Otok

Tale tipkarska pavza je bila kar dolga. Očitno mi je vema dokončno popustila. Dolgo sem se pritoževal in jamral in razlagal, s kakšno muko pritiskam na tipke. Ne toliko zaradi lenobe, ampak preprosto mi je zmanjkalo tem, ki bi jih lahko na vsaj, kolikor toliko zanimiv in oseben način poslal po kablih svetovne kanalizacije. Izčrpal sem zaklad in nekako nisem našel energije za tauhanje v odročnejše globine. Hkrati se je pa v ozadju, kot se spodobi, na čisto nizki temperaturi, le toliko, da se je gladina rahlo pozibavala, kuhala župca s skrivnostnim receptom. Tako lahko sedaj, po dolgotrajnem ovohavanju in dodajanju začimb, končno razkrijem dolgo pričakovan recept. Kastrola je že tako vroča, da lahko povem, da bo kuhinjska, domača pivovarna BrewBite, v prihodnjih nekaj mesecih, preskočila na višje obrate in se podala na zahteven pivovarski trg. Postala bo institucija - če to že ni ;-) - ali najmanj podjetje, vsekakor pa prava pivovarna, z žiro računom in blagajno, ki vas bo še v večji meri zabavala, ob okušanju nenadjebljivih zvarkov. Načrti se sicer uresničujejo nekoliko počasneje, kot sem si zamislil, a zanesljivo. Za enkrat naj povem le to, da se bo udarna enota preselila iz Rima, nazaj v Ljubljano.

Šolska izdaja...

Preskok od 50 litrskega piskra, ki ga poganja domači štedilnik, na skoraj 20 krat večji parni kotel, ni čisto enostaven, čeprav se tehnologija v ničemer ne razlikuje. Če sem bolj natančen, je težava bolj v glavi, kot v teoriji in logičnih zaporedjih. Ampak ali ni vedno tako. Da bi pregnal kljuvajoče dvome in si povrnil nekaj samozavesti, ki mi poskuša včasih, mimo sicer trdne voje, pobegniti iz radija nadzora, sem si zložil na kupček nekaj gat in štunfov, prepognil dve brisači in še nekaj malenkosti, ter vse skupaj pedantno stlačil v kovček in se s tapoceni prevozno družbo (ki btw niti ni tako poceni) prestavil nekoliko bolj severnozahodno, v domovino pinte in toplotnih zvarkov in tanke pene. V Združeno kraljestvo, ki si je ravno pred mojim prihodom, za nekaj časa oddahnilo in ostalo združeno.

Black Pow Brewery iz Bishop Aucklanda UK. Če ne bi videl, ne bi verjel. Naprave, na katerih Phil vari svoje, sicer odlične zvarke, zgledajo kot kreacije Grumf iz Alan Forda. Kljub temu, mu uspeva ohranjati kvaliteto končnega izdelka.

Klub porušenem ravnovesju v vseh segmentih današnje družbe (tako vsaj nekateri razlagajo trenutno stanje), velja še vedno nekaj pozornosti posvetiti tradiciji in kje bi se lahko tega bolj naužil, kot na Otoku. Sicer, zakaj vozijo po napačni strani in zakaj mora biti poleg električne vtičnice, zraven še stikalo zanjo, ne bom nikoli razumel...in niti ne poskušam, enostavno sem se s tem sprijaznil, vseeno pa se mi zdi malo...hm...vsaj nenavadno. A ko se odprejo strokovne teme, lahko le z odprtimi usti poslušam. 

Odprti, oglati fermentatorji v pivovarni Theakston Brewery iz Masham, North Yorkshire....

...in okrogli odprti fermentatorji iz sosedove pivovarne Black Ship, kjer mojster ravno jemlje vzorec za analizo.

V Sundelandu, pljunek od znamenitega Newcastla, sem pristal zgolj zato, da ne bi celega meseca pognal po lokalnih pivovarnicah in beznicah, okrašenih v stilu Umorov na podeželju ali mogoče bolj Onley fools and horses, ampak domov prinesel tudi nekaj teoretičnega znanja o varjenju tradicionalnih zvarkov, kakršni se kuhajo na tistem koncu galaksije. Okolje je slikovito in vreme tipično angleško, pa če mi to paše ali ne, a zelo sovpada z načinom razmišljanja tukajšniha prebivalcev. Naj bo vse enostavno, premočrtno, brez prevelikih odklonov. Razen zvečer v krčmi se zdi, da ta premišljena ležernost precej popusti in celo iz preobilnega babovja v preozkih poletnih oblekicah - tudi sredi hladne jeseni- istisne iz grl prenekateri vrisk in salvo nebrzdanega smeha. Seveda vse to podkrepljeno s pinto ali dvema napumpanega cask Ale-a.

Tole je več kot sto let stara, litoželezna posoda za drozganje “Mash tun“, ki jo ravno čistijo po opravljeni nalogi. Naploh je pivovarna precej muzejska, seveda z dodanimi modernimi napravami.

