Livigno 1816

Kot že vrsto let, smo tudi letos odšli za teden dni v visoko hribovje, da se naužijemo hladnega in rezkega gorskega zraka, ter premigamo zasedene kosti. Čeprav je bila ob našem odhodu v domovini zima še nekam medla, je med visokimi alpskimi vrhovi, pljunek od švicarske meje, v vasici Livigno, nametalo dovolj snega za uživaško smuko. Verjetno ni potrebno posebaj povdarjati, da je turizrm glavna skrb in dohodek klenih hribovcev, nekaj pa jim gotovo pade v mošnjiček tudi zavoljo dejstva, da je širše območje vasi brezcarinska cona. Duty Freee! Ta privilegij jim je podaril še veliki palček Napoleon, ki je poleg svoje krute bojevitosti, očitno premogel tudi nekaj nežnega srca in jim z občutkom in razumevanjem naklonil nekaj odpustkov, saj so bili vaščani vsaj pol leta, zaradi visokega snega, odrezani od sveta. Tako jim je oprostil plačevanja davkov, s tem papirjem pa še danes pomahajo vsakokrat, ko se kakšnemu oblastniku zasvetijo oči in želi pospraviti nekaj njihovega prigaranega dohodka.

Livignjansko tihožitje.

Seveda smo si na ta račun z velikim zadovoljstvom privoščili dva, skoraj kilska florentinca, za vsaj tretjino ceneje, kot bi plačali za njih v Rimu... in nekaj špecarije... žgane pijače, tobak, nakit in take stvari, nas pa itak ne zanimajo preveč. Saj... nekaj perčka smo si pa vendarle prinesli tudi s sabo. Dva 5 litrska sodčka sta bila ravno dovolj, da smo šli lahko kdaj po smučanju še malo naokrog in poklepetali ob kozarčku točenega Paulanerja in...ne boste verjeli, na žalost v plastične kozarce točenega zvarka Fuller's London Pride (btw - zadnjič sem opazil, da imajo nove flašle). Tako je vse skupaj zgledalo kot običajen smučarski teden in še vreme je bilo, glede na slabe napovedi, presenetljivo lepo. Nekaj snežink za idilično vzdušje in popolna modrina in mrzlo visokogorsko sonce za zagorel kožni odtenek. Mirno bi lahko spomine, po nekaj klepetih s prijatelji, pospravil v najglobjo vrzel možgaskih vijug, in strpno počakal na ponovitev zgodbe čez leto dni.  

Merenda...

Vendar me je, poleg vsega naštetega, neizmerno razveselila še en stvar, ki bo verjamem, zanimiva tudi za bralce tehle vrstic. Bili smo že sredi tedna, ko so zaradi pomanjkanja časa in volje v preteklih tednih, posledično pa zaradi pomanjkanja kondicije, spodnje okončine že kazale znake utrujenosti. Vreme je bilo tisti dan čudovito in po prvih dveh dneh naletavanja snežink, ki so nas med vijuganjem že kar predrzno in nadležno žgačkale po obrazu, smo dali tokrat vse od sebe in izkoristili dan do konca. Seveda se potem ni dalo nikomur kaj preveč ukvarjati z družinsko prehrano in smo se zato odločili, da si bomo napolnili lačne želodčke in okrepili telo in duha v kakšni domači oštariji, po možnosti z gozdarsko - hribovsko ponudbo.

Florentinca irskega porekla.

Ko je padla ideja, da po nekaj letih prijetne a dokaj zaspane Civette, poskusimo srečo v Livignu, sem seveda takoj naštelal radarje in preveril prisotnost morebitnih popoldanskih iteresnih točk v razumnem radiju kraja, kamor se odpravljamo na smuko. Že s prvim poizkusom sem zadel točno v sredino tarče, saj sredi naselja na nadmorski višini 1816 m, svoje goste vabi prava pravcata pivovarna in pivnica, ki se z imenom “1816“ reklamira, kot najvišje ležeča pivovarna v Evropi (torej je to moj že drugi obisk “naj“ pivovarne z zadnjih nekaj mesecih, saj, če se spomnite, upravljajo moji pivovarski prijatelji iz Vittorie na Siciliji, najjužnejšo pivovarno v Evropi). S svojim prijetnim neo holcarskim interjerjem, prečiščeno kulinarično ponudbo v stilu avstrijsko - nemških pivnic + pizze in zadostnim izborčkom zvarkov, nedvomno popestri bivanje v tistih odročnih krajih. 

