Black & Wit

Spet se je bilo kar prijetno prikotaliti v domovino. Nekaj birokratskih opravkov in legendarna vrtna veselica pri Pingotu so bil razlog, da sem v avto natrpal nekaj nujnih reči in se odpeljal domov. Seveda je dobršen del prostora prtljažnika zavzel postroj domače pivovarne. Z mano so šli 10 litrski jolly sodček in še en 5 litrski party, pa seveda gajba steklenic, jeklenka CO2 in nekaj drobnarij, ki so nujno potrebne za optimalni užitek točenega zvarka. 

Predstavljajte si desert, ki ste ga sanjali celo noč in si ga zaželeli že od prvega trenutka, ko vam je uspelo razpreti zaspane veke in se zdramiti v sončno jutro. Prijetna aroma kakava, ki se preliva z vonjavami aromatičnih zelišč in dišečimi agrumi. Na okuševalnih borbončicah se razvije nepozaben okus sladke likuricija in sveže pražene in pravkar zmlete kave, ki se konča v intenzivno, dolgo in nikakor ne rezko grenčico, ki terja samo eno... Še en požirek! To je Flash Black! 

Kar nekaj časa sem premišljeval in spreminjal načrte, na koncu pa sem se vendarle odločil, da bo potrebno letos, za tradicionalno zabavo okroglega jubileja našega slavljenca, zvariti nekaj svežega in trendi. American Black Ale - ali Indian Black Ale ali Casadian Ale...enotno ime stila se še ni prijelo, je pa dobil moj zvarek osebno ime Flash Black -  se je ponudil kar sam od sebe. Saj je ta nov stil piva, ki hara predvsem po ameriškem kontinentu, čedalje bolj popularen tudi v naši okolici. Večkrat sem si ga privoščil v lokalnem fuzbal fan klubu, vsakič iz druge pivovarne, najsi bodi domače, italjanske ali pa kakšne europske ali ameriške. Vedno me je presenetil...v pozitivnem smislu, vsak na malo drugačen način in mi je kar nekako zlezel pod kožo. Srčno sem si ga želel zvariti tudi doma in vsakoletna prireditev pod milim nebom, se je pokazala kot izredna priložnost, da združim želje in ideje in podkurim kotliček. 

Dopustniška kolekcija Belgijskega stila Witbier. Tokrat sem napolnil več večjih embalaž, kot običajno, dva 5 litrska party sodčka, eno dvolitrco in eno trilitrco, pa še nekaj drobiža za sprotno uporabo.

Seveda si je bilo treba za protiutež izmisliti še kakšen bolj blag zvarek, ki bo všeč tudi tistim, ki jih pustijo okusi kakava, likuricije in karamele zmerno hladne. Verjetno bo v to kategorijo padla kašna belgijska dobrota, sem razmišljal. Uravnotežena, okusna in dovolj pitna, ter sveža, da bo z lahkoto plaknila razdražene okuševalne centre, nasičenih in močnih okusov in vonjav hrane, ki je običajna na takih zabavah. Žar je na vrtu seveda nepogrešljiv, kot sta danes fotelj ali televizija nepogrešljiva v dnevni sobi. 

Pšenični belček - perček, govorim seveda o belgijskem stilu Witbier, se mi je v nekem trenutku zazdel skoraj idealen. Precej bolj kot bavarska različica Weissebier, ki je vendarle bolj polna, telesna in malenkost močnejšega karakterja in o kateri sem sprva razmišljal. Sicer drži, da se v svojem pivskem življenju, ki niti ni tako kratko, belgijskega belega  piva nisem ravno napil, če povem iskreno, ga nisem niti dobro spoznal. Še največkat sem se odžejal z legendo Hoegaarden - ki se ji imamo, mimo grede, sploh zahvaliti, da je ta stil privlekel že iz napol zakopane krste in ga spravil k življenju - nekajkrat pa sem po rimskih beershopih in tudi čisto navadnih marketih, našel tudi nekaj francoskih različic, ki so belgijskim sorodne in se imenujejo Blanche. Čeprav sem ta stil že ob prvi popiti steklenici takoj  vzljubil, sem imel ob naslednjih poiskusih večkrat mešane občutke. Celo Hoegaarden se mi je zdel včasih čisto drugačen, kot prejšnjič ali mi enostavno ni pasal. Še sploh pa me je začelo begati precej stvari potem, ko sem o tem stilu prebral kar nekaj čtiva. 