Dosti mlajša posoda za drozganje, ki pa zgleda precej bolj obrabljena. Angleži uporabljajo dokaj enostaven način drozganja, tako imenovan “infusion mash“, kjer slad  namakajo pri konstantni temperaturi. Kontinentalna tradicija je nekoliko drugačna, kjer se uporablja tehniko “step infusion mash“, torej drozganje pri različnih temperaturah. Tehnološko je to bolj zahtevno, sa je potrebno kotel ogrevati, dočim se pri konstantni temperaturi namaka slad pri prej pripravljeni, primerno teperirani vodi. Vzrok za to pa je v ječmenu, ki ima v Angliji idealne pogoje za najboljšo kakovost, potrebno za izdeklavo piva.

V družbi še devetih intuzijastov, združenih v zasledovanju istega cilja, smo si z nabiranjem teoretičnega in praktičnega znanja prislužili certifikat iz praktičnega varjenja tradicionalnih angleških zvarkov. Ni nevem kaj, ampak občutek, da sem lahko potunkal glavo v ta ogromen kotel, napolnjen z brezmejnimi izkušnjami in stoletno tradicijo, mi je zelo godil. Prej sem si vse to predstavljel zelo površno in glede na videno, včasih tudi precej napačno. Na srečo smo bili deležni izjemnega znanja našega mentorja, ki je vrhunski poznavalec in prava enciklopedija, na vseh področjih znanstva,  ki zajema proizvodnjo piva. Od zgodovine, do bio-kemije in tehnike... z eno samo napako, njegov newkastelski akcent je bil prve dni velika ovira še za rojene Angleže.

Večerno degustiranje v tradicionalnem pubu The Dun Cow je bila vedno nova in zabavna izkušnja.

Zgodovinski pub v Newcastlu, katerega imemi je na žalost ušel iz spomina.

Torej ta naloga je končana, a še preden se spustin med mogočne rimske pinje in zopet zadiham prjeten mediteranski zrak, si bom privoščill še nekaj dnevno potepanje po Londonu in poskušal izvrtati še kakšno skrivnost tamkajšnjih pivovarjev, ki postajajo čedalje zanimivejši tudi v svetovnem merilu pivovarske craft scene.

Pumpa...

Brewpub Hop & Cleaver iz Newcastla ponuja poleg svojih zvarkov, tudi celo paleto drugih, pa tudi zajeten šopek bljižnega sorodnika, whisky.

Klasično polnenje Cask Ale-a.

Takole izgleda običajna klet v pubu. Natrpana s “caski“ in ohlajena na okoli 10°C. Na desni strani, na steni so črpalke, ki pomagajo ročnim pumpam za šankom, idealno natočit pinto....do roba, seveda!

Soseska

Verjetno je minilo vsaj 15 let, odkar sem se zadnjič klatil po Istri. V tem času se je marsikaj spremenilo, a kljub temu zgleda, da se duh polotoka ni bistveno spremenil. Ceste so nove in marsikje sem moral kar malo razmislit, v katero stran je treba zaviti. Ko sem pred davnimi leti naredil izpit za avto, je bila prva prava vožnja seveda na morje, v Poreč. Dvovratni Opel Rekord 1500 Olympia (type A), letnik 1965 in par frendov. V kasnejših letih smo ta košček zemlje prekrižarili iz vseh in v vse smeri.   Imel sem ga v malem prstu in lahko bi prišel kamorkoli tudi miže. Zdaj pa so sive celice že nekoliko opešale, prenekateri spomini so obledeli, okolica pa se je vizualno precej spremenila. Zaradi deževnega poletja, pa je za ta čas nenavadno živa in zelena pokrajina še stopnjevala vtis zgubljenosti v času in prostoru.  

Čeprav sem iz Rima privlekel poln prtljažnik domačih zvarkov, jih seveda nisem vlačil naokoli po počitniških točkah. Reje sem napel vohalne receptorje in poskušal najti kakšen lokalni izdelek, ki bi pasal v obrtniško, oziroma “craft“ kategorijo. Če sem čisto iskren, nisem imel pretirane sreče, je pa dejstvo, da se mi ni bilo potrebno preveč truditi, saj je za to poskrbela prijateljska družba. 

