Flaširanje

Naneslo je pač tako, da bom začel na koncu...skoraj na koncu...saj, čisto na koncu ostanejo samo prazne flaše.

Danes je bil v Rimu lep, sončen, pravi poletni dan in nikakor se nisem mogel odločiti ali naj grem en krog s kolesom  in malo razmigam lene kosti ali pa se lotim flaširanja, ki sem ga sicer planiral za naslednji dan. Nisem šel s kolesom...

FG 1.002

V igri je bilo 19 litrov piva stila Saison, ki spada v kategorijo Belgijsko Francoski Ale in  ki sem ga zvaril 11. maja. Kuha in vrenje sta potekala bolj ali manj kontrolirano in pričakovati je bilo solidno, poletno in osvežujoče pivo. To delo sem zaupal pivskemu kvasu French Saison #3711  laboratorija (Wyeast Labs), ki je nalogo opravil odlično, saj je pojedel skoraj ves sladkor, ki ga je zmožen prebaviti. Hidrometer se je ustavil na FG 1.002 (6,7% alkohola), kar pomeni, da bo pivo po okusu suho, ravo tako, kot si ga želimo v poletni žeji. Da bo tale stvarca zares gasila žejo in z zadovoljstvom tekla po grlu, ji je treba dodati samo še meurčke in jo ohladiti na željeno temperaturo.

Ko je vrenje končano in odleži pivo še nekaj časa na kvasu, po potrebi pa še v sekundarnem fermentatorju, je to samo alkoholni napitek brez CO2. Torej moramo za pravo pivo dodati mehurčke, to pa lahko storimo na dva načina. Umetno, s pomočjo stisnjenega plina iz jeklenke ali pa po naravni poti,  s pomočjo fermentacije. 

dextroza

Ne glede na to, da se je večino kvasovih celic, ko so opravile svojo državljansko dolžnost, uleglo na dno posode in se spravil k počitku, nekaj osebkov še vedno blodi po tekočini in išče kaj sladkorja za pod zob. To so naši aduti. Preden pretočimo pivo v steklenice, mu dodamo sladkor (običajno je to dextroza) in kvasovke ga bodo z apetitom napadle in ustvarile dovolj ogljikovega dioksida, da bodo njegovi mehurčki v naših čutilih sprožili neizmerno zadovoljstvo, pivu pa nadeli značilno penasto kapo.

pretakanje v posodo za stekleničenje

Ker je pivo v bistvu sladka tekočina, razne bakterije in divje kvasovke, ki na prašnih delcih lebdijo v zraku in iščejo žrtev, ter   upajo da jih bo vetrni piš zanesel v tak sladek paradiž ali pa prilepljene na pribor upajo, da jih bo kdo namočil vanj,  je treba biti pri pretakanju in flaširanju pozoren in natančen. Vse, kar pride v stik s pivom, mora biti razkuženo! Od pribora, steklenic, zamaškov in tudi rok, s katerimi prijemamo te stvari. Genocid nad bakterijani izvedemo v stilu kemične vojne, z bolj ali manj okolju prijaznimi kemikalijami. To je neprijetno delo in včasih pomislim, da bi šel raje en krog s kolesom. Sominja me na pomivalca posode vbivši državi, pri vojakih.

končni pridelek 18,5 litra piva 

Za naslednje varjenje, ki ga imam v planu prihodnji teden, imam pripravljen isti recept, s to razliko, da mu bom dodal nekaj začimb, ki so značisla za stil Saison. Seme korijandra, lupina grenke pomaranče in zvezdasti janež, bodo popestrili okus... in poletje bo še bolj vroče in mi bomo še bolj žejni...

Zanimiva bo primerjava začinjenega in nezačinjenega zvarka, o čemer bom seveda poročal.

Stil

Glede na to, koliko piva popijemo, o tej starodavni, žlahtni pijači ne vemo kaj dosti. Nekako se nam še sanja, da je narejena iz žita, vode in hmelja, potem se pa že počasi neha. Vendar, ko nekritično zalivanje grla preskoči na višjo stopničko zanimanja, postane zadeva bolj pestra.

Za razliko od tujine, pri nas niti ne obstaja kaj dosti literature. Kmalu bo dvajset let, odkar je pri založbi Mediacarso iz Ljubljane, izšla knjižica Knjiga o pivu, avtorja Borivoja Repeta. Ne vem, če je to hvalisanje, vendar mi je uspelo dobiti še, takorekoč, zadnji izvod, ki mi ga je dobrodušno odstopila lastnica založbe. Lucky me! Zanimivo branje.

Nekaj let kasneje pa je pri Kmečkem glasu izšla še knjižica Domače pivo Zlatka Tratarja. To je, poleg diplomskega dela Katje Sevšek, Zgodovinski razvoj pivovarstva v Ljubljani in občasnih člankov v revijh in časopisih,  več ali manj vse, kar mi je uspelo najti.

