21 July 2013

Sicilia

Običajno, kadar pade odločitev za kakšno potovanje, najsi bo služneno - ki so zadnje čase sicer bolj redka - ali pa družinska ali s prijatelji, najprej preverim, če se na poti ali pa vsaj v bližini ciljne točke skriva kakšna pivovarnica. V sktrajni fazi me pomiri tudi kakšen dobro založen bar/pub ali pa vsaj trgovinica, specializirana za lokalne zvarke.


Klasičen siciljanski motiv...


Ko je padla odločitev, da gremo letos na dopust na Sicilijo in raziščemo še zadnji kos otoka, ki ga še nismo prečesali, sem bil kar malo v skrbeh. V tisti vročini tam doli, je vzdrževati temperaturo v pivovarskih posodah za fermentacijo in zorenje piva že pravi luksuz in kdo se bo sploh ukvarjal s tem, če teče tam vino v potokih, že od starega rimskega imperija naprej. Ko sem takole razmišljal, so mi misli, kot v kakšnem časovnem stroju “nazaj v prihodnost“, preskakovale iz kraja v kraj, iz daljne v bližnjo preteklost in spet nazaj, brez kakšnega reda in zaporedja. Tako sem se ustavil med prebliski iz  Afrike, kjer sem se že dolgo tega klatil po Zambiji in Zimbabveju. Tam sem pil neke vrste svetli pils, ki ni bilo kaj prida, po imenu Mosi Oa Tunya - kar po njihovo pomeni, če se prav spomnim, kadeča ali bobneča voda (?) ...to je v lokalnem jeziku opis, oziroma ime za Viktorijine slapove. Je bilo pa temno zato bolj polnega okusa in mi je v tisti suhi vročini prav pasalo, ko smo zvečer, ob mraku sedeli na obali reke Luangwa in opazovali divje živali, ki so se na drugem bregu hodile napajat k vodi. No, da bi poskusil pivo Shake Shake, pakirano v tetrapack, ki so ga prodajali na uličnih stojnicah, zbitih iz vsemogočih odpadkov, mi ni prišlo niti na misel. Če bi bilo ohlajeno, mogoče...pri 35°C bi bila pa to vendarle prekruta izkušnja. Enako, odprt 200 litrski sod za nafo, v katerem so skuhali tako imenovano pivo - home brewing ;-) - in se s tisto brozgo, barve močno razredčene mlečne kave, nacejali do nezavesti. Glede na to, da je Sicilija geografsko z eno nogo že v Afriki, civilizacijsko pa je Italija že tam od Firenc navzdol, me je hitri sprehod po internetu, močno in prijetno presenetil. 

Flaška Messine na obali.
Za pivovarno Messina sem že nekoč slišal, mogoče sem celo videl kakšno flaško, kje doli v zabačeni Calabriji, v kakšnem aluminjastem obcestnem ristorantu v Catanzaru, kjer se je svetil v družbi lokalnih dobrot, kot so Le Frittole ali pa 'U Morzeddhu nella Pitta, nekakšen ragu iz notranjih organov telička, pomešanih s paradajzom in vse skupaj servirano v prerezano, dolgo štručko lokalnega kruha. Verjetno solidno spere močan okus drobovine, kar pa ni dovolj močan razlog, da ne bi pivovarne v bližnji prihodnosti zaprli. Delavci stavkajo in se z lastniki koncerna Heineken pogajajo za ohranitev delovnih mest. Poleg te, umirajoče pivovarne, pa je v zadnjih letih, prav na tem vzhodnem delu otok, kamor smo se bili odpravili počitnikovati, vzniknilo kar nekaj pivovarnic. V večini so to brewpub-i, ki varijo za svoje goste, nekaj pa je prav tapravih pivovarnic.


Pogled na vrh Etne z roba enega ed starejših, že ugaslih kraterjev.

Družinski načrt potovanja (pasjega insekta smo pustivi v varstvo v za to usposobljenem inštitutu) je bil dokaj ohlapen. Jasno je bilo le to, da se za nekaj dni utaborimo v majhnem hotelčku na pobočju Etne, od koder bomo napadali vulkanske vrhove, potem pa jo mahnemo na jug in si tam poiščemo camp, ki bo dovolj blizu pomembnejšim krajem, z bogato baročno arhitekturo in gasronomsko ponudbo. 

