Pink Panter

Avgust, mesec neusmiljene pripeke. Temperature so že nekaj dni blizu 40°C, a rahel vetrič "er tramonto", naredi življenje bolj znosno. Če pa se ta ustavi, je po deseti dopoldne potikanje po mestu že skoraj smrtno nevarno.  Po ulicah in trgih tavajo od vročinskih udarov prekurjeni turisti, ki morajo pač opraviti svojo drago plačano  turistično turo. Domačini, tisti, ki so še ostali v mestu, varno skriti za debelimi zidovi opečnato pobarvanih blokov, ki jim tu pravijio palače (palazzo), za zaprtimi polknami, čakajo na večerni hlad. Večina je odšla na bližnje morje in mesto je prav opustelo. 

Prazne ulice....samo dve osamljeni steklenici čatata, da jih kdo odnese 

In táko mi je všeč. Rim mi je najbolj všeč avgusta!...In kar na enkrat, brez opozorile, so se z jasnega prikadili temni oblaki in ni trajalo dolgo, ko smo si zapeli vekomaj zeleni šlager Quanto sei bella Roma quando piove, prekaljenega Antonella Vendittija. Skoraj po štirih mesecih je zapadel prvi dež in prava poletna ploha je odnesla nesnago s cest, smeti, prah, ki se je nabral med sušnimi dnevi in...pasje dreke. 

Vroč in prazen...

Ampak, še zmeraj mi je Rim najbolj všeč, ko je vroč in prazen. Ko se zvečer usedem na skuter, se zapeljem po praznih ulicah, ga navijem na visoke obrate in mi topel veter ravna kocine na podlakteh. Mogoče bi lahko rekel, veter v laseh, če bi snel čelado, a ta leta so že minila in pod čelado se zasveti samo še ena člada, ki pa ni homologirana.  Malo se vozim okoli, naredim kakšno fotko, všasoh grem pa tudi na kakšno pivo.

Če ni kosilo preveč pozno in so delovne obveznosti zaključene, poskušam ujeti te mestne impresije tudi s kolesa. Poskusim ujeti tak tempo, da se ob vračanju domov ustavim še pri Pinkpanterju, ki se odpre ob osmih zvečer. 

Augustiner pred izdihom

Mrka, a kljub temu simpatična pogleda dvometrskih bratov Linari, z odprtimi pipami čakata goste skoraj vse dni v letu, razen mogoče par dni okoli feragosta. Ob fuzbal partitah na Stadio Olimpico, ki se važi tam blizu, nasproti, čez reko, pa še kakšno uro prej. To je simpatična lokalna beznica (+), birreria, kamor hodijo lokalni liki, kjer se ustavijo samo turisti, ki so se zgubili in kjer točijo dobro pivo. Z daleč naokoli najboljšimi hamburherji, ki se seveda niti približnop ne morejo kosati s srbsko pleskavico (če sem pošten, je to čisto drugi tip užitka),  znajo tudi nahraniti lačna usta.

Telečji pogled...čas je, da gremo domov

Najrajši ubijem žejo s hladnim,  rutinirano a vrhunsko natočenim Augustinerjem. Včasih, ko smo še stanovali za vogalom, smo šli, cela družinica, se usedli zunaj, na pločnik, k steni pritisnjeni mizi in naročili vsak svojo merico. Medtem, ko je punčka skočila k sosedu na sladoled, ki je mimo grede tudi eden bolj fensi v Rimu, so se njej pocedile sline in oči zarosile ob Schneider Weiss Hefe, jaz sem pa običajno začel z zgoraj omenjenim pilsom, včasih tudi s pšeničnim Schneider Aventinus Doppelbock, nadaljeval z belgijskim, aromatičnim in ne ravno značilnim, zato pa odličnim Triple Karmeliet, ob dobri volji in zmernem prigrizku, pa je včasih padel še kakšen irski Oyster stout iz Dublina. Vse točeno, vrhunsko.

