nabral v praznem prostoru nad gladino in zamaškom in v steklenici se bo ustvaril pritisk, ki bo omogočal, da se bo začel počasi raztapljati v tekočini. V dobi približno desetih dni je pivo pripravljeno za degustiranje. 

Drug način pa je prisilna karbonatizacija, ki se lahko uporablja pri nefiltriranemu pivu in tudi pri pivu, ki mu skozi gost filter ali s pomočjo centrifuge odstranijo kvasovke. Za ta način je potrebno imeni nekoliko več tehnične opreme, je pa za izvedbo dokaj enostaven in tudi hiter. Če se mudi, se da pivo karbonatizirati na tak način praktično v eni uri. Za tiste, ki se jim ne mudi pretirano, da zadostuje nekaj dni. Za izvedbo potrebujem sodček, jeklenko napolnjeno z ogljikovim dioksidom in regulator pritiska, pa nekaj cevk in prključkov za sodček. Zadev gre pa takole. V razkužen sodček natočimo pivo in pustimo na vrhu nekaj centimetrov praznega prostora. Sod zapremo, ga priključimo na jeklenko in vse skupaj postavimo v hladilnik. To je pomembno, ker se v hladno tekočino plin hitreje in v večji količini razstaplja. Pritisk na regulatorju jeklenke nastavimo na 0,8 Bar-a in odpremo ventil. Skozi varnostni ventil sodčka, pod pritiskom CO2, spustimo ven zrak, ki je nezaželjen, saj lahko kisik v njem oksidira pivo in to posledično zgubi okus. Nato dvignemo pritisk v sodčki na okoli 2 Bar-a in pustimo stati dva dni. Po dveh dneh spustimo pritisk na 0,6 - 0,8 Bar-a in natočimo prvi kozarec. Če ocenimo, da je pivo premalo živahno, postopek ponovimo za krajše obdobje. Sicer pa.... :-)

Pod pritiskom

Prijateljski obisk

Na začetku praznikov smo se razveselili prijateljskega obiska. Že prej smo se dogovorili, da se bomo nabiranju kilometrov po rimskih ulicah nekoliko izognili in raje za kakšen dan obrusili pete v Neaplju, vkjučno s strokovno ekskurzijo po Pompejih. Dobra ura vožnje z vlakom je ravno zadoščala, da so otroci zmazali popotniški zajtrk, tastari so se zatopili v turistične vodiče, jaz sem pa poskušal ujeti še kakšno minuto miru, menda brez smrčanja. Kar nekako prehitro je minilo tole dremanje, ob prihodu na neapeljsko Centralno železniško postajo pa sem si ob pogledu skozi okno zaželel, da bi odpeljali še en krog. Gost prš drobnih dežnih kapljic je neusmiljeno pral prašne mestne ulice. V tem smislu to niti ni tako slabo, zagotovo pa utrip mesta, za katerega se zdi, da se mu je čas ustavil v podobah starih italjanskih filmov, zgubi nekoliko razgibanosti, saj se je večina poskrila v mišje luknje.

Prvi pogled ob prihodu v mesto, naravnost iz železniške postaje. Ko sem bil prvič v Neaplju, me je prvi stik z njim skoraj šokiral, saj se lahko gneča in hrup mirno primerja z najbolj kaotičnimi svetovnimi mesti.

Ceste so bile dokaj prazne, za tržnico, ki se kot kakše nepregleden labirint rovov poljskega krta vije med gosto pozidanimi, majavimi in že na pol razpadajočimi hišami,  je ob sobotah dopoldan običajno natrpana s kupci, berači, žeparji in naključnimi zijali in tamkajšnimi prebivalci, ki se derejo eden čez drugega, vsevprek. Veliko si imajo povedati in to naglas! V nerazumljivem jeziku, ki ga niti naša tršica za italjanščino, težko, če sploh, razume. Vmes se prebijajo še  hupajoči avtomobili in skuterji in zagotovo  je to okolje za zvedavega obiskovalca najlepši kraj za raziskovanje antropoloških posebnosti. Mi pa smo tokrat samo preskakovali luže, se skrivali pod platnenimi nadstreški in kar hitro prišli do konca, saj je bilo na tržnici več prodajalcev, ki so, roko na srce, vendarle ponujali nekaj pristnih raziskovalnih užitkov, kot kupcev. Tako nam je po nekaj ovinkih po mokrih, zlizanih kamnitih ulicah proti centru, hitro postalo jasno, da zavoljo vremena, Pompejev tokrat ne bomo videli. Tato smo se lepo odpravili nazaj na železniško postajo, se vsedli na vlak Reggio Calabria - Roma, na katerem, smo kasneje izvedeli,  je že sedel Luigi Preiti, strelec iz pred vladne palače Chigi na Piazza Colonna, ki se je bil nanj vkrcal ob 8:45 v mestu Gioia Tauro, in se skupaj odpeljali v Rim, mi domov, on pa na svojo, nikomu, razen njemu poznano nalogo. 

Dež nam je sicer zagrenil kolovratenje po mestu, nam je pa ob prihodu domov, z barvami polepšal spomine.