Ko smo se nekega dopoldneva stiskali pod baldahinom prikolice, medtem ko se je nad nami utrgal oblak in nas je tako močno in brez opozoroila zalilo, so prebivalci majhnega kampa, lučaj stran od Banjol, z lopatkami in krampi, v glavnem pa neprimernimi orodji rili okoli prikollic in skušali v naglici rešiti vsaj kakšen košček suhega prostorčka pod nogami. Tja smo prišli na obisk, z željo po kopanju in uživaškem poležavanju v globoki senci mogočnih borovcev, nazadnje pa smo bili sploh veseli, da smo našli dovolj prostora pod streho. Med veseljaškim duhovičenjem in zezanjem na račun vremena in splošnega stanja nepripravljenih kampistov za take vremenske ujme, smo si klepetave jezike močili z lokalnim zvarkom pivovarne Pivski Dvor. V bistvu z dvema - Blonder Premium Pivo in Blonder Crveno Pivo - ki jih je Radovan, na poti do kampa, kupil v puljskem Mercatorju. Natočili so mu jih v zelene plastenke, v kakršnih običajno pri nas dobimo  bučno olje(!). Že prvi pogled na embalažo je sprožil nekaj duhovitih opazk, po prvih požirkih pa si nismo imeli kaj dosti povedati. Raje smo še naprej gledali hudournike, ki so si utirali poti mimo urejenih odtokov in vdirali v predprostore prikolic. Dokaj nekarakterna zvarka, z rahlim maslenim vonjem (diacetil) in skromo paleto okusov, niso pustili pretirano dobrega vtisa. V bistvu so nas pustili čisto ravnodušne, saj nas niso razveselili s prav nobeno lastnostjo, ki bi nas osrečila. Samo še en pér...

Potop smo preživeli in čez kakšno urico se je celo pokazalo sonce. Privoščili smo si krajši sprehod do bližnje gostilne, kjer so nas postregli z okusnimi ocvrtimi sardelcami. Kot je na tistem koncu v navadi, so industrijski zvareki, tokrat je bilo to Karlovačko, edini s katerimi se da zalivati dopustniško pojedino. 

V naslednjih dneh smo istrski “Y“ prevozini še nekajkrat. Med drugim smo se ustavili tudi na kozji farmi St. Komparička in obiskali starega prijatelja Aleša in njegovo družino, ki vzgajajo na starodavnem in slikovitem istrskem posestvu 220 glavo čredo rogatih kosilnic, iz njihovega mleka pa, v sodobnem sirarskem obratu, izdelujejo celo paleto kvalitetnih izdelkov, od svežih do staranih sirov, albuminske skute, jogortov in raznih namazov. Ko smo ob dobrodošlici fasali na mizo zajeten izbor dobrot iz bogatega siraskega reperoarja, ki je bil pospremljen še z domačo slanino in hladnim odojkom, pripravljenim v stilu italjanske porchette, smo malo poklepetali tudi o pivu.

Glede na splošno stanje tamkajšne ponudbe kvalitetnejših zvarkov, je bil hladilnik presenetljivo dobro založen. Med nekaj belgijskimi in angleškimi zvarki, je kar nekako izstopal lokalec v flaški. ki je sicer prirejena tudi za uporabo mehanskega zamaška, vendar je bila zamašena z običajnim, kronskim. Čeprav je bil gostitelj precej nezadovoljen z vsebino, saj je imel kar nekaj slabih izkušenj,ker menda kvaliteta precej niha in se nemalokrat zgodi, da  kakšen primerek ne zadovolji niti minimalnih standarov, se je tisti hip  svetli San Servolo izkazal za čisto soliden nefiltriran in nepasteriziran Pils, sicer brez kakšnih presežkov, ki pa je kar učinkovito oplaknil jezik in ustno votlino zahtevnih in raznovrstnih okusov mlečnih izdelkov in mlade svinjine. Z zadovoljstvom sem spraznil kozarec in za hip me je prešinil spomin na leta, ko smo se s starimi koretami drajsali po zgulenih asfaltnih cestah in goltali prah prašnih makadamskih cest, spirali smo ga pa lahko samo z industrijskimi žlabudrami. 

Fuzbal

Srasti so se po tednih evforije umirile. Življenje v Rimu se je vrnilo v staro strugo in mnogi so odšli v svoje počitniške hiške, nekateri na morje, drugi v hribe. Mesto se je spraznilo in večeri so prav prijetni. Končno je prišla parva poletna vročina, ki nas podnevi sicer prisiljeno tišči za debelimi zidovi stanovanj, je pa večerno pohajkovanje po gorkih tlakovanih mestnih ulicah, ob svežem zahodnem vetrcu, toliko bolj prijetno. Kozarček ali dva sveže točenega in ravno prav ohlakjenega piva, potem pa za vogalom še kepica sladoleda, so lahko pravi družinski oddih.  Če je nuje, se lahko podobne načrte spelje tudi čisto individualno... da ne bo pomote. 

Pol ure pred začetkom finala je Via Conciliazione skoraj samevala. Le redki so še hiteli domov in zgleda, da se je tudi Francescotu, o katerem se ve, da je fuzbal fan, prcej mudilo, saj je pustil za sabo prižgane vse luči.