Black & Wit, alias Flash Black & Sky Dancer, z ramo ob rami. 

Enostavno sem ga moral zvariti in priti skrivnosti do dna. Da ne bo pomote, tukaj ni nobenih velikih skrivnosti, zaznamuje pa ta stil ena značilnost, celo posebnost, namreč v skupni masi “slada“ je (mora biti) vsaj 50% neslajene pšenice (slad sem dal v narekovaje, ker neslajena pšenica pač ni slad - lahko bi bila čisto navadna bela, pšenična moka ali še bolje, pšenični zdrob) ostanek pa zasede ječmenov slad in včasih še nekaj odstotkov ovsa in/ali svetlo praženega ječmenovega slada. Nemalokrat je pivo “okuženo“ tudi z bakterijo mlečne kisline, ki mu da v finišu rahko kiselkast podton, nekaj dodatnega poudarka pikantne pšenične arome in suh konec požirka, kar daje še večji učinek svežine. Za primer, nemški Weissebier vsebuje poleg ječmenovega slada, ki je osnova, slajeno, namesto neslajene pšenice.

Lahko rečem, da sem z izborom zadel točno v sredino. Oba zvarka sta požela zelo pozitivne odzive, kar za IBA sploh nisem dvomil, je bilo pa zanimivo opazovati reakcije na Wit. Sprva ni ravno vzbudil pretirane pozornosti, saj so ga gostje, verjetno zaradi zares limonadastega videza in tudi okusa, kar nekako spregledali, če bi rekel da so ga ignorirali, bi se seveda izrazil pregrobo. Tradicionalno je zvarek, s ščepcem hmelja, začinjen tudi s semeni korijandra in lupino grenke pomaranče curaçao, včasih pa mu dodajo tudi kakšne druge gverce, tokrat sem se odločil za kanček sveže nastrganega ingverja. A ko so naposled začutili, da le ni tako nedolžen in premore kljub izredni pitnosti in svežini solidnih 5% alkohola - za to priložnost sem ga ojačal za nekaj desetink - so ga v večini začeli dojemati bolj resno in tudi začeli zaznavati okuse in arome, ter mu tako posledično priznali organoleptične kvalitete. Razveselil sem se te reakcije, saj se je recept očitno izkazal kot dobra osnova za nadaljne piljenje, čeprav sem bil za začetek, že s tem kar zadovoljen. Kaj takega se ne zgodi vsak dan! ;-)

Predoziranje

V enem od prejšnjih postov sem že najavil odprtje sezone perovskih festivalov. Eden  številnih, z imenom Spring Beer Festival, se je otvoril ravno dan pred mojim odhodom v domovino in je trajal celih štiri dni - o čemer sem natrosil nekaj vrstic že v enem prejšnih postov. Iz objektivnih razlogov si ga zato nisem mogel privoščiti v takšni meri, kot bi si ga sicer. 

Nasledni dan me je čakala še kar dolga vožnja na sever in takega dolgočasja si nisem želel popestriti še z neprespano nočjo. Tako ali tako so že strnjene kolone tovornjakov zadosti, za povišano stopnji adrenalina v krvnem obtoku. Frajerji se prehitevajo, tudi v klanec, če je potrebno, kot da bi bili na karting stezi. Osebni avtomobili so samo kolateralna škoda. Slikovito okolje negdanje mestne klavnice, Ex Mattatoio, ki se počasi spreminja v urbani kulturni center, nekaj podobnega, kot je pri nas Metelkova mesto, je bilo prava izbira organizatorjev, saj je bil že prvi večer obisk kar množičen, ne glede na to, da je bil četrtek, vreme pa za ta konec severne poloble nenavadno hladno. 

