Fuzbal

Srasti so se po tednih evforije umirile. Življenje v Rimu se je vrnilo v staro strugo in mnogi so odšli v svoje počitniške hiške, nekateri na morje, drugi v hribe. Mesto se je spraznilo in večeri so prav prijetni. Končno je prišla parva poletna vročina, ki nas podnevi sicer prisiljeno tišči za debelimi zidovi stanovanj, je pa večerno pohajkovanje po gorkih tlakovanih mestnih ulicah, ob svežem zahodnem vetrcu, toliko bolj prijetno. Kozarček ali dva sveže točenega in ravno prav ohlakjenega piva, potem pa za vogalom še kepica sladoleda, so lahko pravi družinski oddih.  Če je nuje, se lahko podobne načrte spelje tudi čisto individualno... da ne bo pomote. 

Pol ure pred začetkom finala je Via Conciliazione skoraj samevala. Le redki so še hiteli domov in zgleda, da se je tudi Francescotu, o katerem se ve, da je fuzbal fan, prcej mudilo, saj je pustil za sabo prižgane vse luči.

Nisem ne vem kakšen nogometni navdušenec, nekako mi je bolj pri srcu košarka, če govorimo o igrah z žogo, pa sem si kljub temu z veseljem ogledal nekaj tekem. Sicer sem bil dobršen del prvenstva zdoma (beri prejšnje poste), lahko pa rečem, da sem zgolj slučajno ujel nekaj najlepših. Ker je fuzbal izrazito navijaški šport, npr. na tenis hodijo ljudje bolj gledat, kot pa navijat, izpadeš že skoraj totalen bebec, če gledaš tekmo doma in po možnosti še sam. Da je užitek popoln je treba iti nekam v družbo, kjer se razvijajo skupinske emocije, kjer padajo šale in duhoviti komentarji, malo se pa poškili tudi na ekran. Pražnje sem se oblekel, zapel srajco do vratu, poslinil palec in kazalec in z njima naglihal črto na še toplih, ravno zlikanih hlačah. Zglancani čevlji so kar bliskajoče leteli, iz našega rajona Prati, po zguljenih kockah ozkih uličic skozi Borgo, čez Via Della Conciliazione, proti mestnemu predelu Trastevere. 

Prelimana kobra.

Izbira seveda ni bila težka, saj je fuzbal fan club, po imenu Ma Che Siete A Fà, ena mojih ljubših beznic v mestu, za nameček pa ponujajo še najbolj raznolik in kvaliteten izbor zvarkov, najkvalitetnejših svetovnih craft pivovarn in to daleč naokoli. Zares daleč! Ker je luknja precej majhna, šank kratek, možnosti izbire zvarkov na svetovni sceni pa velika, se bliskovito menjajo. Na nekem forumu sem prebral, da greš samo na starnišče in ko se vrneš nazaj, je ponudba že popolnoma spremenjena. No, tako zverinsko kruto seveda ni, je pa dejstvo, da se izbor naglo spreminja in dejansko se lahko zgodi, da se vrneš po enem tednu in so na skoraj vseh 13. kobrah in 3. pumpah v igri drugi zvarki.

Seta (desno) v resni družbi...

Glede na prostorske razmere, sem malo podaljšal korak, saj je finalna tekma svetovnega prvenstva precejšen magnet za maloštevine stole v lokalu. Naposled, ko sem diskretno prepoten pribrcal tja, pa sem lahko celo izbiral med možnostjo za šankom ali dva koraka vstran, ob steni nasproti. Odločil sem se za slednojo, saj iz iskušenj vem, da je lahko ob navalu gostov, mesto za šankom prav naporno, saj se od spredaj ali zadaj, najhuje pa je z obeh strani hkrati, točno pod nosom in za ušesi, ves čas stegujejo številne roke, s polnimi in že izpitimi kozarci. 


Dileme ni bilo. Najprej enega za odžejat, potem pa

strumno, glede na potek dogodkov naprej, novim čarovnijam naproti. Prijeten iz svež (prijetnež) zvarek Seta stila  Blanche (Wit), pivovarne Rurale, je bil pravo olajšanje za presušene brbončice. Spil sem ga skoraj na dušek, saj je prijetna limonadasta struktura in rahlo kiselkast, sadni okus, ojačan s subtilno pikantnostjo korijandrovih semen, izpolnil vse želje tistega trenutka. Tekma se je ravno začela in prostor se je napolnil. Večina je navijala za Argentince, le peščica za nasprotnike. V vsej evforiji, mi je čez množico uspelo namigniti Bi-Džeju (BJ = Beer Jockey), da je kozarec prazen. Odločil sem se za nekaj močnejšega. 