Nisem ne vem kakšen nogometni navdušenec, nekako mi je bolj pri srcu košarka, če govorimo o igrah z žogo, pa sem si kljub temu z veseljem ogledal nekaj tekem. Sicer sem bil dobršen del prvenstva zdoma (beri prejšnje poste), lahko pa rečem, da sem zgolj slučajno ujel nekaj najlepših. Ker je fuzbal izrazito navijaški šport, npr. na tenis hodijo ljudje bolj gledat, kot pa navijat, izpadeš že skoraj totalen bebec, če gledaš tekmo doma in po možnosti še sam. Da je užitek popoln je treba iti nekam v družbo, kjer se razvijajo skupinske emocije, kjer padajo šale in duhoviti komentarji, malo se pa poškili tudi na ekran. Pražnje sem se oblekel, zapel srajco do vratu, poslinil palec in kazalec in z njima naglihal črto na še toplih, ravno zlikanih hlačah. Zglancani čevlji so kar bliskajoče leteli, iz našega rajona Prati, po zguljenih kockah ozkih uličic skozi Borgo, čez Via Della Conciliazione, proti mestnemu predelu Trastevere. 

Prelimana kobra.

Izbira seveda ni bila težka, saj je fuzbal fan club, po imenu Ma Che Siete A Fà, ena mojih ljubših beznic v mestu, za nameček pa ponujajo še najbolj raznolik in kvaliteten izbor zvarkov, najkvalitetnejših svetovnih craft pivovarn in to daleč naokoli. Zares daleč! Ker je luknja precej majhna, šank kratek, možnosti izbire zvarkov na svetovni sceni pa velika, se bliskovito menjajo. Na nekem forumu sem prebral, da greš samo na starnišče in ko se vrneš nazaj, je ponudba že popolnoma spremenjena. No, tako zverinsko kruto seveda ni, je pa dejstvo, da se izbor naglo spreminja in dejansko se lahko zgodi, da se vrneš po enem tednu in so na skoraj vseh 13. kobrah in 3. pumpah v igri drugi zvarki.

Seta (desno) v resni družbi...

Glede na prostorske razmere, sem malo podaljšal korak, saj je finalna tekma svetovnega prvenstva precejšen magnet za maloštevine stole v lokalu. Naposled, ko sem diskretno prepoten pribrcal tja, pa sem lahko celo izbiral med možnostjo za šankom ali dva koraka vstran, ob steni nasproti. Odločil sem se za slednojo, saj iz iskušenj vem, da je lahko ob navalu gostov, mesto za šankom prav naporno, saj se od spredaj ali zadaj, najhuje pa je z obeh strani hkrati, točno pod nosom in za ušesi, ves čas stegujejo številne roke, s polnimi in že izpitimi kozarci. 


Dileme ni bilo. Najprej enega za odžejat, potem pa

strumno, glede na potek dogodkov naprej, novim čarovnijam naproti. Prijeten iz svež (prijetnež) zvarek Seta stila  Blanche (Wit), pivovarne Rurale, je bil pravo olajšanje za presušene brbončice. Spil sem ga skoraj na dušek, saj je prijetna limonadasta struktura in rahlo kiselkast, sadni okus, ojačan s subtilno pikantnostjo korijandrovih semen, izpolnil vse želje tistega trenutka. Tekma se je ravno začela in prostor se je napolnil. Večina je navijala za Argentince, le peščica za nasprotnike. V vsej evforiji, mi je čez množico uspelo namigniti Bi-Džeju (BJ = Beer Jockey), da je kozarec prazen. Odločil sem se za nekaj močnejšega. 

Ta izdelek bi težko stlačil v en predalček. Rabil bi vsaj tri. Na prvem bi bila zagotovo nalepka Strong Ale, saj je mogočno telo, prepojeno s sladkim okusom svetlega sladkornega sirupa, in vonjavami zrelega sadja in medu, atribut tega stila. Na drugem bi stal napis Double/Imperial IPA in tega bi brez težav upravičil z močno in prepoznavno cvetno aromo hmelja, ki se prijetno meša s sladkornimi aromami sirupa, požirek pa se konča  s suhim zaključkom in veliko grenčico. In na tretjem bi pisalo, POZOR EKSPLOZIV! Sladka in aromatična vsebina se počasi a zanesljivo, z vsakim požirkom spreminja, dobesedno, v boj na požiralniku. Grenčica z močjo  163 IBU se počasi zajeda v receptorje, ki so odgovorni za zaznavanje tega okusa in lahko privleče neizkušenemu pivcu na plano že pozabljene in v najglobje kotiček duše skrite, boleče tarvme iz otroštva! Ne se hecat! ;-) Sicer pa zvarek vreden velike pozornosti.

