Polnilnica

Po obilnem nočnem deževju, ki sem ga sicer nezavedajoč se prespal, sem se v turobno jutro prebudil že z izdelanim načrtom. 

Dvajset litrski kanisterček Smash-a, ki se je že teden dni hladil v pivovarskem hladilniku, je kar ječal od želje, da bi njegovo vsebino pretočil v flaške. No, ja...bolj verjetno je, da je bil kanister čisto primeru in tiho, ječanje pa je prihajalo iz podzavesti mojih želja, saj sem komaj čakal, da se lotim še zadnjega dejanja v celotnem varilskem postopku. 

To je delo, ki ga ob vsakokratnem kuhanju z nestrpnostjo čakam, saj se zgodba na ta način zaključi, hkrati pa se ga nič kaj pretirano ne veselim, ker me ob nenehtnem sklanjanju, že rahlo obrabljeni sklepi z zoprnim trenjem in topo bolečino odvračajo od zadovoljstva končne zmage. Potrebno je namreč pripraviti steklenice, jih vse dobro oprati, razkužiti in posušiti. Enako velja za vso opremo, ki pride v stik s pivom, od kanistra za flaširanje, do pip in cevi za pretakanje, pa seveda zamaškov. Precej zoprno delo. 

Pretakanje in flaširanje  piva je najbolj kritiče trenutek v celem postopku pridelave piva, saj odpira največ možnosti, da se kakšni nezaželjeni vsiljivci, v obliki  divjih kvasovke ali bakterij, ki prijadrajo po zraku, prilepjeni na prašne delce, kot klopi popadajo naravnost v sveže pivo in pokvarijo vse naše bleščeče načrte.

Da bo pijača, ki je sicer že pivo, ni pa še čisto to, kakršno sliko si običajno ustvarijo naši možgani, ko nam nekdo izreče to magično besedo “pivo“...ravno prav ohlajena steklenica in kozarec, ki se hitro zarosi, ko vanj s pljuskom priteče zlatorumena osvežilna pijača, na vrhu pa z gostim penastim klobukom razbohoti domišlijo še tako anemičnega pivca...Ravno to peno je treba še ustvariti.

Za dobrih 18 litrov piva, kolikor ga je na koncu nastalo, je 120 g dekstroze (glukoze), torej grozdnega sladkorja dovolj, da v steklenicah povre in ustvari tako zaželjene mehurčke CO2 in značilni penasti klobuk.

V pivu, ki se je v sekundarnem fermentatorju zbistrilo in se je večino kvasa spavila na dno posode k počitku, nekaj osebkov še vedno blodi po svojem rajonu in išče hrano. Prav ti bodo predelali sladkor in ustvarili nekaj malega (zanemarljivo) alkohola in približno 2,4% CO2, glede na količino piva. V praznem prostoru steklenice, med gladino in zamaškom, se bo ta plin zgostil in ustvaril pritisk, zaradi katerega se bo začel potem počasi raztapljati nazaj v tekočino. In, ko bomo čez približno teden dni z energično kretnjo odstranili zamašek, se bo iz ohlajene steklenice rahlo pokatilo, pritisk v nje bo padel in iz raztopljenega plina se bodo razvili igrivi mehurčki, ki bodo ob natakanju kozarca pomagali ustvariti bogato peno. 

Že komaj čakam!

Šefinja marketinga Trixie nekako ne daje vtisa pretiranega zadovoljstva. Ne vem pa, kaj je imela v mislih, ko je za sabo skrila poln 5 litrski sodček.