Ta izdelek bi težko stlačil v en predalček. Rabil bi vsaj tri. Na prvem bi bila zagotovo nalepka Strong Ale, saj je mogočno telo, prepojeno s sladkim okusom svetlega sladkornega sirupa, in vonjavami zrelega sadja in medu, atribut tega stila. Na drugem bi stal napis Double/Imperial IPA in tega bi brez težav upravičil z močno in prepoznavno cvetno aromo hmelja, ki se prijetno meša s sladkornimi aromami sirupa, požirek pa se konča  s suhim zaključkom in veliko grenčico. In na tretjem bi pisalo, POZOR EKSPLOZIV! Sladka in aromatična vsebina se počasi a zanesljivo, z vsakim požirkom spreminja, dobesedno, v boj na požiralniku. Grenčica z močjo  163 IBU se počasi zajeda v receptorje, ki so odgovorni za zaznavanje tega okusa in lahko privleče neizkušenemu pivcu na plano že pozabljene in v najglobje kotiček duše skrite, boleče tarvme iz otroštva! Ne se hecat! ;-) Sicer pa zvarek vreden velike pozornosti.

Za pivovarno De Struise sem prvič slišal, ko mi je od Meha Srečko iz Bruslja prinesel nekaj flašk belgijskih posebežev. Med njimi je bila tudi ena z bledo rumeno etiketo in imenom Rosse, ki mi je zavoljo prijetne arome in uravnoteženosti ostala v globokem spominu. Naslednjič sem zastrigel z ušesi, ko so se lani pojavili na enem večjih festivalov v Rimu, organiziranega prav s strani ekipe lokala, v katerem sem čepel. Tokrat pa sta se med številnimi kobrami svetila kar dva njihova zvarka. Začel sem z Elliot Brew, ki so ga zvarili v kompaniji z razvpito Dansko pivovarmo Mikkeller in je z  živalsko alkoholno stopnjo 9% obetal uživaško in počasno srebanje, ravno pravšnjo za finalno fuzbal tekmo. Čas je kar nekam nezavedno hitro tekel in kar naenkrat smo se znašli pred podaljški. Družba z rezultatom ni bila preveč zadovoljna, zato je več energije, kot za navijanje, porabila za vsesplošno zezanje. Še najraje so si, seveda spoštljivo in nevsiljivo, privoščili brhke amerilčanke, ki so si prišle pogasit žejo. Ko je padel gol, se je gazda od navdušenja skoraj prevrnil čez šank, navijačem belo modrih pa je verjetno zaradi nesrečnega rezultata in popitega piva, padla motivacija do te mere, da so skupaj z njim spustili le nekaj navijaških vzklikov. Po koncu se je publika hitro razšla in ostali smo samo peščica najbolj vstrajnih. Čas je bil za premik k šanku in za naslednjo puranovo, pardon, nojevo dobroto... Struise Pannepot.

Preboj k šanku se je zaključil z belgijskim zvarkom stila Dark Strong Ale, z imenom Pennepot, ki je menda sposojeno ime neke ladje, v moderni različici pa posvečen mornarjem, ki so se po vrnitvi na kopno, s podobnimi izdelki nalivali po pristaniških beznicah. Sicer je pa to nekaj najboljšega, najbolj slastnega in najbolj mogočnega, kar so uspele moje brbočice okusiti do sedaj. Priporočam vsem, ki padate na belgijsko štimungo! PAZI! 10% Alc.! Ni primerno za otroke!

Zaskrbljeni pogledi..

Navdušenje kapitana ladje norcev, ki ob zmagovitem golu nazdravlja sopotnikom, ki so ostali na ulici, ker jim ni uspelo priboriti prostorčla v prvih vrstah, se je skoraj končalo s pristankom na čeljusti. 