Za pivovarno De Struise sem prvič slišal, ko mi je od Meha Srečko iz Bruslja prinesel nekaj flašk belgijskih posebežev. Med njimi je bila tudi ena z bledo rumeno etiketo in imenom Rosse, ki mi je zavoljo prijetne arome in uravnoteženosti ostala v globokem spominu. Naslednjič sem zastrigel z ušesi, ko so se lani pojavili na enem večjih festivalov v Rimu, organiziranega prav s strani ekipe lokala, v katerem sem čepel. Tokrat pa sta se med številnimi kobrami svetila kar dva njihova zvarka. Začel sem z Elliot Brew, ki so ga zvarili v kompaniji z razvpito Dansko pivovarmo Mikkeller in je z  živalsko alkoholno stopnjo 9% obetal uživaško in počasno srebanje, ravno pravšnjo za finalno fuzbal tekmo. Čas je kar nekam nezavedno hitro tekel in kar naenkrat smo se znašli pred podaljški. Družba z rezultatom ni bila preveč zadovoljna, zato je več energije, kot za navijanje, porabila za vsesplošno zezanje. Še najraje so si, seveda spoštljivo in nevsiljivo, privoščili brhke amerilčanke, ki so si prišle pogasit žejo. Ko je padel gol, se je gazda od navdušenja skoraj prevrnil čez šank, navijačem belo modrih pa je verjetno zaradi nesrečnega rezultata in popitega piva, padla motivacija do te mere, da so skupaj z njim spustili le nekaj navijaških vzklikov. Po koncu se je publika hitro razšla in ostali smo samo peščica najbolj vstrajnih. Čas je bil za premik k šanku in za naslednjo puranovo, pardon, nojevo dobroto... Struise Pannepot.

Preboj k šanku se je zaključil z belgijskim zvarkom stila Dark Strong Ale, z imenom Pennepot, ki je menda sposojeno ime neke ladje, v moderni različici pa posvečen mornarjem, ki so se po vrnitvi na kopno, s podobnimi izdelki nalivali po pristaniških beznicah. Sicer je pa to nekaj najboljšega, najbolj slastnega in najbolj mogočnega, kar so uspele moje brbočice okusiti do sedaj. Priporočam vsem, ki padate na belgijsko štimungo! PAZI! 10% Alc.! Ni primerno za otroke!

Zaskrbljeni pogledi..

Navdušenje kapitana ladje norcev, ki ob zmagovitem golu nazdravlja sopotnikom, ki so ostali na ulici, ker jim ni uspelo priboriti prostorčla v prvih vrstah, se je skoraj končalo s pristankom na čeljusti. 

PS

Včeraj zvečer sem naredil s skuterjem en krog po ulicah, preden sem ga zapeljal v garažo. Kljub neizmerni gneči, ki se vsako poletje dagaja na priljubljenih turističnih lokacijah, kamor sopada tudi Trastevere, sem vstrajal in porabil kar nekaj časa, da sem našel parkirni prostor. Naj povem, da se v Rimu parkira povsod, kjer le je kaj prostora...na pločnikih, prehodih, dovozih, v dve in celo tri vrste, v križišču, da ostane le toliko prostora, da gre avto mimo. Želel sem si, da samo vržem pogled v Ma che siete... da vidim, če je kaj novega in jo takoj ubrišem nazaj domov. Ko že z vrat preskeniram nalepke na pipah,  zagledam Lervig Rye IPA... tudi ta zvarek je ta odlična in kreativna norveška pivovarna zvarila v španoviji s pivovarno Mikkeller (ali obratno??). Nisem se mu mogel upreti! Privlačna oražna barva in tanka a čvrsta belkasta pena sta naredila dober vtis. Hmeljna aroma je sicer preglasila sramežljivo sladkost rženega slada, a ni to za stil IPA nič nenavadnega. Okus je zelo saden, a ga je hmelj zopet izrinil v drugo vrsto. Telo je bogato in po zaslugi rži prijetno oljnato. Pivo je zmerno karbonatizirano in bogato okusov in arom. Lervig je še enkrat dokazal, da gre za vrhunsko pivovarno.

Jet lag

V trenutku, ko sem pritisnikl na tipko dvigala in so se nemarno zamaščene zajle, na katerih visi stara, lesena kabina, leno zazibale in se začele počasi premikati, sem  pomislil na plastičen sodček, ki je pet nadstropji višje nemo ždel v kotu zatemnjene pisarne, v njem pa so vegetirali enocelični mikro organizmi. Pred odhodom v Argentino sem zvaril 20 litrov piva Pale Ale, da bo tešilo žejo poletnih dni. Po treh dneh živahne fermentacije pa sem ga pustil samega, z vso tisto živino notri, ki je takrat še pohotno hlastala za sladko vsebino. Pustil sem ga samega in dobrih 12 dni se ni nihče niti pohovarjal z njim. Je vsebina preživela?

Dvigalo je končno pricvililo v pritličje. Spet je bilo čisto na vrhu in trajalo je celo večnost, da se je prichjazilo dol. Zakaj je vedno, ko ga rabim, čisto na vrhu? In sedaj še posebaj, ko se mi mudi domov. In z vsemi temi kovčki in službeno opremo. Kot da ni že to zadosti?! 

