Brown Ale

Če začnem spet pri vremenu. Lahko rečem le to, da sem v zadnjih dneh z njim izredno zadovoljen. Ne zato, ker pri nas v Rimu zaliva že dva tedna skupaj in hlad in veter nepijetno bičata prezeblo kožo že ob običajnem sprehodu, kaj šele na mopedu, brez katerega v tem mestu pač ne gre. Gori, na severu, pa skozi rahlo sneži in to je tisto, kar mi vliva vedrino v turobne rimske dneve. Vsak dan pogledam vremensko napoved za Dolomite in seštevam centimetre. Odhod smučarske odprave se bliža in občutki na smućišču so veliko prijetnejši, če je okoli vse polno snega. 

Mimo grede. Na Campo Felice - Rocca di Cambio in Ovindoli v Abruškem hribovju, ki sta oddaljen samo kakšnih 150 km iz Rima, ga je v teh dneh nasulo okroglih 2 metra. Ugodnim znežnim razmeram navkljub, priporočam obisk smučišč rimskega zaledja samo kakšnim raziskivalcem antropoloških posebnosti, ki bodo gotovo z bogastvom izsledkov in pestrosti navad tukajčnih smukačev, brez dvoma zadovoljni.

Spominska broška smučarske odprave...

V tem trenutku je velika ovira edino ena težava in sicer ta, da sem praktično nepokreten, bled v obraz od bolečin in zdolgočasem od ležanja na kavču. Po dolgem času je na obisk prišla moja stara znanka, težko bi rekel, da je ravno prijateljica, sva pa že nekaj časa nerazdružjiva...trdovratna in neizprosna putika. Res je, da mi je že nekaj časa pošiljala mesidže in se uporno najavljala, ampak sem jo ignoriral in upal, da se bo premislila. Ampak držala je besedo in že v zaključku starega leta za nekaj dni, brez predhodne najave in nekaj dni z mano prespala, v bistvu bolj prebedela, noči v postelji. Nekako sem se ji uspel izmuzniti iz objemain in se delal, kot da se ni nič zgodilo, dokler mi ni pred parimi dnevi izstavila računov za vse nazaj. Ker pa se mora vsaka zgodba končati vsaj z  zanimivom, še bolje pa celo bizarnim koncem, tudi ta ni izjema. Za putiko vemo, da je vzrok zanjo težava s presnovo, posledica pa je vnetje sklepov (tokrat je v igri desno koleno), zato je prvo in praktično edino zdravilo ustrezna prehrana. Poleg prepovedanih živil z visoko vsebnostjo purinov (ki so slabi fantje), kot so npr. meso, drobovina,  kosti, torej juhe, plave ribe, stročnice, cvetača, beluši, čokolada...in da ne naštevam, ker spisek je res dolg, je tudi...in tukaj pride na vrsto prej omenjena bizarnost...pivo! Pivo, še posebaj domače, nefiltrirano, bogato s kvasom. Tega pa je bilo v zadnjem mesecu kar precej več, kot običajno. To je podobno, kot bi ovci rekli, da je alergična na volno! 

Bizarno!

No, da ne utrujam preveč. Težava bo šla čez kakšen teden mimo, potem bom poskušal še nekaj časa držati dijeto, ker pa mi moj raziskovalni duh ne bo pustil mirovati, bom počasi spet moral malo popustil zavore, dokler ne bo spet potrkala na vrata. Povdarek je seveda na, “moral“! Da se še malo pohvalim. V zadnjih petih letih me je resno stisnila samo enkrat (občasno pa poslala samo kakšen SMS) in še to po svinjskem zvinu gležnja, kar pa sem že opisal v enem, sploh prvih blogov pivovarne BrewBite.

Hotel sem pa v bistvu povedati širnemu svetu, da sem pred parimi dnevi v flaške pretočil saržo, ki sem jo bil zvaril že davnega lanskega leta in sem ga v zadnjem blogu Smukač, že dobro vlekel po zobeh. To je Čokoladni Brown Ale, katerega termin, po zgornjem opisu sodeč (pivo in to s čokolado!), ni ravno posrečen, ampak v prvi vrsti je  namenjen športnemu tednu in upam, da bodo vsaj sotekmovalci zadovoljni.

...in priložnostna etiketa posebne polnitve.

Poleg čokolade so glavna začimba posušene brinove jagode, ki pa na žalost, kot sem opisal že v prejšnjem blogu, niso prišle do izraza. Količina je bila preveš skromna, da bi sicer aromatičen in značilen smolnat okus predrl bogato vsebino karamelnega slada in čokoladno zaveso, ki jo obdaja. Za neučinkovit poiskus se je izkazal tudi dodatek identične količine jagod v sekundarni fermentator, kar mi je potrdila degustacija, sicer še ne karbonatiziranega piva ob flaširanju. Občutek mi pove, da je bil trud zama. Ampak kanček upanja vendar le tli in upam, da bodo mehurki CO2 spodbudili morebitne pritajene arome brinja, ki so sicer značilne za nekatere vrste nordijskih zvarkov in jih pomagali privleči na površje.