PS

Včeraj zvečer sem naredil s skuterjem en krog po ulicah, preden sem ga zapeljal v garažo. Kljub neizmerni gneči, ki se vsako poletje dagaja na priljubljenih turističnih lokacijah, kamor sopada tudi Trastevere, sem vstrajal in porabil kar nekaj časa, da sem našel parkirni prostor. Naj povem, da se v Rimu parkira povsod, kjer le je kaj prostora...na pločnikih, prehodih, dovozih, v dve in celo tri vrste, v križišču, da ostane le toliko prostora, da gre avto mimo. Želel sem si, da samo vržem pogled v Ma che siete... da vidim, če je kaj novega in jo takoj ubrišem nazaj domov. Ko že z vrat preskeniram nalepke na pipah,  zagledam Lervig Rye IPA... tudi ta zvarek je ta odlična in kreativna norveška pivovarna zvarila v španoviji s pivovarno Mikkeller (ali obratno??). Nisem se mu mogel upreti! Privlačna oražna barva in tanka a čvrsta belkasta pena sta naredila dober vtis. Hmeljna aroma je sicer preglasila sramežljivo sladkost rženega slada, a ni to za stil IPA nič nenavadnega. Okus je zelo saden, a ga je hmelj zopet izrinil v drugo vrsto. Telo je bogato in po zaslugi rži prijetno oljnato. Pivo je zmerno karbonatizirano in bogato okusov in arom. Lervig je še enkrat dokazal, da gre za vrhunsko pivovarno.

Jet lag

V trenutku, ko sem pritisnikl na tipko dvigala in so se nemarno zamaščene zajle, na katerih visi stara, lesena kabina, leno zazibale in se začele počasi premikati, sem  pomislil na plastičen sodček, ki je pet nadstropji višje nemo ždel v kotu zatemnjene pisarne, v njem pa so vegetirali enocelični mikro organizmi. Pred odhodom v Argentino sem zvaril 20 litrov piva Pale Ale, da bo tešilo žejo poletnih dni. Po treh dneh živahne fermentacije pa sem ga pustil samega, z vso tisto živino notri, ki je takrat še pohotno hlastala za sladko vsebino. Pustil sem ga samega in dobrih 12 dni se ni nihče niti pohovarjal z njim. Je vsebina preživela?

Dvigalo je končno pricvililo v pritličje. Spet je bilo čisto na vrhu in trajalo je celo večnost, da se je prichjazilo dol. Zakaj je vedno, ko ga rabim, čisto na vrhu? In sedaj še posebaj, ko se mi mudi domov. In z vsemi temi kovčki in službeno opremo. Kot da ni že to zadosti?! 

Z vodjo odprave se, z vso tisto robo, nabaševa v lift in... Normalno je, da ko prideš po dolgem času domov, najprej poskrbiš za živa bitja, če se niso med tem že samokremirala. Moji mikroorganizmi in balkonski vrt. Ko sem odklenil in odprl vhodna vrata, sem previdno stopil v zamračeno predsobo. Nobenega nenavadnega vonja, razen postanega zraka, ki mi vsakič, ko se vrnemo po nekaj dnevih domov, hipoma napolni nosnice. Ta vonj mi je tako antipatičen, da se vsakič trudim, s čim manj in čimkrajšimi vdihi, najprej pognati do okna, ga odpreti in spustiti ven to zoprnost. Me pa ta vonj hktrati pomiri, v prepričanju, da se ni v stanovanju, medtem ko je bilo zaprto in samo, v njem zgodilo nič nenavadnega in nepredvidljivega. 

Tokratni kompletek piva stila ameriški Pale Ale, ki sliši na ime Diamond Head MK2. Toktatna različica je začinjena s hmejema Amarillo in Cascade, za razliko verzije iz lanskega leta, kjer je imel glavno besedo pri grenčici hmelj Simcoe. Letos je glede na zgoraj opisano situacijo, odpadel tudi Dry Hopping. Prvi test bo čez nekaj dni.

Temperatura v fermentatorju je bila za nekaj celzijevih stopinj previsoka in kdo bi vedel, kaj se je po mojem odhodu dogajalo v posodi. Kako je kvas prenesel povišane temperature in kakšne estre - kemične spojine, ki dajo pivu značilno noto, je ustvari? Ko sem umaknil pivovarsko veho, in povonjal v notranjost, nisem zaznal nobenih neobičajnih in zoprnih vonjav in to me je pomirilo. Hkrati pa sem se odločil, da ga čim prej pospravim v flaške, ne da bi ga prej pretočil še v sekundarni fermentator in ga mogoče še odišavil z dozo aromatičnega hmelja, ter počakal, da se še nekoliko zbistri. Pri višjih temperaturah je kvas itak bolj aktiven in je prej konča svoje delo, zato se mi ni zdelo smiselno predolgo odlašati. 