Ex Mattatoio ali bivša klavnica je postala ogromen prireditveni prostor za raznovrstne dogodke, razstave inštalacije in še marsi kaj. Na glavnem vhodmen dvorišču so umetniki postavili ogromno pagodo iz bambusovih palic, ki so med sabo zvezane samo z vrvjo. 

Špiralasto stopnišče, ki se vije po sredini pagode, vodi povsem do vrha!

Na drugem koncu se odpira ogromno dvorišče, ki so ga zasedli pivovarji s svojimi štanti, manjkalo pa ni niti hrane in seveda odra s plesalkami in razpoloženjsko glasbo (za te vrste zabav primerno). 

Priložnostni kozarec in APA izpod pumpe pivobarne White Dog Brewery.

Tudi talijani imajo svoj Bevog, s to razliko, da so fantje iz Bad Attitude skočili čez mejo v Švico.

Za razpoloženje je poleg piva, poskrbel tudi njegov bližnji sorodnik...štamprle, whiskey ;-)

Večetrni ročni fuzbal...

...in zelenjavni vrtiček v back stage-u

Da pa je tovrstnega druženja enkrat mogoče tudi zadosti, pa se je izkazalo zadnji vikend, saj je bil IBF - Italia Beer Festival že 4. (četrti) festival ta mesec v Rimu, tokrat v organizaciji vseitaljanskega združenja degustatorjev - ADB, na moje presebnečenje zelo slabo obiskan. Tajnica lokalne divizije Lazio-Roma Silvia, mi je povedala, da so v  spomladansko-poletnem obdobju prireditveni urniki organizatorjev pivskih festivalov po državi tako natrpani, da so se s težavo dogovorili celo z razstavljalci, kljub domnevno že skoraj 700 delujočih pivovarn v Italiji. Tako je bilo, za razliko od lanskega leta, ko je bila prireditev dobro obiskana in uspešna, letos nekaj manj predstavljenih pivovarn in tudi ni bilo opaziti tako zvenečih imen, občutno manj pa je bilo tudi obiskovalcev. Ko smo poskušali prodreti v skrivnosti vzrokov za nastalo stanje, se nam je na koncu zdel edini racionalni razlog, predoziranje prireditev. Preveč veselic v prekratkem obdobju.

Mojstra iz pivovarne La Fenice sta z veseljen delila svoje izkušnje z radovedno publiko.

Mogoče je k skromnem obisku nekaj prispevala tudi vstopnina 8 €, za katero pa si dobil degustacijski kozarec, z logom prireditve in platneno vrečko za nošnjo. Če si bil dovolj hiter si se lahko prijavil tudi na razna degustacijska predavanja, v izvedbi priznanih domačih praktikov in teoretikov, ki so bila, zaradi pomanjkanja prostora, žal številčno omejena.

Slinček s kozarčkom za degustacije.

Blanche pivovarne BQ je za uverturo solidno omočil presušeno grlo in napovedal sproščeno testiranje vzorcev.

Šef in mastrobirraio pivovarne Toccalmatto, ki je ena bolj priznanih italijanskih craft pivovarn tudi globalno, se ob skromni udeležbi prireditve, ni ravno spotil ob podpiranju šanka.