Z vodjo odprave se, z vso tisto robo, nabaševa v lift in... Normalno je, da ko prideš po dolgem času domov, najprej poskrbiš za živa bitja, če se niso med tem že samokremirala. Moji mikroorganizmi in balkonski vrt. Ko sem odklenil in odprl vhodna vrata, sem previdno stopil v zamračeno predsobo. Nobenega nenavadnega vonja, razen postanega zraka, ki mi vsakič, ko se vrnemo po nekaj dnevih domov, hipoma napolni nosnice. Ta vonj mi je tako antipatičen, da se vsakič trudim, s čim manj in čimkrajšimi vdihi, najprej pognati do okna, ga odpreti in spustiti ven to zoprnost. Me pa ta vonj hktrati pomiri, v prepričanju, da se ni v stanovanju, medtem ko je bilo zaprto in samo, v njem zgodilo nič nenavadnega in nepredvidljivega. 

Tokratni kompletek piva stila ameriški Pale Ale, ki sliši na ime Diamond Head MK2. Toktatna različica je začinjena s hmejema Amarillo in Cascade, za razliko verzije iz lanskega leta, kjer je imel glavno besedo pri grenčici hmelj Simcoe. Letos je glede na zgoraj opisano situacijo, odpadel tudi Dry Hopping. Prvi test bo čez nekaj dni.

Temperatura v fermentatorju je bila za nekaj celzijevih stopinj previsoka in kdo bi vedel, kaj se je po mojem odhodu dogajalo v posodi. Kako je kvas prenesel povišane temperature in kakšne estre - kemične spojine, ki dajo pivu značilno noto, je ustvari? Ko sem umaknil pivovarsko veho, in povonjal v notranjost, nisem zaznal nobenih neobičajnih in zoprnih vonjav in to me je pomirilo. Hkrati pa sem se odločil, da ga čim prej pospravim v flaške, ne da bi ga prej pretočil še v sekundarni fermentator in ga mogoče še odišavil z dozo aromatičnega hmelja, ter počakal, da se še nekoliko zbistri. Pri višjih temperaturah je kvas itak bolj aktiven in je prej konča svoje delo, zato se mi ni zdelo smiselno predolgo odlašati. 

Šank na vrtni veselici.

Po prihodu domov, so se dnevi spremenili in noči so postale nesramno dolge. Sredi dneva me je krivilo, ponoči pa sem bil buden, kot že dolgo ne. Prva noč...ok saj to je normalno, da se ozganizem ne more takoj adaptirati in kar pozabiti na 5 urno časovno razliko. Ampak po tretji neprespani noči, mi je šlo pa to že malo na živce! A bo to trajalo večno?! Ko je promet na rimskih ulicah že utihnil, sem se še vedno presedal iz ene sobe v drugo, malo bral, gledal televizijo, se že nič kolikokrat ulegel nazaj v posteljo in poskušal zaspati, pa spet vstal in se kratkočasil z brskanjem po internetu. Mogoče bi pomagalo, če bi šel popoldan s kolesom na kakšno težjo turo in bi me utrujenost primorala v tko zaželjen in sladek spanec. Pa sem si naposled dejal, da tudi s športom ni dobro pretiravati. Med brskanjem po vseh mogočih internetnih straneh, v glavnem pivovarskih, pa malo foto in moto, sem našel tudi nek oglas in takoj pomislil, da bi šel naslednji dan mogoče rajši pogledat na en pivski festivalček, ki jih je celo poletje v Rimu vse polno. Če malo potegnem v jutro, pa ni hudič, da mi ne bi še dva kozarčka piva pomagala, da bom lažje zaspal. 

Pop-up grastonomska ponudba.

Vse poletje se v Rimu in njegovi bližnji okolici dogajajo razni festivali, ki pa v resnici to seveda niso. Vsaj večina, v ozkem pomenu te besede. Kot ta, ki sem ga obiskal, za katerega bi prej rekel, da je šlo za neke vrste piknik, kot kaj drugega. Čeprav s kar bogato ponudbo piva. Zgodil se je na robu enega od rimskih parkov, na jugo-vzhodnem obrobju mesta, v coni Via Appia Nuova. Na vrhu vzpetine, obdane z nizkim mediteranskim grmičevjem in drevjem, so postavili dolg točilni pult, kjer so ponujali, tako na oko, okoli dvajset različnih zvarkov, od domačih craft pivovarn, pa do angleških in belgijskih mojstrovin. Na žalost točene v plastične kozarce, kar me je že v prven trenutku nekoliko odbilo. Po okoli razporejenih mizah so se razporedile majhne družbice in vse je zgledalo kot privatna večerna zabava. Za želodčke so posrkbeli fantje s panini, sendviči po naše, in skromnim žarom v ozadju. V bistvu je bilo vzdušje kar prijetno, poletno in umirjeno. Zame, ki sem računal na to, da bom lahko ob kozarcu piva, poklepetal s pivovarskimi znanci, katerih zvarki so bili z mastno odtisnjenimi črkami naznanjeni na oglasu, pa se je večer dokaj hitro končal. Brž, ko sem se pojavil tam, se je izkazalo, da so od omenjenih pivovarn, tam le njihovi sodčki, lastniki in brewerji pa kdo ve kje? Nisem se dal preveč zadrževati in sem se domov grede ustavil še v lokalnem fuzbal fan klubu in sprašil enega za lahko noč. Vam povem, da je pomagal.