Šank na vrtni veselici.

Po prihodu domov, so se dnevi spremenili in noči so postale nesramno dolge. Sredi dneva me je krivilo, ponoči pa sem bil buden, kot že dolgo ne. Prva noč...ok saj to je normalno, da se ozganizem ne more takoj adaptirati in kar pozabiti na 5 urno časovno razliko. Ampak po tretji neprespani noči, mi je šlo pa to že malo na živce! A bo to trajalo večno?! Ko je promet na rimskih ulicah že utihnil, sem se še vedno presedal iz ene sobe v drugo, malo bral, gledal televizijo, se že nič kolikokrat ulegel nazaj v posteljo in poskušal zaspati, pa spet vstal in se kratkočasil z brskanjem po internetu. Mogoče bi pomagalo, če bi šel popoldan s kolesom na kakšno težjo turo in bi me utrujenost primorala v tko zaželjen in sladek spanec. Pa sem si naposled dejal, da tudi s športom ni dobro pretiravati. Med brskanjem po vseh mogočih internetnih straneh, v glavnem pivovarskih, pa malo foto in moto, sem našel tudi nek oglas in takoj pomislil, da bi šel naslednji dan mogoče rajši pogledat na en pivski festivalček, ki jih je celo poletje v Rimu vse polno. Če malo potegnem v jutro, pa ni hudič, da mi ne bi še dva kozarčka piva pomagala, da bom lažje zaspal. 

Pop-up grastonomska ponudba.

Vse poletje se v Rimu in njegovi bližnji okolici dogajajo razni festivali, ki pa v resnici to seveda niso. Vsaj večina, v ozkem pomenu te besede. Kot ta, ki sem ga obiskal, za katerega bi prej rekel, da je šlo za neke vrste piknik, kot kaj drugega. Čeprav s kar bogato ponudbo piva. Zgodil se je na robu enega od rimskih parkov, na jugo-vzhodnem obrobju mesta, v coni Via Appia Nuova. Na vrhu vzpetine, obdane z nizkim mediteranskim grmičevjem in drevjem, so postavili dolg točilni pult, kjer so ponujali, tako na oko, okoli dvajset različnih zvarkov, od domačih craft pivovarn, pa do angleških in belgijskih mojstrovin. Na žalost točene v plastične kozarce, kar me je že v prven trenutku nekoliko odbilo. Po okoli razporejenih mizah so se razporedile majhne družbice in vse je zgledalo kot privatna večerna zabava. Za želodčke so posrkbeli fantje s panini, sendviči po naše, in skromnim žarom v ozadju. V bistvu je bilo vzdušje kar prijetno, poletno in umirjeno. Zame, ki sem računal na to, da bom lahko ob kozarcu piva, poklepetal s pivovarskimi znanci, katerih zvarki so bili z mastno odtisnjenimi črkami naznanjeni na oglasu, pa se je večer dokaj hitro končal. Brž, ko sem se pojavil tam, se je izkazalo, da so od omenjenih pivovarn, tam le njihovi sodčki, lastniki in brewerji pa kdo ve kje? Nisem se dal preveč zadrževati in sem se domov grede ustavil še v lokalnem fuzbal fan klubu in sprašil enega za lahko noč. Vam povem, da je pomagal.

Še kar komorno, a prijetno, lenobno, poletno vzdušje...

...je z irskimi vižami popestrila akustična zasedba. Tale fotkica mi je še posebaj všeč, saj sem jo posnell z majhnim Olympusom e-pl5, pri občutljivosti 10 000 ASA in že v precejšni temi. 

Buenos Aires II

Buenos Aires je res ogromno mesto. Ko smo se po nekajurnem čakanju na letališču, po dve in pol urni zamudi, končno dvignili in poleteli proti Evropi, je že v trdi temi, v ulični razsvetljavi osvetljeno mesto, zgledalo kot neskončno pregrinjalo razbeljene žerjavice. Kamor je segal pogled skozi tista majna okenca na boku letala, so se v gosto preprogo prepletale in lesketale oranžno - belkaste lučke uličnih svetilk in šele takrat sem dojel dimenzije in vso veličino agentinske prestolnice.

