Stična

Dober teden je naokoli, odkar smo se vrnili nazaj v Rim. Prvo, kar sem naredil, ko sem stopil v stanovanje, ki je skoraj mesec dni, najhujšo avgustovsko vročino, zaprto samevalo, sem odprl vsa okna in polkna in šel na balkon pogledat, če so živa bitja preživela. In kar presenečen in vesel sem bil, ko sem zagledal jasmin, ki ga je bila pred odhodom skoraj ugonobila listna golazen, sedaj pa je dišeče cvetel, bazilika pa se je tako razbohotila, saj ji je senca, ki sem jo naredil iz stare rjuhe in jo napel preko balkonske ograje, očitno dobro dela. Namakalna naprava je torej opravila svojo dolžnost, saj je zadostno močila zemljo, ki jo je vsakodnevno sušilo močno sonce na južni fasadi hiše, v kateri živimo. Spomnil sem se, kako je bilo včasih, ko sem po dolgih počitnicah na morju, s starši prišel domov in je bil vrt zaraščen, kot da nanj že mesece ni bi stopila človeška noga. Potem je mama nabrala špinčo, ki se je bujno razrastla in za kosilo smo jo pojedli s pire krompirjem in jajcem, ocvrto na oko. Jaz sem seveda takoj stekel na ulico pogledat, če je kdo od frendov že prišel s počitnic, da smo lahko kakšno ušpičili. Po šišenskih ulicah smo se podili s kolesi, včasih smo preplezali farovško ograjo in se pretihotapili na zvonik, potem smo brcali žogo in se tudi na smrt dolgočasili...a se nismo nič pretirano pritoževali. Zvečer smo šli pa na obvezno rabutanje, brez da bi delali pretirano škodo, smo se nazobali češenj, jabolk, sliv in še česa, vmes pa smo se noro zabavali, še najbolj takrat, ko so nas zalotili in smo jo ucvrli čez vrtove in ograje, da se je kar kadilo in smo si imeli potem veliko za povedati.

Pogled s terase. Naravnost zgrožen sem ob dejstvu, da nisem našel nobene druge fotke, posnete z naše stiške terase. Tale je iz leta 2004! 

In tako se je ta ista druščina z ulice, kot že vrsto let dozdaj, zbrala na stiški terasi, ki se zajeda v strmino, ravno nad cistecijanskim samostanom, tako blizu, da bi skoraj lahko videl v krožnik meniha, ki ves prepoten srka vročo govejo župco. Včasih smo se za konec brezskrbnih počitnic dobili na desnem bregu Save, nedaleč stran od črnuškega mostu, na žaru spekli kakšen kos mesa ali nekaj klobas, ki smo jih vestno zalivali s pivom. Včasih kar malo preveč.

Za tale venček je zaslužen Obi, kot tudi za fotke, ki jih imate veselje občudovati. Je pa to dar in priznanje frendov z ulice, za uspešno opravljeno prvo petdesetletko.

Tempo je seveda letom primerno malo popustil, zato pa prihajajo do izraza modrost in prevdarnost. :-) V bistvu se pa ni nič bistveno spremenilo, hrane in pijače je bilo vedno dovolj, le da je sedaj večji povdarek na kvaliteti, kot na količini. Čeprav je bil ta tradicionalni piknik že v štartu mišljen bolj kot slovo od poletja - všasih so bile to počitnice - se pač ne da izogniti dejstvu, da se vsako leto pokrije z obletnico rojstva vašega priljubljenega brewnastra. Ker je bila ta letos malo bolj okrogla, smo seveda malo pojačali tudi na pivu. Tudi količinsko. Zvarek, ki sem ga pripravil za to priložnost, je sicer požel pohvale, se pa kot idejni oče in tudi avtor izdelka z njimi nisem ravno strinjal. V bistvu sem bil kar malo nezadovoljen. Pivo je bilo “remake“ lanskega sezonca, ki je bil zares pravi hit, se pa letos zvezde niso ravno ujele in rezultat je bil dokaj povprečen, da ne rečem klavrn. 

Kralj živali v svoji najlepši podobi.

To je v večini primerov problem homebrewinga že po definiciji. Pomankanje kontinuitete, torej prevelika odstopanja med posameznimi kuhami, ker se težko zagotovi vedno enake pogoje, kar je zelo pomembno. Nekoliko več možnosti, da držijo linijo, imajo tisti srečneži, ki imajo kotlovje postavljeno fiksno, v kakšni garaži ali kleti in jim ni treba vedno znova razklopiti vseh cevi in zložiti opreme v špajzo. Potem je tu še težava z nadzorom teperature, tako pri drozganju, kot kasneje pri fermentaciji. Vse to pa vpliva na okus in kvaliteto zvarka.

Tegale smo do večera spraznili.

In kaj sledi v prihodnje? Ko sem svojega jubilejca pretočil v posodo za zorenje, sem kvas, ki je ostal na dnu fermentatorja, s posebnim postopkom opral in shranil v dva sterilizirana kozarčka, ta pa shranil v hladilnik. Načeloma naj bi tak kvas brez posledic v hladilniku počakal teden dni, da bi ga lahko zopet uporabili za naslednjo kuho. Nekateri varilci pa trdijo, da so ga uspešno uporabili tudi po več, kot pol leta tako shranjenega na hladnem. Ker v tem času prevej celic odmre, je potreno zdrave prej malo pocrkljati, da pridejo k sebi, potem pa jih razmožiti v tako imenovanem starterju. In s tem sem se ravno včeraj malo pozabaval. Da bi lahko natančno določil količino zdravih celic v kvasni sluzi, bi rabil mikroskop, s pomočjo katerega bi jih preštel, ker ga pa na žalost nimam, se bom zanesel na teoretične podatke in izkušnje kolegov, ki jih objavljajo na spletu. Nekako računam, da bo kvas po nekaj procedurah naslednji teden zadosti namnožen in v popolni formi, da bo učinkovito prežvečil 20 litrov kolesarja, ki ga bom počasi srkal, tja do začetka zime. Sicer se bo pa treba že kar počasi podvizati in skuhati enega božičku v čast.

Da bi lahko vaš priljubljeni pivovar zamenjal kakšnega pizzajolota na dopustu, vedo že mnogi. Finiš večera je bila pizza Aurora, začinjena s prav tako imenovanim savinjskim hmeljem in obogatena s peperonato alla Radovan in svežim dolenjskim paradajzom.

Aurora je bila zadnja od petnajstih pic, ki so tisti večer končale med zobovjem najbolj vstrajnih gostov.

Kot na pravi rimski capricciosi, tudi na aurori ni manjkalo trdo kuhanega jajca, kar pa ni kaj dosti pomagalo, da ne bi bila pizza grenka kot prasica! :-))