Še kar komorno, a prijetno, lenobno, poletno vzdušje...

...je z irskimi vižami popestrila akustična zasedba. Tale fotkica mi je še posebaj všeč, saj sem jo posnell z majhnim Olympusom e-pl5, pri občutljivosti 10 000 ASA in že v precejšni temi. 

Buenos Aires II

Buenos Aires je res ogromno mesto. Ko smo se po nekajurnem čakanju na letališču, po dve in pol urni zamudi, končno dvignili in poleteli proti Evropi, je že v trdi temi, v ulični razsvetljavi osvetljeno mesto, zgledalo kot neskončno pregrinjalo razbeljene žerjavice. Kamor je segal pogled skozi tista majna okenca na boku letala, so se v gosto preprogo prepletale in lesketale oranžno - belkaste lučke uličnih svetilk in šele takrat sem dojel dimenzije in vso veličino agentinske prestolnice.

Na žalost nisem imel veliko priložnosti za brezbrižna križarjenja po živahnih mestnih ulicah, ki so me že ob prvem pogledu presenetie s precej domačim videzom. Evropski pečat mesta je neispodbiten, saj je kolonijalna arhitertura skoraj preslikava mnogih evropskih prestolnc. To sliko pa smo še potencira skorajda v celoti evropski vozni park. Le vsake toliko časa se v zares gostem prometu, ki pa je kljub temu precej bolj organizran, kot ta, ki ga doživljam v Rimu, v vidno polje primaje kakšna razklumpana ameriška kripa. A verjetno niti v Afriki nisem videl tako zdelanega, zarjevelega in luknjastega avta, kot je bil nek Peugeot 504, ki je klub svoji podobi, kar urno švigal po avtocesti. Ta pa seveda ni odražal splošnega stanja, ki je čisto primerljivo s tem, ki ga poznamo doma. Kot motorit bi omenil še to, da je skoraj neverjetno, da sem v vsem času bivanja v Argentini, videl zgolj 5 li 6 težkih motorjev, vse ostalo so bili pa motocikli kubature do 250 cm3, v glavnem japonskih in argentinskih znamk. In teh je bilo res veliko. No, in sem in tja kakšna Vespa.

Na srečo je uspelo šefinji rezervirati hotel v najožjem stredišču mesta, v predelu, od koder sva lahko celo peš opravila nekaj najzanimivejših kulimnaričnih izletrov. Govorim seveda o znamenitem argentinskem žaru, parilli in tistemu, kar najbolje paše zraven, kozarec ali dva dobrega, domačega, s srcem in predanostjo zvarjenega, ravno prav ohlajenega piva, ki je sposobno diskretno a učinkovito splakovati bogate okuse nežno zapečene in slastne govedine. Na žalost, tako, kot ni naključji, tudi idealnih kombinacij ni, zato je bilo treba, bodisi najprej na pivo in potem na zapečeno mesovje ali pa obratno. Med obrokom je zato večkrat priskočil na pomoč industrijski nadomestek, za katerega pa lahko mirno rečem, da ni razočaral. Nikakor pa ne smem biti pristarnski in moram pohvaliti tudi izredno okusno, mehko in zaokroženo argentinsko rdeče vino Malbec.

Argentinci niso vešči samo obrtniškega pivovarjenja, temveč očitno tudi umetelnega črkoslikarstva, saj je večino izložbenih oken, napisov nad lokali in trgovinami, ročno izpisanih in okrašenih z značilnimo rastlinskimi motivi. Vmes pa se najde tudi takšen domoljuben grafit, narisan na fasado propadajoče stavbein, namenjen dvigovanju nacionalne zavesti in  kurjenju navijačev domače fuzbalske reprezentance, na svetovnem prvenstvu v Braziliji.

Hipnotičen pogled skozi okno, v notranjost restavracije s ponudbo lokalnih kulinaričnih specialitet. Vegetarijanci so v Argentini absolutno prikrajšani. Ni pravice na tem svetu!

Melodije na argentinskih orglah so nekoliko drugačne, kot smo jih sicer vajeni na klasičnem inštrumentu, pa zato nič manj ne pritegnejo publike.

Običajna ponudba industrijskih zvarkov v trgovinah. Najbolj gredo v promet litrce, ki jih ponujajo praktično vse pivovarne, ki obvladujejo večino argentinskega trga.

Na južni polobli je trenutno zima, temperature pa so podobne rimskim zimskim temperaturam.

Ulica

Del vzorčnega kompletka v craft pivovarni Buller. Na fotki so Honey Ale, Oktoberfest, Indian Pale Ale in Stout, (manjkata še Pils in Hafeweizen) so se izkazali za solidne zvarke, ki so se lepo ujeli s pestro ponudbo lokalnega fast fooda.