 Ob vstopu v pivnico pozdravi gosta strojna oprema, ki za stekleno pregrado krasi pogled na ulico.

Hrana je bila dobra, družba prijetna in pijača izborna. Otroci so seveda vržgali po pizzah, mi smo bili pa, zaradi širokega omizja 24. lačnih grl, deležni posebne ponudbe; pečene telečje krače z neštetimi prilogami in svinjska rebrca za sladico. Seveda smo to vse pridno splakovali s številnimi zvarki, ki nam jih je sipatična točajka, v visokih žitafah nosila na mizo. In tila nas seveda še najbolj zanimajo. Naj že takoj povem, da se nisem pretirano spuščal v podrobno ocenjevanje, saj je bil obisk lokala izključno družabne, ne pa strokovne narave. Vseeno lahko rečem, da je mastrobirraio izpopolnil svojo tehniko do te mere, da lahko ponudi obiskovalcem solidne izdelke, a brez očitnih presežkov. V ponudbi je bilo 5 različnih etiket, tako spodnjega, kot zgornjega vrenja. 

Sprednji prostor lokala, katerega strop so obvladali s praznimi vrečami nemške sladarne Weyermann.

Goste pričakajo ob prihodu polne mize arašidov, ki pomagajo počakati prvi obrok. Ali so pa samo, v družbi lokalnega zvarka, tokrat Harmony Bittra, zanesljiva pot do viška kalorij. Ko pridemo domov, bomo pa spet makarona na vago kuhali ;-).

Nezahtevni  “Helles“, z blagim okusom slada in za ta stil, sicer morda nenavadno, a svežo aromo hmelja po nežnih cirtusih, bi se lahko v moji kategorizaciji brez težav uvrstil med kolesarje. In tudi ne dvomim, da je v poletnih mesecih, ko smučarsko središče preplavijo neumorni maratonci na kolesih, med bolje prodajanimi. “The Peak“, ki se sicer deklarira kot IPA, mi je bil precejšna zagonetka. Ob prvem požirku sem celo mislil, da je to dimljeno pivo, ki mi sicer niso preveč pri srcu (predvsem klasična nemška Rauchbier...sem pa že neizmerno užival v bolj modernih z manj izraženo noto po suhih klobasah), a sem kasneje ugotovil, da me je močan okus karamele in njena aroma zapeljala v napačno smer. Tudi aroma hmelja in grenčica sta se mi zdeli premalo prepoznavni za ta stil, zato bi ga prej uvrstil v kakšno drugo kategorijo, npr. v Mild ali pa Amber Ale. Torej dimljenček, po imenu “Smoked“, se je predstavil z bistro, temo jantarno barvo in rahlo obarvano peno. Sladka, karamelna aroma s pridihom dima je bila kar prijetna. Okus po karameli in dimu se je končal dokaj suho, z odbro zaznavno grenčico, ki pa je bolj posledica dimljenega slada, kot pa obilnega hmeljenja. Za moj okus kar sprejemljivo. Pšeničnega “Hafe Waizen“ smo izpistili in se osredotočili na klasični angleški Bitter, ki nosi ime “Harmony Bitter“. Dotlej meni še najbolj všečen zadetek tistega večera, saj se presenetil z izredno bistrostjo - ki je sicer čisto vizualna kategorija, a je za pivovarje, ki prisegajo na nefiltrirane zvarke, to neke vrste izziv - prijetnim okusom praženega slada in karamele, ki se je končal s srednje močno grenčico hmelja. Aroma slada je bila srednje izrazita in prijetna, hmelj pa ni na vohalnih receptorjih  pustil  opaznih zaznamkov. Nezahtevno in dobro pivo.

Tale posnetek je nastal ob relativo zgodnji, 6. uri popoldan, ko so prvi gostje šele začeli prihajati. Ob 11 h zvečet je po tleh več lupin arašidov, kot snega na cesti!