Glavna značilnost tokratne veselice je bila skromen obisk. Bo treba malo porihtati marketing...

beeRoma

Še zadnjič sem s pravim zadovojstvom pisal o prijetnih spomladanskih temperaturah, ki sem jih zadnja leta kar malo pogrešal. Ker pa jih kar še ni konec, kljub temu, da smo že kar dobro v maju, mi to stalno preklapljanje sonce-dež že malo preseda. Sploh pa je za te kraje to najmanj nenavadno. Še pred nekaj dnevi se je bilo tudi čez dan, brez kakšne, bolj lahke bundice, kar neprijetno potikati po mestu. Da je na srečo, kljub vsemu, poletje vse bližje, pa je moč sklepati tudi z navalom raznih pivskih festivalov, ki so se začeli prebujati v bližnji in dalji okolici. Kot vemo, je tu, na škornju apeninskega polotoka postalo vse, kar je povezano s pivom, zelo IN. Prireditve organizirane pod različnimi okrilji, tako nacionalnih društev in zvez, kot lokalnih ekvivalentov, ter intuzijastov na mikro nivoju, se dogajajo že skoraj vsak teden. Temu fenomenu se res ne moremo čuditi, saj sem nedolgo tega kar osupnil nad podatkom, da bomo s tem tempom rojevanja novih varilskih obratov, letos lahko našteli že 700! (sedemsto) delujočih mikro pivovarn v Italiji. To je res neverjetna številka. 

Začetek festivalske sezone je bil obetaven. Testiral sem nekaj novih zvarkov domačih varilcev in se posladkal z nekaterimi že znanimi. 

Običajno je, da se pivovarji zberejo skupaj in na festivalu predstavijo svoje mojstrovine. Dogodek obogaten s kulinarično ponudbo je magnet za ljubitelje piva in praviloma so dogodki dobro obiskani in predvidevam, tudi rentabilni. Ponudnikov piva, ne samo domačega, ampak tudi najboljših in najbolj cenjenih svetovnih craft pivovarn, najsi bo barov ali pubov, kjer ponujajo raznolik izbor točenih in ustekleničenih zvarkov, kot tudi speializiranih prodajaln, je v mestu vsak dan vse več. In tudi ti si večkrat letno omislijo svojo veselico, kjer v družbi strokovnjakov prirejajo razne seminarje, degustacije in podobne strokovne seminarje in poskušajo na ta  način popularizirati kulturo uživanja piva in izobraževati potrošnika. Druženje se dogaja na več lokacijah hkrati, običajno ves teden, po lokalih in beershopih, ki so se združili v ideji in organizirali prireditev. Običajno potekajo strokovni seminarji v zgodnjih popoldanskih urah, degustacije pa se, saj razumete, praviloma zavlečejo globoko v noč.

Slikovito okolje nekdanje mestne vrtnarije, lučaj od znamenitih Terme di Caracalla, je bilo v soboto popoldan že kar prijetno napolnjeno. Gneča se je proti večeru samo še stopnjevala.

Prvič pa sem zasledil - res je, da ne spremljam podrobno vseh obvestil na to temo - da so lastniki pubov organizirali fešto pod isto streho. Vsak od 12. je pripravil izborček zvarkov po lasnem navdihu in tega jim zares ni manjkalo.  Poleg degustacij, je prvi dan  srečanja potekala tudi okrogla miza z eminentnimi gosti, teoretiki in praktiki, debatirali pa so o fenomenu obrtniškega, torej craft pivovarstva in priložnostih, ki jih ta ponuja. Ni treba posebaj poudarjati, da smo bili obiskovalci v sproščenem vzdušju deležni pestrih debat. Se že veselim naslednje priložnosti, na katero mi ne bo treba dolgo čakati...

Pivovarja iz večnega mesta “Eternal City Brewing“ sta bila edina operativca med ponudniki in zavoljo neizkušenosti pri strežbi, sredi popoldneva že nekoliko utrujena.

Backstage...

Vi ste žeeejniiii, vi ste žeeejniiiii....

In, ko zavlada lakota, je pri roki kajla pizze biance, not pa dve šniti mortazze. Njami!

Mastro Titta, rimska legenda in gazda istoimenske beznice, kot vedno, ni mogel, da si ne bi spet izmislil kakšne šale. 

Družabno srečanje v vrsti za odtok.

Prijetno okolje in zdrava družba so garant za uspeh tovrstnih prireditev.