21 January 2013

Brown Ale

Če začnem spet pri vremenu. Lahko rečem le to, da sem v zadnjih dneh z njim izredno zadovoljen. Ne zato, ker pri nas v Rimu zaliva že dva tedna skupaj in hlad in veter nepijetno bičata prezeblo kožo že ob običajnem sprehodu, kaj šele na mopedu, brez katerega v tem mestu pač ne gre. Gori, na severu, pa skozi rahlo sneži in to je tisto, kar mi vliva vedrino v turobne rimske dneve. Vsak dan pogledam vremensko napoved za Dolomite in seštevam centimetre. Odhod smučarske odprave se bliža in občutki na smućišču so veliko prijetnejši, če je okoli vse polno snega. 
Mimo grede. Na Campo Felice - Rocca di Cambio in Ovindoli v Abruškem hribovju, ki sta oddaljen samo kakšnih 150 km iz Rima, ga je v teh dneh nasulo okroglih 2 metra. Ugodnim znežnim razmeram navkljub, priporočam obisk smučišč rimskega zaledja samo kakšnim raziskivalcem antropoloških posebnosti, ki bodo gotovo z bogastvom izsledkov in pestrosti navad tukajčnih smukačev, brez dvoma zadovoljni.

Spominska broška smučarske odprave...

V tem trenutku je velika ovira edino ena težava in sicer ta, da sem praktično nepokreten, bled v obraz od bolečin in zdolgočasem od ležanja na kavču. Po dolgem času je na obisk prišla moja stara znanka, težko bi rekel, da je ravno prijateljica, sva pa že nekaj časa nerazdružjiva...trdovratna in neizprosna putika. Res je, da mi je že nekaj časa pošiljala mesidže in se uporno najavljala, ampak sem jo ignoriral in upal, da se bo premislila. Ampak držala je besedo in že v zaključku starega leta za nekaj dni, brez predhodne najave in nekaj dni z mano prespala, v bistvu bolj prebedela, noči v postelji. Nekako sem se ji uspel izmuzniti iz objemain in se delal, kot da se ni nič zgodilo, dokler mi ni pred parimi dnevi izstavila računov za vse nazaj. Ker pa se mora vsaka zgodba končati vsaj  zanimivom, še bolje pa celo bizarnim koncem, tudi ta ni izjema. Za putiko vemo, da je vzrok zanjo težava s presnovo, posledica pa je vnetje sklepov (tokrat je v igri desno koleno), zato je prvo in praktično edino zdravilo ustrezna prehrana. Poleg prepovedanih živil z visoko vsebnostjo purinov (ki so slabi fantje), kot so npr. meso, drobovina,  kosti, torej juhe, plave ribe, stročnice, cvetača, beluši, čokolada...in da ne naštevam, ker spisek je res dolg, je tudi...in tukaj pride na vrsto prej omenjena bizarnost...pivo! Pivo, še posebaj domače, nefiltrirano, bogato s kvasom. Tega pa je bilo v zadnjem mesecu kar precej več, kot običajno. To je podobno, kot bi ovci rekli, da je alergična na volno! 
Bizarno!

No, da ne utrujam preveč. Težava bo šla čez kakšen teden mimo, potem bom poskušal še nekaj časa držati dijeto, ker pa mi moj raziskovalni duh ne bo pustil mirovati, bom počasi spet moral malo popustil zavore, dokler ne bo spet potrkala na vrata. Povdarek je seveda na, “moral“! Da se še malo pohvalim. V zadnjih petih letih me je resno stisnila samo enkrat (občasno pa poslala samo kakšen SMS) in še to po svinjskem zvinu gležnja, kar pa sem že opisal v enem, sploh prvih blogov pivovarne BrewBite.

Hotel sem pa v bistvu povedati širnemu svetu, da sem pred parimi dnevi v flaške pretočil saržo, ki sem jo bil zvaril že davnega lanskega leta in sem ga v zadnjem blogu Smukač, že dobro vlekel po zobeh. To je Čokoladni Brown Ale, katerega termin, po zgornjem opisu sodeč (pivo in to s čokolado!), ni ravno posrečen, ampak v prvi vrsti je  namenjen športnemu tednu in upam, da bodo vsaj sotekmovalci zadovoljni.