Na žalost nisem imel veliko priložnosti za brezbrižna križarjenja po živahnih mestnih ulicah, ki so me že ob prvem pogledu presenetie s precej domačim videzom. Evropski pečat mesta je neispodbiten, saj je kolonijalna arhitertura skoraj preslikava mnogih evropskih prestolnc. To sliko pa smo še potencira skorajda v celoti evropski vozni park. Le vsake toliko časa se v zares gostem prometu, ki pa je kljub temu precej bolj organizran, kot ta, ki ga doživljam v Rimu, v vidno polje primaje kakšna razklumpana ameriška kripa. A verjetno niti v Afriki nisem videl tako zdelanega, zarjevelega in luknjastega avta, kot je bil nek Peugeot 504, ki je klub svoji podobi, kar urno švigal po avtocesti. Ta pa seveda ni odražal splošnega stanja, ki je čisto primerljivo s tem, ki ga poznamo doma. Kot motorit bi omenil še to, da je skoraj neverjetno, da sem v vsem času bivanja v Argentini, videl zgolj 5 li 6 težkih motorjev, vse ostalo so bili pa motocikli kubature do 250 cm3, v glavnem japonskih in argentinskih znamk. In teh je bilo res veliko. No, in sem in tja kakšna Vespa.

Na srečo je uspelo šefinji rezervirati hotel v najožjem stredišču mesta, v predelu, od koder sva lahko celo peš opravila nekaj najzanimivejših kulimnaričnih izletrov. Govorim seveda o znamenitem argentinskem žaru, parilli in tistemu, kar najbolje paše zraven, kozarec ali dva dobrega, domačega, s srcem in predanostjo zvarjenega, ravno prav ohlajenega piva, ki je sposobno diskretno a učinkovito splakovati bogate okuse nežno zapečene in slastne govedine. Na žalost, tako, kot ni naključji, tudi idealnih kombinacij ni, zato je bilo treba, bodisi najprej na pivo in potem na zapečeno mesovje ali pa obratno. Med obrokom je zato večkrat priskočil na pomoč industrijski nadomestek, za katerega pa lahko mirno rečem, da ni razočaral. Nikakor pa ne smem biti pristarnski in moram pohvaliti tudi izredno okusno, mehko in zaokroženo argentinsko rdeče vino Malbec.

Argentinci niso vešči samo obrtniškega pivovarjenja, temveč očitno tudi umetelnega črkoslikarstva, saj je večino izložbenih oken, napisov nad lokali in trgovinami, ročno izpisanih in okrašenih z značilnimo rastlinskimi motivi. Vmes pa se najde tudi takšen domoljuben grafit, narisan na fasado propadajoče stavbein, namenjen dvigovanju nacionalne zavesti in  kurjenju navijačev domače fuzbalske reprezentance, na svetovnem prvenstvu v Braziliji.

Hipnotičen pogled skozi okno, v notranjost restavracije s ponudbo lokalnih kulinaričnih specialitet. Vegetarijanci so v Argentini absolutno prikrajšani. Ni pravice na tem svetu!

Melodije na argentinskih orglah so nekoliko drugačne, kot smo jih sicer vajeni na klasičnem inštrumentu, pa zato nič manj ne pritegnejo publike.

Običajna ponudba industrijskih zvarkov v trgovinah. Najbolj gredo v promet litrce, ki jih ponujajo praktično vse pivovarne, ki obvladujejo večino argentinskega trga.

Na južni polobli je trenutno zima, temperature pa so podobne rimskim zimskim temperaturam.

Ulica

Del vzorčnega kompletka v craft pivovarni Buller. Na fotki so Honey Ale, Oktoberfest, Indian Pale Ale in Stout, (manjkata še Pils in Hafeweizen) so se izkazali za solidne zvarke, ki so se lepo ujeli s pestro ponudbo lokalnega fast fooda.

Brewpub domuje v ozkem, dolgem in visokem prostoru. Štirje fermentatorji stojijo na balkonu prvega nivoja, pol nivoja nižje stoji pivovarska naprava, gostinki lokal pa je v pritločji in na balkonu drugega nivoja. 

Pozdrav glavnega varilca.