Union

Italijani hodijo avgusta takorekoč na kolektivni dopust, ferragosto. Ime Feriae Augusti je dobil še v starem Rimu in so ga v čast cesarja Augusta praznovali cel mesec. Podobno je tudi še danes, s to razliko, da se je nekako stopil s krščanskim praznikom Marijinega vnebovzetja, ki se praznuje 15. avgusta.  Ljudje odidejo na morje ali pa se samo skrivajo pred visoko  vročino  za debelimi zidovi hiš in s polknami zastrtimi okni. Ulice se že na začetku meseca občutno spraznijo to pa se samo še stopnuje do sredine meseca. Takrat že težko najdeš odprto kakšno trgovino, celo tisto z osnovnimi živili.Tistim, ki smo še ostali v mestu se je treba malo premakniti izven običajnega dnevnega radija in za nemoteno delovanje osnovnih življenskih potreb poiskati kakšen večji market, ki se je še usmilil tistih, ki niso imeli sreče ali volje oditi na prenatrpane plaže in ostal odprt.

Pomankanje ponudbe v domačem rajonu je bil razlog, da sem se usedel na skuter in se odpeljal na sever, v enega večjih rimskih nakupovalnih centrov Porta Di Roma. 

Auchan je market, ki ga na nek način sovražim, saj je za moj okus nesramno prevelik in postanem neverjetno hitro utrujen, ko se sprehajam med tisimi neštetimi policami. Ima pa eno dobro lastnost, da je pivska divizija dobro založena in so za rimske razmere cene dokaj umirjene. 

Delček pivskega hrama v eni večjih rimskih veleblagovnic

In tokrat me je obisk priljubljenega oddelka prijetno presenetil, saj se je med številnimi steklenicami raznovrstnih pivskih znamk, sramežljivo  skrivalo nekaj majcenih flašk temnega piva Union. Srce mi je zaigralo domovinsko noto, čelo se mi je rahlo orosilo, dlake na rokah pa so se mi naježile od hipnega razburjenja. Kar...najraje bi kar zagrabil prvega, ki bi prišel mimo, ga tesno stisnil v klinč in mu s ponosom pokazal to lepoto in dobroto. “To je Union! To je naše pivo! To delamo mi! Mi! Ne samo, da je iz Slovenije, od koder prihajam, ne samo, da je iz Ljubljane...in ne samo iz Ljubljane, iz Šiške, celo iz Spodnje Šiške!! Kjer smo trgali hlače, ko smo se podili po okoliških ulicah! Ko smo v šoli zapirali okna, ko je ušel iz sladarne oblak, da ne rečem kaj hujšega, kot neprijetnih vonjav”. 

Cena piva pivovarni ravno ne obeta velikega zaslužka, če sploh, je pa vsekakor ena prijaznejših za družinski proračun slehernega kupca

Pa se ni nič od tega zgodilo. Malo sem pomečkal tisto flaško po rokah, pogledal ceno 0,69 € in si potiho rekel, “a tako poceni se prodajamo?“ Adrenalin je v trenutku zvodenel in se je kot kakšena odplaka, ki jo močno deževje odnese v kanal, odpeljal s krvnom tokom v pozabo.

Potem  sem  vzel eno buteljko Leffe 9°, dve blondinki Affligema za kakšen aperitiv, pa še enega Mönchshof Kellerbier ... za včasih.




UPDATE:

Nekje sem prebral da bobo menda začeli ponujati Kratochwillove buteljke piva v znameniti rimski restavraciji La Pergola, ki domuje v prestižnem hotelu Rome Cavalieri iz hotelske verige Hilton. Pogled z vrha Monte Maria, enega sedmih rimskih gričev, je veličasten, kakor je veličasten uspeh slovenskega pivovarja, ki se je prebil na zahteven italijanski trg, predvsem pa v vrh svetovne kulinarične ponudbe, saj Heinz Beck, Lo Chef omenjene restavracije skrbi, da se ta že vrsto let uvršča na seznam prestižnih svetovnih restavracij s tremi Michelinovimi zvezdicami.
Nam, navadnim zemljanom, ki si ne moremo privoštiti prestižnega menüja za 200€ po osebi, ostane iskanje zemeljskih dobrot zgolj po vseh mogočih "navadnih" restavracijah in  krčmah, pivnicah in barih, pa marketih in beershopih. Na enem od takih sprehodov, sem naletel še na en domači skok v svetovno konkurenco, vendar na čisto nasprotnem cenovnem polu. Laško Club Export se je stiskal ob žlabudro brez porekla Kantel in znamenito konkurenco, danski Ceres in ameriški Budweiser.