Skromni uradnik Blaž je leta 2001, s skoraj istega mesta,
od koder je posneta zgornja fotografija, takole opazoval
izbruh vulkana.
Ko smo se zgodaj zjutraj spustili iz kalabrijskih vrhov proti Reggio Calabrii, se vkrcali na trajekt in se po slabi uri plovbe znašli v Messini, je deževalo. Nasploh je letošnej vreme precej popestrilo dopust. Nevihte in hladni večeri - menda ni solidno deževalo že več kot eno leto - so bili velika uganka tudi za domačine. Prvi cilj je bil torej hotelček v Zafferani Etnei. Ko smo se pripeljali v mesto in se po ozkih ulicah počasi vzpenjali po pobočju vulkana, sem v centru, skozi katerega pelje cesta priti vrhu Etne, na desni takoj prepoznal glavno piazzo. Tam sva leta 2001, s kameradom Blažem Ogorevcem posedala v toplih poletnih večerih in si z vrčki piva gasila žejo in spirala iz grla droben vulkanski prah. Potem, ko sva se cele dneve motala med ugaslimi in delujočimi kraterji na vrhu gore, goltala prah, ki ga je veter v velikoh oblakih zanašal naokoli in pohajkovala med rekami žareče lave, ki je z vrha gore, kot kri ranjenega planeta, tekla v dolino, je bilo to edino zdravilo. Da bi bilo presenečenje še večje, smo rezervirali sobe prav v istem hotelu, kjer sva tistikrat, ko sva delala reportažo za znano revijo, nočila. Takoj sem se počutil domačega.
Po celodnevnem potikanju po Etni in njeni okolici, smo se za večerni aperitiv ustavili v Taormini, kjer sta si nežnejši del odprave privoščili sadni napitek in Aperol spritz, jaz sem pa, kot se spodobi, usekal po perih. Po lokalnem Paul Bricius, je padel še severnjaški Baladin.

Jasno mi je bilo, da vseh pivovarn, ki bi jih želel, v teh nekaj dneh pohajkovanja pač ne bom mogel obiskati. Zato sem si izbral tri, na koncu pa mi je uspelo obiskati le eno.
Old Company je bila prva, ki se je znašla na poti, saj leži njeno domovanje tik pod pobočjem Etne. Po spletni strani in fotografijah sodeč, zgleda pivovarnica kot kakšen laboratorij, in se mi zdi, da sploh ne paše v to okolje. V bistvu imajo malo večje piskre, kot jaz doma in so v bistvu bolj home, kot craft brewerji. Kompanjoni so mi postali takoj simpatična, toliko bolj, ker imajo v rubriki “il Birrificio“ nalimano panoramsko fotko, ki so mi sicer zelo pri srcu in jih tudi jaz, kot hobi fotograf, gojim za svojo dušo. Kljub temu, da smo prečesali Etno in njeno okolico iz vseh in v vse smeri, mi pivovarne ni uspelo obikati. 
Potem sem razmišljal....ko jo bomo urezali proti jugu, bo Catania ravno na poti in Birrificio del faro bi bilo zanimivo obiskati, da si malo omočimo grla, sproti pa še pogledamo, kako so se naprave v angleškem stilu vključile v južnjaško okolje. Žal nas je pot zanesla bolj po celini in smo jo pičili direktno na jug, proti Marina di Modica. 


Paolo (desno) in Fabrizio alias Paul in Bricius, gonilni sili pivovarne Paul Bricius & Company v akciji!


V majhnem in prijetnem kampu, kjer smo bili prvi teden celo edini gostje, smo skovali načrte za pustolovska raziskovanja in prav zadnji dan je prišlo na vrsto mesto Vittorija, kjer domuje zanimiva druščina veseljakov. Ti so si sredi mesta, v stari meščanski vili, zgradili svojo pivovarno in jo poimenovali po dveh najbolj zagretih varilcih Paolu in Fabriziu - Paul Bricius & Company. In zgradili so si jo dobesedno, saj so vse naprave naredili sami. Od 1500 litrskega kotla pa do posod za (odprto) fermentacijo in cistern za zorenje. Fantje so pravi posebneži v svojem fohu, ki v svoji, najjužnejši evropski pivovarni, varijo res pravo in odlično obrtniško pivo. Za opis prijetve, zabavne ni poučne popoldanske dogodivčine, se spodobi nameniti vsaj samostojen naslovin nekaj več prostora... 

Kot običajno, za razvedrilo, še nekaj fotk..

Tokrat me je zvesti 5D, s katerim sem imel na tokratnem dopustu velike načrte - panoranska glava + 14mm objektiv, pa kakšen timelapse in še kaj -  pustil na cedilu.  V bistvu je zatajila skoraj nova, pa vendar kitajska baterija. Zato mi je na pomoč priskočil tudi že nekoliko ostareli E-PL1, ki pa se v prej omenjenih tehnikah ne sploh ne znajde.