Ko so otrokom popadale glave v ostanke pizze, je prišel čas, da se oddrsamo in zavlečemo v svoje brloge in spočijemo mišice in notranje organe za naslednji dan smuke. Ob odhodu sva z mastrombirraiom izmenjala še nekaj vljudnostnih duhovitosti, sa popotnico pa nam je poklonil še paketek pollitrskih stekleničk. Se vidimo naslednje leto!

Za konec vam pa privoščim še en pogled v dolino.

RateBeer Best Awards

Med pisanjem novega posta, ki se bo na vaših tablicah zasvetil čez kakšen dan ali dva, me je poklical prijatelj in mi sporočil težko pričakovano novico. RateBeer, največji portal, katerega zanimanje in poslanstvo se nanaša na vse, kar je povezano s pivom, je začel objavljati lestvice odličnosti za leto 2013. Vse do konca naslednjega tedna, bo počasi dozital zmagovalce posameznih kategorij, počasi, z dovolj presledka, da bodo lahko slavljenci vmes mirno nazdravljali svojemu uspehu.

Danes je s prvo objavo razveselil najmlajše člane v kategoriji “Top New Brewers In The World”, za katero bi lahko rekli, da je tudi nam prinesla nekaj veselja. Ali pa kljub temu samo nekaj jeze in žalosti. Na odlično tretje mesto, če se izrazim nekoliko športno, se je namreč uvrstila pivovarna BeVog, o kateri brez dvoma že veliko veste, tukaj mislim na sedaj že slavno zgodbo, povezano z neprekosljivo slovensko birokracijo. S svojimi kvalitetnimi zvarki pa je brez dvoma vredna pozornosti, kar je pokazala tudi omenjena nagrada. Vsa čast!

Obračun

Dragi prijateljčki, znanci in naključni obiskovalci. Verjetno ni treba posebaj razlagati, da smo se preguzili še skozi eno leto in čas je, da potegnemo črto pod svoje dosežke. Ne zato, da bi zgodbo končali, ampak iz preprostega razloga, da pičimo naprej še bolj noro in brezkompromisno. Saj ne vemo, kako dolgo še!? Meteorologi obljubljajo, da se bo naše zelenilo kmalu spremenilo v brezbarven prah, ki ga bodo viharji vrtinčili po zlizani pokrajini. Mogoče bo samo cena žit neobvladljivo zrastla in iz vodovodnih pip bo tekla redka in dragocena tekočine. Verjamem, da mi in naši bližnji zanamci tega še ne bomo doživeli, je pa dejstvo, da se vesolje z brezglavim pospeškom spreminja in nekdanje vrednote so samo še predmet kupčije. Ravno sem prebral, da so kitajci, za solidnih 600.000.000 £ kupili najstarejšo britansko pivovarno Ram Brewery, iz katere bodo naredili muzej, na parceli, ki mimo grede ni majhna, pa sezidali pravo novo mesto. Mogoče bomo nekoč, če se bo zgoraj opisani scenarij uresničil, pili samo še instant pivo, kakršnega že sedaj ponuja Moonshine. Čeprav se vse okoli nas, z nami vred,  vseskozi samoreciklira in se staro umika novemu, si na srečo in naše veselje, danes še lahko privoščimo pristni Real Ale...in to v velikih količinah!

Trojček iz lanskega leta, ki je zaklučil sezono.

Če torej potegnem črto, je bilo lansko leto količinsko na vsakoletnem +/- nivoju. Devet varilskih dni je sicer dan manj, kot leto prej, ampak če odmislim tistih nekaj spomladanskih šepavih mesecev, ko sem z bolečino v kolenu dneve večinoma preležal, je to že kar dosežek. Sezono sem začel šele konec marca in do poletja varil štirikra, septembra, ko sem se vrnil z dopusta, pa malo pospešil tempo in napolnil vse razpoložljive kapacitete. Če odštejem še najbolj vroč mesec, ki je iz razumljivih razlogov čisto neprimeren za življenje pivskih kvasovk, je bila domača kuhinja za običajne kuharske motive družinskih obedov, zasedena zgolj enkrat mesečno. Približno 180 litrov letnega pridelka se res zdi nekam veliko in še sam se sprašujem, kdo je vse to spil? Ob rednih obiskih presušenih grl in degustacijah v domovini, so se količine vendarle kar hitro praznile. Včasih sem imel res nekaj težav s pomankanjem embalaže, a ko se je teden obrnil, je bilo takoj na razpolago nekaj več praznih flašk.