Že pred odhodom v Argentino, sem na internetu prečesal ponudbo craft pivovarne v Buenos Airesu in Buller Pub je bil eden od tistih, ki sem si ga pribeležil na Googlov zamljevid.  Prvi ali drugi dan po prihodu, sva se tam znajdla ravno ob času kosila, za nameček pa je ravno potekala fuzbal tekma Argentina : Iran, zato je bil lokal nabito poln. Dobila sva samo dva stola, brez mize. Za pogasiti žejo, po dopoldanskem maršu skozi mesto, je bila miza zadnja stvar, na katero bi pomislil. Po prvi pinti pa se je prebudil prazen želodček in sva naročila nekaj njemu v čast. Prijazen par iz Brazilije, ki je prišel očitno sem zapravljati čas in denar, nama je prijazno odstopill vogal svoje mize, da sva se lahko nekoliko razkomotila. Razvila se je sproščena debata, ki pa je bila zaradi popite količine njegove najlubše pijače, Whisky z vodo, dokaj nerazumljiva. Ona je ves čas modro molčala. S slastjo sem pojedel verjetno najboljši hamburger v zadnjih letih, zraven pa pozorno okušal njihov sempler šestih različnih zvarkov, ki jih ponuja brewpub. Še najbolj ravodušnega me je pustil Pils, Hafeweizen je bil všeč šefinji, kar je itak njen stil, sta mi pa Honey in Stout dala slutiti, da se bo dalo v Buenos Airesu spiti še kakšno dobro pivo.

Ne glede na to, da je Desnivel omenjen praktično v vseh turističnih vodičih, lahko brez slabe vesti povem, da si to tudi zasluži. Dokaj majhen in preprost lokalček ponuja prvovrstno parillo (izgovorijo pariža), ki si jo lahko privoščite za mizo, če vam jo uspe dobiti, ali pa vzanete za sabo samo Choripan, to je tisti hlebček kruha, tam na fotki in po dolčini, na pol prerezana klobasa Chorizo, pečena na žaru, z dodarkom zelenjavnih omak. Omamno!

Zaradi tele fotke se je splačalo sedeti 14 ur na letalu in v napol snu poslušati smrčanje in hropenje sopotnikov. To je znameniti Lome De Chorizo, ki pa nima nobene veze z istoimensko, prej omenjeno klobaso. Po naše bi bil to ramstek, vendar tukaj z veliko začetnico!Okusno, sočno, mehko in nepozabno!

Argentinci imajo poleg (verjetno) veliko dobrih, tudi eno zelo slabo navado, ki me je večkrat prikrajšala popolnih užitkov. Pivo točijo izrednoo mrzlo. Za vsak slučaj zmrzujejo še kozarce, da se ja ne bi po pomoti ogrelo za kakšno stopinjo. In to sredi zime! 

Motorčki...

....in Ford (se mi zdi).

Ulica Defensa v četrti San Telmo, se vsako nedeljo spremeni v kilometrski boljšji trg. Teh je v mestu vse polno tudi čez teden, nedelje pa so vsekakor vrhunec.

Na sosednji in vzporedni ulici Bolivar, so v razdalji trije brwepubi in eden od njih se imenuje Antares. Je največji in ponuja svoje zvarke tudi po drugih restavracijah, pubih in lokalnih marketih. 

Prvi problem tegale Porterja je bila prenizka temperatura, kar je bila, bolj ali manj, stalna težava na pivsko kulinaričnem raziskovanju. Po vstrajnem gretju kozarca z dlanmi, mi je po nekaj desetih minutah vendarle uspelo odkriti nekaj arom in kanček okusa, a me ni prepričal. Njihov Stout je pustil boljši vtis, za oceno oatalih zvarkov pa nisem imel priložnosti.

Ročno poslikan pano, ki vabi na pivski vrt.

Popoldanska podona brewpuba Breoghan, ki domuje na taisti ulici Bolivar.

Simpatično urejena notranjost se zgleduje po irskih instant franšiznih beznicah, a z nekaj več pristnosti. Happy Hour od 6. do 10. zvečer. 

Ameriški IPA je z aromo agrumov lepo zaključila mesni večer, ki se je bil zgodil v gostilni ulice za vogalom.

Za posladek je padel pa še en Ani's Strong Ale...

Če zaključim, ne glede na dolgo pot in kar nekakšnem pomanjkanju navdušenja in volje pred odhodom,  dobesedno na drug konec sveta, se je kljub natrpanemu službenemu urniku, izlet izkazal kot prijeten in koristen premor, med guljenjem vsakodnevne rutine.