Rožiči

Zdaj, ko so prazniki že skoraj pred vrati, pa čeprav vremenska slika zaenkrat še ne kaže ravno kakšnega prehudega prodora hladnega zraka v naše kraje (od kar rojevam tale prosti spis, se je zgodilo prav to. Jutranje temperature pod ničlo, čez dan pa prilezejo komaj do 8-9°C), bo tudi v malo toplejših delih severne poloble, kamor po geografskih koordinatah spada tudi Rim, kmalu zadišalo po eksotičnih vonjavah sladkih začimb. Cimet, klinčki in kandirano sadje so skoraj nepogrešljive sestavine prazničnih dobrot po širnem svetu, marsikje pa se v družbi ingverja, kajanskega popra in še kakšnih manj znanih, lokalnih dodatkov, že od otroških dni, neizbrisno vsedejo v spomin. 

Ko smo še krepko guzili socializem (ali je bilo ravno obratno), so bile v igri bolj suhe hruške, kot kaj boj dišečega in omamnega. Višek arome je bila esenca vanilije in rum, ki je kasneje, v srednejšolskih letih, dobil domačijski vzdevek “potičar“. Ko je prvi od treh bradačev, Sv. Mihlavž, raztegnil v nasmeh otroške obraze, z za danes skromno ponudbo slaščic, nekaj rožičev in mandljev in kakšno pest suhih fig in pomarančo, ki se je nikakor ni dalo olupiti, je bila to takrat v naših očeh vrhunska eksotika okusov in vonjav. 

Sredi poletja so bili stroki rožičev še zelen, tačas pa so jih že obrali. 

Letos poleti, ko smo se potikali po jugo Sicilije, se mi je v vsem svojem sijaju, iz spomina prikradel prav en tak prazničen dogodek. Nemara sem imel pet ali šest let, ko sem zvečer, pred miklavževim, na zunanjo okensko polico nastavil majhen peharček in potem od vznemirjenja dolgo nisem mogel zaspati. Se mi zdi, da je zunaj že rahko naletaval sneg, jaz sem pa v mrzli sobi, zakopan v puhasto tuhno, v toplem gnezdecu, vlekel na ušesa ali ga bom slišal, kako stresa sladke darove v tisto košarico, ki so jo zunaj na oknu rahlo božale prhle snežinke. Zjutraj sem skozi ledene rože, ki so se bahavo svetlikale na zaledenelih oknih, takoj zagledal, da je peharček poln nečesa in ko sem prepoznal tiste kajle rožičev, se mi je nasmeh raztegnil do ušes. 
Iz zasanjanega dremeža sem hitro prišel k sebi, ko se mi je po čelu spustil potoček potu in ne vem kako, ampak kapnil mi je točno na očala. Za slabovidneža dokaj neprijeten dogodek. Stal sem pod ogromnim rožičevim drevesom in tisti fižoli, ki so viseli doli, so mi pomagali potegniti to zgodbo iz globokega spomina. Rožiči, ta sladek, prijeten, poseben, celo nekam skrivnosten okus, ki me je vedno spominjal na jaslice v šišenski cerkvi, se mi je v tistem trenutku v hipu prikazal...ne boste verjeli v kakšnem pikantnem belgijskem pivu tipa Dubbel ali pa mogoče celo v angleškem Brown Aleu, pivu polnega telesa in nepogrešljivega okusa praženeg slada. Ko sem stopil v lokal, čez cesto arheološkega parka Cava Ispica, kjer je to drevo stalo, je po dveh kepicah rožičevega sadoleda, postala ideja že dejstvo. Ob evforičnem zanimanju za ta ekzotičen sadež, sta mi par, lastnika lokala vračala z enako mero in mi razložila vse, kar moram o sadežu vedeti in se hkrati neizmirno hvalila, da vse, od sladoleda in slaščic naredita sama. Končno sem lahko pri njih kupil tudi rožičevo moko, ki sem jo že tolikokrat iskal po Rimu.

Lanski Santa's Loving Look je požel kar precejšen uspeh - ob seveda, nekaj trdih pristankih neizprosnih kritikov - in ideja je bila, da nekako nadaljujem linijo prazničnih zvarkov, ki bodo z dodatki raznih eksotičnih začimb, polepšali praznično vzdušje. Tokratne izdaje z rožiči sem se lotil dokaj vzneseno, čeprav v literaturi in na internetu, nisem našel kaj dosti materijala na to temo. Takoj se mi je zdelo, da mora biti pivo svetlo, kakršna je tudi rožočeva moka, polnega telesa in z nekoliko višjo alkoholno stopnjo. Recept sem pilil kar precej časa, saj mora biti prazničen izdelek nekaj posebnega. Na koncu sem se odločil, da bo poleg rožičeve moke, glavno vlogo igral oves, tako slajen, kot v obliki kosmičev, za piko na i, pa bom v sekundarni fermentator dodal še nekaj čokoladnih zrn in hrastovega čipsa, ki fingira okus in vonj po sodu. 

Ideje in želje so eno, realnost pa žal nekaj drugega. Sinoči sem odprl prvo flaško tega čuda, ki sem ga resda flaširal šele pred petimi dnevi. Čeprav še ne docela ustvarjen, bi moral vsaj iz tehničnega vidika, tale perček povedati ali je šlo pri njegovem ustvarjanju in varjenju vse tako, kot sem si želel. Kar presenetljivo hladno sem sprejel dejstvo, da zvarek, ko sem ga natočil v kozarec, ni formiral pene! Mogoče nekaj mehurčkov podobnih žajfnici, ko pa so v nekaj trenutkih izpuhteli. Uf, uf...

...že od vsega začetka sem imel nekam slab občutek, saj je bil to varilski dan, ko je šlo vse narobe. S težko muko sem ga prignal h koncu. Kljub vsemu je mogoče še malo prezgodaj za resne zaključke.