Derbi

Načrti se menjajo hitreje od vremena. Še pred nekaj dnevi sem bil prepričan, da sem nekako zakoličil varilski razpored za naslednja dva meseca. Ampak sem si premislil. In ne samo enkrat. Na začetku je bil plan tak, da po “On the Road“ zvarim še eno kanto enakega, a z novozeladskimi hmelji začinjenega piva, potem pa se začnem pripravljarti na sezonca, ki je lani požel veliki uspeh. Torej... pregledati podatke in zapiske iz lanske sezone, ki so varno spravljeni v BeerSmithu, in na podlagi zaznamkov in pripomb, kar se da spiliti recept za novo sezono. Ampak, ta bo očitno še malo počakal. 

Izmerjena FG 1.011 pomeni, da je alkoholna stopnja

piva On the Road nekoliko višja, kot je obetal recept,

ki je bil sestavljen na predvidevanju 70% učinkovitosti 

sistema. To sem prekoračil za 6% zato je ABV 4,3%,
namesto 3,8%.

Ko sem si predprejšnji torek, po končanem varlilskem dnevu, utrujen slekel delovno uniformo in se vsedel za računalnik, da iz prenosnika posinkam podatke zvarka, ki sem ga bil ravno cepil s kvasom, sem zgroženo ugotovil, da je april pred vrati, meni pa spet zmankuje časa. Vedno ista zgodba. Ležerno sem opazoval, kako se zima počasi poslavlja, kako hitijo oblaki po nebu in prinašajo spomladansko deževje in se odcvetele mimoze iz žareče in sončne rumene, počasi spreminjajo v nebodi si ga treba drekaste organske odpadke, ki jih veter, še z ostalo pocestno svinjarijo,  brezciljno prenaša naokoli.  

Zgleda, da bo treba malo pritisniti na gas in nekoliko korigirati načrte, je bil prvi preblisk, ki me je spreletel. Tam okoli poscane Zofke se obeta na Rudniku vsakoletna veselica in bilo bi precej nerodno, če bi se pojavil s sodčkom tegale, ki sedaj sicer še vre. Ni dobil zastonj imena On the Road, saj je skoraj šoferski, z nizko alkoholno stopnjo, pa tudi dokaj subtilno začinjen. Je bolj pivo za odžejat, brez pretiranih ambicij. K jagnetini, sardelcah na žatu in izvrstnim Gretinim dobrotam, ki nas vsako leto razveselijo, pa paše kakšna malo bolj predrzna sestavljanka, da lahko parira intenzivnim okusom beeee..., žara in nepozabnih sladic. Nekaj bolj terenskega, en pravi Of Road, ki se bo iz Special Bittra prelevil v Extra Special Bitter. Ta bo naslednji! Načrt je skovan. Konec tedna....

Pretakanje se tokrat ni izšlo po načrtu. Očitno bo treba 

posodobiti nabor kanistrov

Danes je bil v Rimu še kar poseben, vroč dan. Čeprav so popoldanske temperature ozračja padle krepko pod zanjih nekaj dni prijetnih 20°C, je zrak kar vibriral. Derbi Roma : Lazio ogreje še tako hladen in vetroven dan.  A začelo se je že zjutraj, ko sem prišel z insektom s sprahoda. Lift ne dela. “Ni elekrike“, se je zadrla portiera skozi majhno okence. Ja, kaj čmo, pa pejva peš. In sva šla. Ampak šele potem, ko prideva v stanovanje, mi postane jasno, kaj to pomeni. Kje so že leta, ko smo se zavijali v deke in zaradi redukvije, preživljali večere ob svečah. Ni tople vode, ne delajo gospodinjski aparati, niti računalniki... 

Dobro, ni problema. Mraza ni, lačni tudi nismo, bomo že počakali, da čez cesto, kjer že nekaj dni rijejo, največkrat pa se modro naslanjajo na lopate, poštukajo tiste kable in nas zopet vrnejo v civilizacijo. Groza!! Ne dela niti mokrovalovka, niti sesalec, pa fen....

Itak se nisem mislil fenat, saj se nisem že vsaj dvajset let, zato se mi niti danes ni treba.  

Kvas, ki je ostal v fermentatorju, sem pretočil v sterilizirano
erlenmajerico in bo opravil delo pri naslednji kuhi. Glede na
to, da predstavlja od pol, do ene tretjine cene pri 20 litrski sarži,
se lahko na ta način stroški precej znižajo. Tu je dovolj kvasa za
2x po 20 litrov piva.

Sem imel pa druge plane. Pretočit pivo, ki je že pred dnevi povrelo, v sekundarni fermentator - po domače, v čisto plastično kanto - in ga za nekaj dni postavit v hladilnik, da se še malo zbistri, potem pa, konec tedna v flaške. Nekaj časa se mi je po glavi motalo, da bi ga še za en teden odišavil s kupčkom hmelja (dry hopping), ki se mi še mota po hladilniku, a za to ni časa. V petek je brewday in do takrat je treba naredit v hladilniku prostor za novo rundo. Seveda bi bilo prelepo, če bi vseteklo po planu. Te plastične kante so res ena sama, uboga revščina. Pipa ne dihta! Zabijem v luknjo gumjast zamašek...ne dihta! V fermentatorju imam 20 litrov piva, ki bi ga rad pretočil v 20 litrski kanister, vendar pipa na dnu, kot solzice izpod velikih oči brhke deklice, pošasi spušča kapljice dragocene tekočine. No, ja, zgledajo bolj kot znoj, kar je mogoče še bolj pretresljivo. Če pa kanister poležem, gre notri samo dobrih 17 litrov. A smo se za to borili?! 

Torej, vse pretočit v drugo (tretjo) posodo. Verjetno ni terba posebaj povdarjati, da mora biti vse, kar pride v dotik s pivom, sterilno. In tako pretakanje brez potrebe, poveča možnost okužbe, česar si pa seveda ne želim.

Potem sem šel popoldne s kolesom. Kolenček je že v takem stanju, da se lahko po ravnem elegantno peljem, ne da bi po vrnitvi domov potreboval obkladke. Komaj sem se spravil ven. Prejšnji teden sem šel prvič po treh mesecih. In potem še enkrat. Ritne kosti me še vedno bolijo in nisem prepričan, če tudi veter v prsa ni bilo samo naključje. S težko muko sem pribrcal tistih 40 km.  Že tja grede je bilo polno policije. Kolesarska steza pelje namreč mimo olimpijskega stadiona in za časa derbija je tam precej živahno. Štiri ure pred začetkom tekme  so se valile množice navijačev, nekateri že precej podprti. Cesto, ki pelje mimo stadiona so zaprli že kakšen kilometer v eno in drugo stran. Odpeljal sem svoj predvidem krog, in nazaj grede sem se za las izognil solzilcu, ki so ga blindirani policisti streljali na živahtne navijače. Ti so demolirali vse, kar jim je prišlo pod roke. Seveda potem, ko so se po končanem medsebojnem obračunu, osredotočili na robocope. Ko sem prišel domov, sem on-line novicah prebral, da so porezali dva navijača Rome, ki pa sta izven smrtne nevarnosti. 

Roma: Lazio 1:1