Spet doma

Med dopustniškim klatenjem po Siciliji, mi je vsake toliko odneslo misli na naš majčken rimski balkonček, ki ga tako neusmiljeno obliva sonce, da je treba naš skromni vrtiček zaliti vsaj dvakrat na dan. Še en od mojih številnih hobijev, ki sem ga vzljubil že v rani mladosti, ko sem se, ne vem iz kakšnih vzgibov, zaljubil v kaktuse, majhne obrogle, bodičaste bunkice - ki jih je, od kar smo v Rimu, na žalost vsako leto manj - bi se brez dvoma klavrno končal, če ne bi že takoj, ko smo se vselili v to stanovanje, inštaliral namakalnega sistema, ki za silo ohranja tistih nekaj okrasnic in pol ducata gvirc pri življenju. 

Ko smo se po dveh tednih naposled vrnili domov, se mi je kar oko zarosilo, saj je rastlinj stojično preživelo, čeprav so ubogi jasmin, ki nas spomladi veseli z aromatičnimi vonjavami snežno belih cvetov, čez leto pa s svojim gostim zelenilom  zagotavlja vsaj kanček intimnosti na balkonu, ušja golazen tako prizadela, da sem ga moral kar radikalno obstriči. Ampak, to je bila šele uvertura v prave saharsjke pogoje, saj smo se ne dolgo zatem, za še daljše obdobje, preselili v naše rodne kraje. Tačas pa je sonce še bolj neusmiljeno nažigalo in samo želim si, da je tistih par nevihtic, prineslo nekaj potrebne deževnice tudi na naše gredice in za kakšno stopinjo ohladilo razbeljeno fasado.  

Ko sem se zadnjič potikal po domačih krajih, se je poletje komaj začelo in toplo vreme nam je vlivalo neverjeto veliko optimizma, ki se je ob kozarcu ohlajenega piva samo še stopnjeval in včasih nadaljeval že skoraj v evforijo. Na Ljubljankem festivalu piva, ki sem ga bil takrat obiskal, je prišlal ta pozitivna energija še posebaj do izraza, čeprav se mi zdi, da sem ravno v tem obdobju, odkar sem se preselil na Apeninski polotok, po drugi strani prvič opazil, da je kriza pustila brazde na dušah in obrazih znancev in ptijateljev. Kljub temu je bil dogodekl res lepo doživetje. Zato sem ob odhodu, za spomin, pri našem starem znacu Mihi, iz plantaže Hops Farm Slovenia, kupil eno flanco hmelja - če se prav spomnim, kar je po številnih degustacijah vprašljivo, sorte Aurora - a sem si že v taxi-ju, ki me je peljal domov, postavljal tehtna vprašanja, v stilu...kdo bo pa zdej to zalival... Seveda sem za to pooblastil mamo, ona pa soseda, ki je nekoliko bolj pri močeh, čeprav jih imata že oba okoli 80, pa še šrajarc je po rodu in se je enkrat celo hvalil naokoli, da se spozna na hmelj. 

Ko sem se pred dvemi tedni zagledal v tisto pleve, ki se vzpenja po bambusovih palicah navzgor, sem bil kar malo razočaran. Še toliko bolj, ker sem potem prebral v časopisu, da bo letošnja letina hmelaj pa res katastrofalna. Suša je pač naredila svoje, o namakalnih sistemih pa vsi, že desetletja, samo govorijo. Pa kljub temu sem pričakoval, da bom na tisti trti zagledal vsaj nekaj obeskov. Moral sem stopiti prav blizu, dobesedno sem pomočil glavo notri v tisto šavje, da sem opazil nekaj zelenkastih bunkic, ki so se skrivale v gostem zelenju. Potem pa sem se spomnil pregovora, ki pravi, da avgust hmelj dá ali ga pa vzame in verjetno je ta nastal prav zaradi  poletne pripeke in suše, zato sem ga potem pridno vsak dan zalival. In res so se z vsakim dnem tisti majceni storžki vse bolj napihovali, da bi na koncu skorak ekplodirali. No, ne ravno to....so pa dejansko postajali vse večji in sem imel občutek, da jih je tudi čedalje več. Kdaj bodo zreli...tega znanja pa še nisem osvojil. Verjetno bom moral nekoč na HopSiFarmo, da dobim osnovne napotke iz prve roke, če se seveda ne bodo ustrapili šišenske konkurence. Žetev (ali kako se temu reče pri hmelju) je običajno konec avgusta, ampak glede na to, da je suša rast nekoliko zavrla, mu bom pivoščil še tole deževje, potem pa bom pred odhodom nazaj v Rim,  svečano potrgal pridelek. 

Če bom vozil dovolj hitro, bom lahko skuhal še enega “mokrega“ iz svežega hmelja. 

;-)