Ah, ta Neapelj. Meni najljubše veliko italjansko mesto, ki se stiska med neapeljski zaliv in vulkan, na pobočji katerega je zgrajeno in se kosa z njim že tisočletja, pa vendar mu ne more do živega. To je veličina...ljudje, ulice, kaos. Trattorie....

Jeseni, ko bo vročina malo popustila, bo še lepše. 

Na fotki je vzorec tokratnega Brown Ale-a, še preden sem ga začinil s čikoladnimi zrni in vanilijo. Fermentisov kvas S-04, o katerem sem prebral same lepe reči in za katerega pravijo, da je prava pošast, ki expresno opravi svoje delo, se je dejansko izkazal za pravega požeruha. Sladkor je požrl v pičlih dveh dnevih (!), nakar se je, kot gosta pogača zbral na dnu fermentatorja, za sabo pa pustil izredno bister zvarek. S tem kvasom lahko zvarimo piva praktično v enem tednu, medtem ko traja ves postopek z drugimi kvasi za pivo tipa Ale, lahko tudi tri, šteri ali več tednov. Za pive tipa Pils, pa govorimo o mesecih.

Čokoladni Brown Ale, to je tisti smukač, ki sem ga zvaril še lansko leto, bil je pa namenjen pogonu dolomitsko - smučarske odprave, mi že od takrat, še bolj pa od naključnega okušanje Old Toma, ni dal miru. Že nekaj časa sem koval načrt (recept), da bi se tega zvarka lotil še enkrat in se skušal v srž problema prebiti skozi stranska vrata. Oziroma...odvisno, kako se na stvari pogleda, mogoče se bo na koncu izkazalo, da je bil to glavni vhod. Le dan pred opisano dogodivščino, sem pospravil lonce in hodil  z zadovoljstvom opazovati air lock - pivovarsko veho, kako, kot glazbeni metronom, enakomerno poskakuje. 

Pražena čokoladna zrna....

Bistvena razlika med smukačem in tokratnim zvarkom, ki še nima imena - včasih ga pokličem Browny, kot kakšnega nebogljenega mladička -  je v tem, da je bil prvi narejen bolj po ameriškem vzorcu, drugi pa po angleškem, predvsem pa, da je bil smukač ob koncu kuhanja deležen kar zajetne doze kakava v prahu. Potem pa je kvas vse skupaj  pojedel in naredil, kar koli je pač naredil. Proti pričakovanjem se je kakav prelevil v precejšen kofit, okus po kavi, kar mi že, kot osebku, ki ne mara kave, ni ugajalo. Po vrhu vsega pa je hladnokrvno in dobesedno klinično ubil okus slada, ki je za Brown Ale tako značilen. 

...in že oljupljena zrna s strokom vanilije.

In ta predrznost rujavega praška, ki naj bi bil strast in poželenje mnogih sladokusev, mi ni dala miru. Tega zajeba sem se torej lotil na drugačen način in tokrat v sekundarni fermentator dodal  kakavova zrna vzgojena pod budnim očesom Claudia Corella, ki v afriški Demokratični republiki Sao Tomé and Principe vodi plantaže prvovrstnega kakava in kave. Praženo, olupljeno in zdrobljeno zrnje sem skupaj s strokom vanilije, dan prej namočil v etilni alkohol. Ta pomaga izločiti arome, hkrati pa razkuži vsebino. Da bi bil rezultat vsega truda še bolj “malty“, da bi kar najbolj prišel, poleg čokolade seveda, do izraza slad, sem recept zabelil še z odnerkom ovsenih kosmičev, ki so sicer posebnost piva Oatmil Stout, zlasti pri domačih varilcih, v nano in mikro pivovarnah pa niso čista neznanka niti v drugih stilih in prispevajo nekaj moči in vstrajnosti pivski peni, hkrati pa v zmernih količinah - v mojem receptu je kosmičev 8,2% celotne vsebine slada -  ne vplivajo veliko na okus, vendar dajo pivcu v ustih bolj žameten občutek, oziroma občutek bolj polnega telesa (mouthfeel).

Še nekaj utrinkov iz Neaplja...

             

Svobodna podjetniška pobuda je pakistancem prirojena in takoj, ko padejo prve kaplje, kot rokohitreci, zamenjajo vrtnice z dežniki.

Barvno razvedrilo na pločniku neapeljske prometnice.

Školjke, ki jih na neapeljski tržnici ponujajo na vseh koncih, sortirajo po obliki, barvi, velikosti, po namenu uporabe ali pa mešano, za morsko mineštro.

Ogrlive za vsako grlo!

Labirinti ozkih ulic, stisnjeni med visoke hiše, z raztegnenimi nadstreški še potencirajo vtis brezizhodnosti.

Pogled iz dvorišča starodavne baročne palače, proti prodajalni znamenitih neapeljskih obtniških izdelkov.

Ponudba uličnih kulinaričnih secialitet je bogata. Crocché, frittatini, Arancini vseh vrst, ocvrta pizza in a pizza napoletana, z neprekosljivimi vonjavami, mamijo na vsakem koraku.

Lokalni street art