16 February 2013

Santa Fosca - Monte Civetta

Po slabih dveh tednih smo se vrnili nazaj v Rim. Čeprav ne morem reči, da sem v tem času slabo spal, sem kar nekam pogrešal domačo posteljo. Kot že veste, smo šli smučat v Dolomite in za ta dogodek sem tudi zvaril kotliček piva, ki sem mu dal na koncu ime Franz Klammer. Nekam znano. Solidno  vreme, obilo snega in zratragirane proge so me vsako jutro vlekle v visoko hribovje. A na žalost me je zatrganina kolenske kite, ki drži skupaj šopek stegenskih mišic imenovanih quadriceps, s precejšno bolečino opozarjala in dopovedovala, da bo najbolj pametno, da kar ležim v postelji in počivam. No, kadar je bolečina, zahvaljajoč malim modrim tabletkam popustila, sem se vendarle nekoliko opogumil in v stilu poglavarja “Drvena noga“ odkravsljal do avta in se odpeljal  do bližnjih panoramskih točk, ter poslikal nekaj MB zimskih, gorskih motivov. 

Monte Civetta 3220 m

Popoldne, ko so se moje punce in ostala druščina prikotalii s smučišča in jih je doma že čakala topla juhica, je počasi že zapasal kakšen kozarček piva. Franz K. se je kar izkazal, vsaj tako sem lahko razbral iz zagorelih obrazov rekreativnih športnikov, zase pa moram reči, da v bistvu nisem bil ravno najbolj zadovoljen z njim. Mislim, da sem v enem prejšnjih blogov že nekaj namignil, bom pa kaj več o tem spesnil naslednjič.

V odmaknjeni gorski vasici Santa Fosca se s ponudo piva ravno ne morejo pohvalit. Dva hotela, dve gostilni, od tega je ena oboje, torej hotel z gostilno, trgovina in brunarica na otroškem smučišču, je vse kar premorejo. V apart hotelu, ki je hkrati tudi glavni štab smučarske druščine, v okviru katere naš podmladek zastopa nacionalne barve, so ponudbo lanskega leta celo osiromašili. Tako Franziskanerja, ki ga je lansko leto zmanjkalo kar sredi tedna in smo torej potolkli še tiste zadnje flaške, očitno letos niso niti naročili. Ostal je samo brezokusni pils, ki še posebno za ceno 6 € za vrček, ni šel preveč rad dol po grlu. V bližnji gostilni in pizzeriji imajo sicer nekoliko pestrejšo izbiro, vendar je treba tam tudi kaj pojesti, pizza pa pač ni za vsak dan.

Popoldanska malica


Tako je našim suhim grlom ostala samo še brunarica, ki pa nas je razveselila z, za nekatere najboljšim pšeničnim pivom Ayinger in precej bolj zmernimi cenami.

Val Fiorentina je slikovita dolina, kakršnih je na tem koncu verjetno veliko in se vije med vršaci Dolomitov, ter pozimi ponuja številne športne užitke. Za občasne invalide, ki jim preža v stilu znamenitega smukača, po katerem je dobil prej omenjeni Čokoladni Brown Ale ime, dela prehude težave, pa je   prostora in fotografskih motivov dovolj, da dan hitro mine. Po vijugasti cest, do prelaza Giau sem se zapeljal že prvi dan, naprej proti Cortini D'Ampezzo, ki je od našega apartmaja oddaljena slabih 25 km, sem pa vijugal samo s pogledom. 

Približno 270° panorama na vrhu prelaza Giau
Ledeno mrzel in sončen zimski dan je bil idealen za nekaj posnetkov kičastih panoram, ki bi jih lahko prodal, kot motiv za razglednice lokalnega turističnega društva. Prav užitek se je bilo sprehajati po suhem snegu, ki je škripal pod debelimi podplati gojzarjev, zraven pa so škripala še moja kolena in vsake toliko mi je globoko iz grla ušel kratek in odrezav krik, ki ga je spodbudila nenadna bolečina strganega kolenskega ligamenta. ”Le kako je tukaj poleti?” sem se tiho spraševal, potem ko so se solze od rezke bolečine že odtekle po licu in se posušile. Verjetno smučarje in borderje, ki se proti večeru, tam doli, na drugi strani, v Cortini, prelevijo v klipsertancarje, zamenjajo ječajoči kolesarji, ki z muko pritiskajo na pedala in rinejo še v tako strm klanec. Nazaj grede pa...juhuhu, po klancu navzdol. Pa motoristi, v koloni vozeči starodobniki, trekerji, rekreativni sprehajalci in kmetijski pridelovalci, z vso svojo mehanizacijo. Prav predstavljam si, kako bi svojega Ducatija nažgal po gorskih ovinkih, a verjetno je poleti vse preveč prometa, da bi se dalo brez skrbi ožemati ročico. Bo verjetno en teden zimske idile, enkrat na leto, kar dovolj. Ni hujšega, kot voziti z vročim motorjen, nekaj kilometrov po ovinkasti cesti,  za kolono traktorjev, z do vrha naloženimi vozovi sena.

Da nisem samo lenaril, pa v dokaz prilagam nekaj motivov in zasneženih Dolomitov.

Naselje Caprile iz ptičje perspektive


Staro se, v srednjeveški vasici Colle Santa Lucia, po ladinsko enostavno Col, zrcali v novem.

Zgleda, da bo zima še dolga...

Selva di Cadore

V svež sneg, ki ga je nasulo čez noč, zakopana razgledna točka nad vasico Caprile.

Jutranje čiščenje sveže zapadlega snega na prelazu Giau.
Passo Giau, -16°C; vetrni piš nosi sveže zapadel sneg.

Pogled na dolomitsko gorovje z vrha prelaza Giau.