31 January 2014

Livigno 1816

Kot že vrsto let, smo tudi letos odšli za teden dni v visoko hribovje, da se naužijemo hladnega in rezkega gorskega zraka, ter premigamo zasedene kosti. Čeprav je bila ob našem odhodu v domovini zima še nekam medla, je med visokimi alpskimi vrhovi, pljunek od švicarske meje, v vasici Livigno, nametalo dovolj snega za uživaško smuko. Verjetno ni potrebno posebaj povdarjati, da je turizrm glavna skrb in dohodek klenih hribovcev, nekaj pa jim gotovo pade v mošnjiček tudi zavoljo dejstva, da je širše območje vasi brezcarinska cona. Duty Freee! Ta privilegij jim je podaril še veliki palček Napoleon, ki je poleg svoje krute bojevitosti, očitno premogel tudi nekaj nežnega srca in jim z občutkom in razumevanjem naklonil nekaj odpustkov, saj so bili vaščani vsaj pol leta, zaradi visokega snega, odrezani od sveta. Tako jim je oprostil plačevanja davkov, s tem papirjem pa še danes pomahajo vsakokrat, ko se kakšnemu oblastniku zasvetijo oči in želi pospraviti nekaj njihovega prigaranega dohodka.

Livignjansko tihožitje.


Seveda smo si na ta račun z velikim zadovoljstvom privoščili dva, skoraj kilska florentinca, za vsaj tretjino ceneje, kot bi plačali za njih v Rimu... in nekaj špecarije... žgane pijače, tobak, nakit in take stvari, nas pa itak ne zanimajo preveč. Saj... nekaj perčka smo si pa vendarle prinesli tudi s sabo. Dva 5 litrska sodčka sta bila ravno dovolj, da smo šli lahko kdaj po smučanju še malo naokrog in poklepetali ob kozarčku točenega Paulanerja in...ne boste verjeli, na žalost v plastične kozarce točenega zvarka Fuller's London Pride (btw - zadnjič sem opazil, da imajo nove flašle). Tako je vse skupaj zgledalo kot običajen smučarski teden in še vreme je bilo, glede na slabe napovedi, presenetljivo lepo. Nekaj snežink za idilično vzdušje in popolna modrina in mrzlo visokogorsko sonce za zagorel kožni odtenek. Mirno bi lahko spomine, po nekaj klepetih s prijatelji, pospravil v najglobjo vrzel možgaskih vijug, in strpno počakal na ponovitev zgodbe čez leto dni.  

Merenda...
Vendar me je, poleg vsega naštetega, neizmerno razveselila še en stvar, ki bo verjamem, zanimiva tudi za bralce tehle vrstic. Bili smo že sredi tedna, ko so zaradi pomanjkanja časa in volje v preteklih tednih, posledično pa zaradi pomanjkanja kondicije, spodnje okončine že kazale znake utrujenosti. Vreme je bilo tisti dan čudovito in po prvih dveh dneh naletavanja snežink, ki so nas med vijuganjem že kar predrzno in nadležno žgačkale po obrazu, smo dali tokrat vse od sebe in izkoristili dan do konca. Seveda se potem ni dalo nikomur kaj preveč ukvarjati z družinsko prehrano in smo se zato odločili, da si bomo napolnili lačne želodčke in okrepili telo in duha v kakšni domači oštariji, po možnosti z gozdarsko - hribovsko ponudbo.

Florentinca irskega porekla.
Ko je padla ideja, da po nekaj letih prijetne a dokaj zaspane Civette, poskusimo srečo v Livignu, sem seveda takoj naštelal radarje in preveril prisotnost morebitnih popoldanskih iteresnih točk v razumnem radiju kraja, kamor se odpravljamo na smuko. Že s prvim poizkusom sem zadel točno v sredino tarče, saj sredi naselja na nadmorski višini 1816 m, svoje goste vabi prava pravcata pivovarna in pivnica, ki se z imenom “1816“ reklamira, kot najvišje ležeča pivovarna v Evropi (torej je to moj že drugi obisk “naj“ pivovarne z zadnjih nekaj mesecih, saj, če se spomnite, upravljajo moji pivovarski prijatelji iz Vittorie na Siciliji, najjužnejšo pivovarno v Evropi). S svojim prijetnim neo holcarskim interjerjem, prečiščeno kulinarično ponudbo v stilu avstrijsko - nemških pivnic + pizze in zadostnim izborčkom zvarkov, nedvomno popestri bivanje v tistih odročnih krajih. 