S prodajno ceno 1.25€ za pollitrsko steklenico v Pivovarni Laško ravno ne bodo obogateli, je pa zato 0,95€ za 0,66 litrsko steklenico, za tako imenovano pivo, rahel obliž na rano

Hladilnik

Po dobrem tednu skrivanja v senci in občasnega namakanja v jadranskem morju, smo se iz Sirola, mesteca blizu Ancone, kjer smo družinica kampirali in manjšem ovinku skozi adrenlinsko Mirabilandijo, vrnili v z dimom prepojeni Rim. Ko smo se po Flaminii pripeljali do prvega semaforja v mestu in sem v pričakovanju, da bi spet končno vdihnil že nekoliko pogrešano rimsko mešanico vonjav mogočnih pinj, aromatičnih lovorikavcev in izpušnih plinov, odprl okno avtomobila, je v notranjost vdrl kar nekam neprijeten vonj po preveč prekajenih mesninah. Gozdnati hrib Monte Mario, ki se dviga od rečne struge lenobne Tibere, proti zahodnemu delu mesta in je eno redkih območji, če seveda izuzamemo znamenite rimske parke, ki ni pozidano, je zajel požar. Mesto je zavil v dim in pepel, ki ga je poletni veter nosil po mestnih ulicah, je neprijetno dražil nosno sluznico.  

Isense

In prav ta vonj po lesnem dimu, mi je hitro odnesel misli v Poljansko dolino, kjer smo včasih pri Lukatu, na vikendu poznavalsko spuščali po grlu prekajene potočne postrvi, ki smo jih kar z rokami, na šverc nalovili v bližnjem potoku in jih potem na bukovih oblancih prekadili v prav za to namenjeni plehnati škatli. 

Ko se je na semaforju pojavila zelena luč, sem se hitro zdramil in preden sem se čisto vrnil v sedanjost, sem z delčkom misli oplazil še Prekajeni Rjavi Ale, oziroma Smoked Brown Ale, kar se seveda spodobi, če smo že na pivovarskem terenu. Anede.


Torej, vrnil sem se domov in v kotu pisarne je, ne da bi hotel s svojo obilno postavo vzbujati pretirano pozornost, tiho brnel moj novi hladilnik. Temperatura na cenenem akvarijskem termometru, ki sem ga zgolj iz firbca pritaknil zraven, je kazala dobrih 7°C, kar je ravno prav, da so osušene borbončice zadrgetale in iztisnile še zadnji odmerek sline.

Hladna meglica se je ulegla na dno, ki

je kot jesenska megla napolnila kotlino

Ta kitajski dosežek bele tehnike, ki sliši na ime Hisense (Hi-sense, italijansko Isense) je prispel le nekaj dni preden smo se odpravili na dopust in se nisem imel z njim kaj dosti časa ukvarjati. Vanj sem samo preložil arsenal steklenic, ki so se že nemarno pražile v prevroči špajzi. Pozitivni učinki so neverjetno opazni, saj se je pivo, ki je seveda nefiltrirano in poleg tega še fermentirano v steklenici, v slabih dveh tednih opazno zbistrilo. Kvasovke so se ulegle na dno, za sabo pa potegnile še hladno meglico, ki se polagoma poseda in je trenutno nekje na spodnji tretjini steklenice. 


Sicer je pa namen naprave večstarnski, od komore za fermentacijo, do čisto običajnega skladišča s kletno temperaturo okoli 10°C. Da bo dobro služil svojemu namenu, mu je treba samo še zamenjati termostat, ki pa mi ga je poštar prinesel že pred nekaj tedni.

Kitajski termostat STC-1000 sem z nekaj domačega orodja zapakiral v plastično razvodno škatlo za elektične inštalacije. Nekaj težav so mi delala navodila v kitajskih pismenkah, vendar mi je nekako uspelo odklopiti originalni termostat v hladilniku in na njegovo mesto priklopiti tega. Rad bi se pohvalil, da je šlo skozi brez prekurjene varovalke in lučka v hladilniku še vedno dela. "Sm mal štromarja!", je rekel moj prijatel Obi, potem ko je menjal varovalko na ojačevalcu in se mu je ob kratkem stiku prilepil šravfncigar na tiskano vezje, pa je potem še vedno delal.

Takle je končni izdelek, ki sem ga postavil na vrh hladilnika. Zamenjati bom moral samo še tipalo, ker je na priloženem žica prekratka in sem ga speljal kar spredaj med vrati.