Brewpub domuje v ozkem, dolgem in visokem prostoru. Štirje fermentatorji stojijo na balkonu prvega nivoja, pol nivoja nižje stoji pivovarska naprava, gostinki lokal pa je v pritločji in na balkonu drugega nivoja. 

Pozdrav glavnega varilca.

Že pred odhodom v Argentino, sem na internetu prečesal ponudbo craft pivovarne v Buenos Airesu in Buller Pub je bil eden od tistih, ki sem si ga pribeležil na Googlov zamljevid.  Prvi ali drugi dan po prihodu, sva se tam znajdla ravno ob času kosila, za nameček pa je ravno potekala fuzbal tekma Argentina : Iran, zato je bil lokal nabito poln. Dobila sva samo dva stola, brez mize. Za pogasiti žejo, po dopoldanskem maršu skozi mesto, je bila miza zadnja stvar, na katero bi pomislil. Po prvi pinti pa se je prebudil prazen želodček in sva naročila nekaj njemu v čast. Prijazen par iz Brazilije, ki je prišel očitno sem zapravljati čas in denar, nama je prijazno odstopill vogal svoje mize, da sva se lahko nekoliko razkomotila. Razvila se je sproščena debata, ki pa je bila zaradi popite količine njegove najlubše pijače, Whisky z vodo, dokaj nerazumljiva. Ona je ves čas modro molčala. S slastjo sem pojedel verjetno najboljši hamburger v zadnjih letih, zraven pa pozorno okušal njihov sempler šestih različnih zvarkov, ki jih ponuja brewpub. Še najbolj ravodušnega me je pustil Pils, Hafeweizen je bil všeč šefinji, kar je itak njen stil, sta mi pa Honey in Stout dala slutiti, da se bo dalo v Buenos Airesu spiti še kakšno dobro pivo.

Ne glede na to, da je Desnivel omenjen praktično v vseh turističnih vodičih, lahko brez slabe vesti povem, da si to tudi zasluži. Dokaj majhen in preprost lokalček ponuja prvovrstno parillo (izgovorijo pariža), ki si jo lahko privoščite za mizo, če vam jo uspe dobiti, ali pa vzanete za sabo samo Choripan, to je tisti hlebček kruha, tam na fotki in po dolčini, na pol prerezana klobasa Chorizo, pečena na žaru, z dodarkom zelenjavnih omak. Omamno!

Zaradi tele fotke se je splačalo sedeti 14 ur na letalu in v napol snu poslušati smrčanje in hropenje sopotnikov. To je znameniti Lome De Chorizo, ki pa nima nobene veze z istoimensko, prej omenjeno klobaso. Po naše bi bil to ramstek, vendar tukaj z veliko začetnico!Okusno, sočno, mehko in nepozabno!

Argentinci imajo poleg (verjetno) veliko dobrih, tudi eno zelo slabo navado, ki me je večkrat prikrajšala popolnih užitkov. Pivo točijo izrednoo mrzlo. Za vsak slučaj zmrzujejo še kozarce, da se ja ne bi po pomoti ogrelo za kakšno stopinjo. In to sredi zime! 

Motorčki...

....in Ford (se mi zdi).

Ulica Defensa v četrti San Telmo, se vsako nedeljo spremeni v kilometrski boljšji trg. Teh je v mestu vse polno tudi čez teden, nedelje pa so vsekakor vrhunec.

Na sosednji in vzporedni ulici Bolivar, so v razdalji trije brwepubi in eden od njih se imenuje Antares. Je največji in ponuja svoje zvarke tudi po drugih restavracijah, pubih in lokalnih marketih. 

Prvi problem tegale Porterja je bila prenizka temperatura, kar je bila, bolj ali manj, stalna težava na pivsko kulinaričnem raziskovanju. Po vstrajnem gretju kozarca z dlanmi, mi je po nekaj desetih minutah vendarle uspelo odkriti nekaj arom in kanček okusa, a me ni prepričal. Njihov Stout je pustil boljši vtis, za oceno oatalih zvarkov pa nisem imel priložnosti.

Ročno poslikan pano, ki vabi na pivski vrt.

Popoldanska podona brewpuba Breoghan, ki domuje na taisti ulici Bolivar.

Simpatično urejena notranjost se zgleduje po irskih instant franšiznih beznicah, a z nekaj več pristnosti. Happy Hour od 6. do 10. zvečer. 

Ameriški IPA je z aromo agrumov lepo zaključila mesni večer, ki se je bil zgodil v gostilni ulice za vogalom.

Za posladek je padel pa še en Ani's Strong Ale...

Če zaključim, ne glede na dolgo pot in kar nekakšnem pomanjkanju navdušenja in volje pred odhodom,  dobesedno na drug konec sveta, se je kljub natrpanemu službenemu urniku, izlet izkazal kot prijeten in koristen premor, med guljenjem vsakodnevne rutine.