Papstbier

Uff...tale februar me vedno preseneti. Zmeraj je tako kratek...včasih pa samo še bolj. Čeprav so dnevi za varjenej idealni, se kar nekako ne morem spravit spet v akcijo. Ok, če smo pošteni, sem bil, lahko z mirno vestjo rečem, da skoraj dva meseca fizično onemogočen in opravilno nesposoben, saj sem se skoraj do sekreta teško privlekel. Pestra družbeno - politična situacija, ki je v Italiji sicer stalnica in zaradi katere sem sploh pristal v tem simpatično zakotnem velemestu severno od Afrike, se je v teh dneh še zgostila. Kot, da ne bi bilo že vseh cirkusov okoli volitev zadosti, je dal sosed, ki je do sedaj bival v apostolski palači tukaj za vogalom, tik ob Trgu svetega Petra, v službi odpoved in se je perselil na vikend. Nedaleč stran od Rima, na kmete. V Castel Gandolfo. Cel svet je zajela jokava evforija. Kot, da si betežni starček, ki ima zagotovo tudi kakšne običajne težave, kakršne se za ta leta skoraj spodobijo, ne more niti v zenitu svojega slikovitega življenja malo oddahniti in iti v penzijo. Zakaj bi se oklepal stolčka, medtem ko mladi nimajo služb.

Ne bi se rad preveč hvalil, ker to ni v moji navadi, ampak bi na tem mestu samo skromno namignil, da si mogoče lahko lastim en majhen delček zaslug, da se je sprostilo delovno mesto, ki ga bo lahko zasedel kakšen mlad perspektiven kader. Pogoj je samo ta, da je mlajši od 70 let. 

Namreč...ob dokaj rednih mesečnih postopkih bio-kemičnih reakcij, širšemu slovenstvu znanih, kot drozganje, so se skozi odprto okno kuhinje valila gosta meglica eteričnih olj slada, medtem ko so encimi drobili sladkorne verige, veter pa je potem zraven pomešal še opojne vonjave hmelja in vse skupaj radodarno trosil naokoli. Zanašalo jih je sem in tja, čez strehe Borga, skozi odprta okna stanovanj, mizarskih in kovaških delavnic, po ozkih, tlakovanih ulicah, pa vse tja do Vatikana, direknto pod okno našega pastirja. In, kadat je bilo odprto, so neslišno smuknile v bogato dekorirane starodavne sobane in verjamem, da ga je ta vonj, ta slad življenja, kot se reče, napajal in mu dajal moči, da še naprej z budnim očesom in iskrivim umom bdi nad našimi dušami. 

In ta vonj je kot droga, ki se je hitro navadiš, ob izgubi pa neverjetno trpiš. Ker več kod dva meseca ni niti za prahec...niti za atom tega poželenja priplavalo do njegovih čutil, je obupal. Pri teh letih dnevi hitro tečejo in je nekako prišel do zaključka, da bo ravnal še najbolje, če gre na vikend in malo zamenja svoj vsakdan. Vonj sveže požete pšenice, hlevske arome in traktorski izpuh, bodo dostojen nadomestek krutih mestnih vonjav in nepozabnega pivovarskega slada. 
Človek, sosed, namestnik na zemlji, se sicer spozna na pivo, saj je po rodu bavarec.  V pivovarni Weideneder, ki domuje le slabi 2 uri hoje od njegove rojstne hiše ali v današnjih enotah, 10 minut z avtom, so marketinško izkoristili priložnost in skuhali pivo v njegovo čast. Da gre pri vsem skupaj predvsem za posel, pa samo potrjuje iznajdljivi italijan, ki flaško Pepstbier-a prodaja po precej bizarni ceni 1000 €!! Če kdo nasede, nasede.

Vrček Franza Klammerja

Papeževega pive se ne bomo napili in zgleda, da tudi domačeka smukača ne več, saj zaloga zgedno hitro pojenja in nabralo se je že dovolj prazne embalaže, da bo naslednji teden v znamenju prvega letošnjega zvarka. Do takrat pa še nekaj stavkov o vtisih, ki jih je pustil, oziroma jih že z zadnjimi vzdihljaji pušča za sabo. 

Zadnji vikend smo bili družinica - lajajoči insekt, kot mu reče Klemo, je ostal doma - povabljeni na večerjo in kot se spodobi, sem v goste vzel tudi eno flaško, da malo podegustiramo in kakšno rečemo na to temo in na vsesplošno stanje v družbi. To je bila še zadnja večja embalaža Franza Klammerja, dvolitrska steklenica s patentnim zamaškom. Seveda se niti gostitelji niso izneverili in poleg izborne pojedine - šefinja se je izkazala celo z ocvirkovco - pripravili tudi nekaj pivskih presenečenj. In prav eno od njih mi je, ne bom rekel, da ravno ubilo voljo do življenja, zagotovo pa naredilo en precejšen cmok v grlu. Old Tom, čokoladni Strong Ale me je kar malo prizadel. Točno tako pivo sem imel v mislih, ko sem se odločil, da bom svoj Brown Ale oplemenitil s čokolado! Točno tako!! Nisem mogel verjeti. Točno tako! Natalo je pa nekaj čisto drugega. Še vedno dobro, polnega okusa, vendar je moč kakava dobesedno povozila sladko aromo, okus slada, in telo piva, kot celote. Da ne govorim, da se je brinje, ki je kot začimba sodeloval v skupnih načrtih, izgubil neznano kam. Ta prebrisani maček Old Tom pa je že zadišal tako prijetno, da je okus samo še stopnjeval neizmern užitek. Najraje bi kar tekel domov in pristavil lonec za novo saržo. 

Stari maček Tom

No, po nekaj kozarčkih se mi je srčni utrip spustil na običajno raven in na boleče stanje sem pogledal malo boj preudarno, da ne rečem trezno. Če primerjam oba izdelka, gre za popolnoma različna stila. Ameriški Brown Ale je nekoliko bolj suha različica angleškega Brown Ale-a, z bolj izrazito aromo hmelja, dočim Strong Ale alias Old Ale pa je zelo aromatičen in poln stil, ki lahko posega že skoraj v razred Barleywine. To je osnova, ampak kot vedno, gre za finese. V principu je čokolada kot taka, kot dodatek pivu problematična, saj vsebuje kakavovo maslo, maščoba pa je smrtni sovražnik pene, ki je zaščitni znak piva. Nekateri jo kljub temu uporabljajo. Kako doseči tako intenzivno aromo in sladek okus po čokoladi, ne da bi bilo pivo sladko? Izbira kakava, količina in predvsem, kdaj jo dodati pivu, so usodna vprašanja. Nekateri prisegajo na dodajanje kakava med  kuho, drugi na zdrobljena kakavova zrna v drugem fermentatorju, ko je kvas že opravil svoje in se pretoči pivo v čisto posodo, kjer se zbistri, spet tretji na kombinacijo obeh varijant. Lahkih odgovorov ni, najlažje pa se je do njih prebiti s testiranjem. Jeseni me čaka na tem problemu še veliko dela!