Seveda je eksurzija v pivovarski muzej Pivovarne Union obvezna!

Torej...če gremo od začetka. Obstajata dva glavna stila piva, Pils in Ale. Prvega vsi dobro poznamo, saj pri nas teče v potokih. To je bolj Češko - Nemški stil, bister, svež in praviloma z veliko mehurčki CO2. Drugi pa je Angleško-Belgijski, ki je boj aromatičen, mogoče bolj moten (kar ni nujno), z manj mehurčki in predvsem je ta stil bolj raznolik. Bistvena razlika je v kvasovkah, ki dajo pivu značilo noto.

Beer Judge Certification Program (BJCP) je svetovno združenje ocenjevalcev, poskuševalcev in ljubiteljev piva, s sedežem v ZDA. S stili je zelo na tekočem in velja pri pivovarjih za referencni laboratorij pri določanju le teh.

Pivo ale, staro pivo, je včasih vrelo v odprtih posodah in se ljudje niti niso spraševali, kako vrenje nastane, saj so kvasovke priletele po zraku in brez hrupa opravile svoje poslanstvo.  Sredi 19. stoletja je francozki mikrobiolog Louis Pasteur odkril, da vrenje povzročajo živi mikroorganizmi. Od takrat se je svet spremenil, saj je kmalu za tem, leta 1883,  Danski znanstvenik Christian Hansen iz pivovarne Carlsberg, prvič izoliral kvasovko in ji dal ime Saccharomyces Cerlsbergensis, ki danes velja za kvasovko spodnega vrena, oziroma piva pils.

Za nas, domače varilce, je pivo stila pils precej bolj zahtevno, saj kvasovke spodnega vrenja zahtevajo nižje temperature, okoli 10°C, pri ležanju (ležak), pa celo okoli 0°C,  zato je pivo stila ale, ki vre pri okoli 20°C,  bolj obvladljivo.

Takole iz pivien nastaja pivo. Kvasovke dobesedno napadajo sladkor in ga spreminjajo v alkohol in CO2. To je tako imenovano pisarniško pivo (v ozadju se sliši tipkanje), sicer pa je stil belgijski ale.

Za začetek

Po trdih in bolečih kolenih sodeč, je minilo vsaj že 30 let od tega, ko sva s prijateljem Obijem doma zvarila prvo pivo. V pomanjkanju znanja in surovin sva si pomagala s takrat zelo priljubljeno hrvaško revijo Sam svoj majstor. Sestavina sva nažicala pri znancih, ki so imeli veze v Pivovarni Union, okoli katere sva v rani mladosti trgala hlače. No, tista žlabudra je bila seveda popolnoma neužitna, je pa pustila globoko v malih možganih skrit detonator in samo vprašanje časa je bilo, kdaj ga bo razneslo. Na žalost je trajalo predolgo.

Obiski bavarskih in belgijskih pivnic so počasi prilivali olje na ogenj, dokler nisem pred približno desetimi leti na TVju gledal nekega dokumentarca, ko je nekdo iz garaže, na, iz palete narejenem vozičku, privlekel majhno pivovarno. 

Oppa!..to pa je nekaj! To pa je stvar, ki se jo zagotovo bolj splača imeti v garaži, kot avto, ki mu, če ga še tako glancaš, vsak dan za kakšen odstotek pade vrednost. Seveda sem šel še pred koncem oddaje pogledat na internet, kaj se dobi na trgu. Po nekaj dneh relativno intenzivnega iskanja, nisem prišel prav daleč. Nekaj proizvajalcev profi opreme je bilo premalo, da bi me stvar bolj potegnila, sem pa seveda o vsem razlagal prijateljem in vsem, ki so me hoteli poslušati in se s tem kuril, da bom vendarle nekoč zvaril dostojno pivo.

Zgodba se je sunkovito spremenila pred štirimi leti, ko sem se preselil v Italijo in kmalu odkril, da je ta dežela postala pravi pivovarski fenomen. Ne samo to, da premore Italija v tem trenutku skoraj 400 mikro pivovarn in beershop-i rastejo kot jurčki po poletnem nalivu. 

Kar je tehtnico prevesilo na mojo stran in je torej razneslo tisti detonator je, da se danes vse, kar domači pivovar potrebuje, da kupiti v secializiranih trgovinah, predvsem pa na internetu. Prvi nakup so bile knjige, kjer sta dobri, stari stric Amazon in njegov prijatelj eBay, nepogrešljiva. Potem je sledil nakup pivovarne, to je 30 literski lonec, dve plastični kanti in nekaj pribora, kar je prispelo iz obljubljene pivske dežele Belgije.

Tako sem postal domači varilec ali Homebrewer.