Znameniti kelih, še bolj znamenite pivovarne Orval, je poskušal 

ublažiti razočaranje glavnega varilca.

Opis zadnjih zvarkov, ki sem jih še dolžan secirati, da bom celovito in brez slabe vesti lahko zaključil lansko varilsko leto, bom začel, oziroma kar nadaljeval tam, kjer sem končal novembra. Zvarek (v tem primeru ima ta beseda zgolj slapšalni pomen), v katerem bi morali glavno vlogo igrati rožiči in s svojim sladkim in skrivnostnim prispevkom dvigniti praznično razpoloženje v nepozabo izkušnjo kompleksnih arom in okusov, je žal zapeljal v povsem napačno smer. Ne vem, kako bi dokazal domnevo, saj bi za natančen odgovor potreboval laboratorij in seveda veliko več znanja, ampak imam na sumu, da je prav rožičeva moka (encimi, tanini in podobne podlasice)  zakuhala vse te pirepetije, ki so mi grenile življenje že od začetka kuhanja naprej. Že, ko sem jo zmešal z vrelo pivino, se je spremenila v goščo... ogromno gošče, temne kot najtemnejša čokolada - čeprav je moka svetle bež barve - in me zavoljo nje prikrajšala za skoraj 2 litra končnega izdelka. To bi še nekako prebolel, če ne bi po končanem vrenju ostalo pivo motno, kot kakšna svetla fižolova juha. Zorenje v hladilniku je sicer nekaj prispevlo k bistrosti, a še daleč od tega, da bi si zaslužilo večjo pozornost. Ko sem natočil prvi kozarček ohlajenega piva, potem ko je sladkor v stekelnicah že povrel in se je ogljikov dioksid zadovoljivo raztopil v tekočini, sem le nemo opazoval, kako sicer lep kupček pene bliskovito izginja. Zavoljo te značilnosti, ki se je izrazila v takem ekstremu, da ni po pol minute na gladini piva ostalo niti pikice pene, se je zvarka prijelo ime Invalid. In tako je tudi ostalo. Aroma ovsenega slada, ki z ovsenimi kosmiči tvori kar 16,4% celotne sestave recepta, je pomešana z vonjem karamele in alkohola, dala precej vsiljivo vedeti, da s tem zvarkom nebo šele. Na vsak način sem iskal sledi rožičev, ki so se izgubili neznano kam. Ob požirku se je prijeten in gost občutek tekočine, ki se je razlezla po ustih in namočila okuševalne receptorje, hitro prelevila v nedefiniran okus, za katerega bi težko rekel, da je nekaj, kar bi si zelo želel. Še najbolj je bil izrazit okus alkohola, kar je za sveže in dokaj močno pivo (7%), kar razumljivo.  Po kakšnem mesecu zorenja, je postal zvarek nekoliko mehkejši, manj naporen, a vendar brez pravega karakterja. Če ga ne bi imel tako malo, bi ga odnesel fotru na dolenjsko, ki si zimske dni krajša z žganjekuho in bi lahko skuhala pravi rimsko-dolenjski whisky! No, mogoče bom iz njega naredil samo kis za na solato...

Začetnik iz bodoče zbirke “Single Hop“, se je predstavil v dovolj

izvirni formi in tako na stežaj odprl vrata naslednikom.