 Ob vstopu v pivnico pozdravi gosta strojna oprema, ki za stekleno pregrado krasi pogled na ulico.



Hrana je bila dobra, družba prijetna in pijača izborna. Otroci so seveda vržgali po pizzah, mi smo bili pa, zaradi širokega omizja 24. lačnih grl, deležni posebne ponudbe; pečene telečje krače z neštetimi prilogami in svinjska rebrca za sladico. Seveda smo to vse pridno splakovali s številnimi zvarki, ki nam jih je sipatična točajka, v visokih žitafah nosila na mizo. In tila nas seveda še najbolj zanimajo. Naj že takoj povem, da se nisem pretirano spuščal v podrobno ocenjevanje, saj je bil obisk lokala izključno družabne, ne pa strokovne narave. Vseeno lahko rečem, da je mastrobirraio izpopolnil svojo tehniko do te mere, da lahko ponudi obiskovalcem solidne izdelke, a brez očitnih presežkov. V ponudbi je bilo 5 različnih etiket, tako spodnjega, kot zgornjega vrenja. 

Sprednji prostor lokala, katerega strop so obvladali s praznimi vrečami nemške sladarne Weyermann.







Goste pričakajo ob prihodu polne mize arašidov, ki pomagajo počakati prvi obrok. Ali so pa samo, v družbi lokalnega zvarka, tokrat Harmony Bittra, zanesljiva pot do viška kalorij. Ko pridemo domov, bomo pa spet makarona na vago kuhali ;-).
Nezahtevni  “Helles“, z blagim okusom slada in za ta stil, sicer morda nenavadno, a svežo aromo hmelja po nežnih cirtusih, bi se lahko v moji kategorizaciji brez težav uvrstil med kolesarje. In tudi ne dvomim, da je v poletnih mesecih, ko smučarsko središče preplavijo neumorni maratonci na kolesih, med bolje prodajanimi. “The Peak“, ki se sicer deklarira kot IPA, mi je bil precejšna zagonetka. Ob prvem požirku sem celo mislil, da je to dimljeno pivo, ki mi sicer niso preveč pri srcu (predvsem klasična nemška Rauchbier...sem pa že neizmerno užival v bolj modernih z manj izraženo noto po suhih klobasah), a sem kasneje ugotovil, da me je močan okus karamele in njena aroma zapeljala v napačno smer. Tudi aroma hmelja in grenčica sta se mi zdeli premalo prepoznavni za ta stil, zato bi ga prej uvrstil v kakšno drugo kategorijo, npr. v Mild ali pa Amber Ale. Torej dimljenček, po imenu “Smoked“, se je predstavil z bistro, temo jantarno barvo in rahlo obarvano peno. Sladka, karamelna aroma s pridihom dima je bila kar prijetna. Okus po karameli in dimu se je končal dokaj suho, z odbro zaznavno grenčico, ki pa je bolj posledica dimljenega slada, kot pa obilnega hmeljenja. Za moj okus kar sprejemljivo. Pšeničnega “Hafe Waizen“ smo izpistili in se osredotočili na klasični angleški Bitter, ki nosi ime “Harmony Bitter“. Dotlej meni še najbolj všečen zadetek tistega večera, saj se presenetil z izredno bistrostjo - ki je sicer čisto vizualna kategorija, a je za pivovarje, ki prisegajo na nefiltrirane zvarke, to neke vrste izziv - prijetnim okusom praženega slada in karamele, ki se je končal s srednje močno grenčico hmelja. Aroma slada je bila srednje izrazita in prijetna, hmelj pa ni na vohalnih receptorjih  pustil  opaznih zaznamkov. Nezahtevno in dobro pivo.

Tale posnetek je nastal ob relativo zgodnji, 6. uri popoldan, ko so prvi gostje šele začeli prihajati. Ob 11 h zvečet je po tleh več lupin arašidov, kot snega na cesti!

Ko so otrokom popadale glave v ostanke pizze, je prišel čas, da se oddrsamo in zavlečemo v svoje brloge in spočijemo mišice in notranje organe za naslednji dan smuke. Ob odhodu sva z mastrombirraiom izmenjala še nekaj vljudnostnih duhovitosti, sa popotnico pa nam je poklonil še paketek pollitrskih stekleničk. Se vidimo naslednje leto!

Za konec vam pa privoščim še en pogled v dolino.