Precej bolj me je razveselil SH Nelson (SH = “single hop“, Nelson pa pride iz imena novozelandskega hmelja Nelson Sauvin), ki sem ga zvaril v angleškem stilu ESB (Extra Special Bitter). Dokaj enostavnemu receptu, v katerem prevladuje osnovni slad Maris Otter (to je sorta ječmena, ki raste na Otoku) in za bolj možato barvo, nekaj dodanega slada Caramunich in pšeničih kosmičev, je v zaporednih časovnih terminih sledilo 6 različnih odmerkov hmelja Nelson Sauvin. Na pogled je to klasični angleški bitter, ki razveseli oko z intenzivno marelično barvo in lepo, bistro prosojnostjo. Telo je srednje izrazito in 5% alkohola je ravno pravi odmerek, ki naredi zvarek piten in nezahteven. Okus praženega slada je uživaško nežen. Glavni adut je seveda aroma hmelja, ki je res nekaj posebnega. Ime je dobil po asociaciji na aromo grozdja vinske trte Sauvignon in dejansko tako tudi diši. Požirek se konča z dokaj intenzivno grenčico, ki je prijetna in nevsiljiva. 

Ko sem se potikal po londonskih pubih, mi je poleg klasičnih zvarkov tipa Pale Ale in IPA, še najbolj stopil do srca Brown Ale. Mehak, lepo balansiran, polnega telesa z ne preveč izrazito grenčico in izredno bogatim in prijetnim okusom praženega slada. Precej bolj piten zvarek, kot londonski Porter (čeprav mi j etudi ta všeč), ki že dobiva zametke kofita, da o kakšnem irskem zvarku po imenu Dry Stout, ki z agresivnim ukusom kave, ki že skoraj ubija in je daleč od mojega priljubljenega okusa, ne izgubljam prostora, časa in besed. Potem sem pa enkrat, v priljubljeni rimski beznici, fuzbal fan klubu in pivnici ”Ma che siete venuti a fà”, ki je komaj kaj večja od kakšne garaže, poskusil ameriško različico browna, ki me je enostavno navdušila. V tem trenutku bi me lahko nabadali na raženj ali napeli kožo na boben, pa se ne bi mogel spomniti imena zvarka, niti pivovarne, ki ji je uspelo tako umetelno zložiti v kozarec vse te atribute. Nikoli pa ne bom pozabil tistega bogatega, čokoladno karamelnega okusa, ki se je ob koncu prelevil v nežen zaključek praženih lešnikov. Uf, uf... Gremčica je bila precej bolj izrazita, kot sem bil vajen pri angleških različicah, pa vendar ravno dovolj, da je prijetno zaokrožila in končala požirek. Saj si ne bi mogel zaželeti kaj bolj okusnega, prijetnega, pa hkrati lahkega, a vendar kompleksnega in skrivnostnega. Seveda sem se, še preden sem izpraznil prvi kozarec, že videl doma, med svojimi varilskimi napravami.

Hollywoodski Electric Shadow bo v prihodnosti deležen še nekaj 

korekcij, da bo lahko zvezdnišlo zasijal v soju žarometov.

Po kar dolgem odlašanju, vedno ko naj bi prišel Brownie na vrsto, me je premamila kakšna nova ideja in je recept, ki sem ga bil že davo tega pripravil, vedno pomikal za kakšno stopničko nazaj. (Enako se mi že nekaj časa dogaja tudi z receptom za belgijski Tripple.) Torej klasični recepti se umikajo bolj eksperimentalnim in  ravno nekje na koncu lanske sezone, sem se odločil, da bom s to prakso začasno prekinem. Lotil sem se, v hollywoodski maniri poimenovanega zvarka “Electric Shadow“ za katerega sem slad prepražil doma, o čemer ste že imeli priložnost brati. Nastal je prijeten, svež in okusen poizkus ameriškega Brown Ale-a, ki pa bo potreboval še nekaj dodelave. Predvsem pa nekaj več natančnosti in koncentracije pri kuhanju, saj mi je zaradi nepazljivosti, temperatura pri drozganju ušla previsoko, kar je imelo za posledico nižji izkoristek kvasa (attenuation) in več kot 1% nižjo alkoholno stopnjo. Ravno ta malemkost pa, se mi zdi, je bistveno vplivala na celotno sliko izdelka. Vsekakor bo treba tegale ponoviti, po možnosti čim prej. Težava je le v tem, da so še vsaj trije zvarki pred njim v vrsti, in okuševalne brbončice že nestrpno čakajo, s katerim od njih bodo najprej zalizale?