...in priložnostna etiketa posebne polnitve.

Poleg čokolade so glavna začimba posušene brinove jagode, ki pa na žalost, kot sem opisal že v prejšnjem blogu, niso prišle do izraza. Količina je bila preveš skromna, da bi sicer aromatičen in značilen smolnat okus predrl bogato vsebino karamelnega slada in čokoladno zaveso, ki jo obdaja. Za neučinkovit poiskus se je izkazal tudi dodatek identične količine jagod v sekundarni fermentator, kar mi je potrdila degustacija, sicer še ne karbonatiziranega piva ob flaširanju. Občutek mi pove, da je bil trud zama. Ampak kanček upanja vendar le tli in upam, da bodo mehurki CO2 spodbudili morebitne pritajene arome brinja, ki so sicer značilne za nekatere vrste nordijskih zvarkov in jih pomagali privleči na površje. 

10 January 2013

Smukač

Pravih malih počitnic je konec. V nedeljo smo se brez kakšnih posebnosti, če odmislim nekaj megle na poti, spet vrnili v Rim. Vso dopustniško ropotijo smo z ne preveliko vnemo zložili na svoja mesta in če za trenutek zaprem oči in jih potem spet počasi odprem, zgleda, kot da se ni zgodilo nič. Samo nekje v ozadju malih možganskih celic so se usidrali spomini.

Izsek iz programa BeerSmith. Recept sem sestavljal počasi, več dni, ga spremijal in dopolnjeval. Na podlagi novih spoznanj, ki sem jih o stilu prebral v knjigah, forumih in blogih in surovin, ki sem jih imel na voljo, je na koncu nastal recept, ki pa bo svojo potrditev dobil šele, ko bom odprl prvo flaško.


Medtem, ko smo se vozakali po Sloveniji gor in dol, vmes pa veliko jedli, nazdravljali in poznavalsko degustirali zvarke, ki sem jih vozil naokoli in ponujal v okušanje, se je v rimski pisarni, moji varilski kleti, Čokoladni Brown Ale, ki je ob našem odhodu na sever  ravno dobro povrel, dodobra umiril. Prva resna obveznost, ob vrnitvi na mesto zločina, ki me je čakala v novem letu, je bila torej poskrbeti za Smukača, ki sem ga zvaril izključno za februarske višinske priprave v Dolomitih. No, če sem malo bolj skromen...smučat gremo, pa tudi kakšen sodček ali dva čokoladnega Ale-a, z zgoraj omenjenim delovnim imenom, bosta šla z nami...a, ne? 

Brown Ale je bogato pivo prijetne arome  slada in polnega telesa. Okus namiguje na čokolado, karamelo in pražene oreške. Grenkoba je zmerna, hmeljna aroma prav tako, s tem, da je ameriška različica, tako kot na splošno pri ostalih stilih, s hmeljem bolj bogata. In kadar je tako, izstopajo predvsem okusi agrumov, ki so značilni za celo paleto ameriških hmeljev. Ameriška piva so večkrat zgolj nabildane različice tradicijonalnih evropskih zvarkov.

Da bi se ta izredna polnitev sezonskega zvarka še dolgo sukala po domišljiji smučarskih navdušencev, ki bodo imeli prložnost obliti svoje neučakane okuševalne brbončice, ogrela telo  in poskrbela za prijetno vzdušje v gorski koči sredi dolomitskih vršacev, je bilo seveda treba klasično različico rjavega ejla [ejga] nekoliko oplemenititi, ji dodati nek nepozaben pečat, ki jo bo ohranila v domišliji slehrnika.

Brozga na dnu fermentatorja je mešanica kvasa in kakava. Ostalo je je skoraj tri litre, kar po izkušnjah pomeni, da je 15 dag kakava posrkalo skoraj dva litra tekočine. Z drugimi besedami, če bi ne dodal kakava, bi bil na koncu ostečen z dvemi liti piva več!





Nekega septemberskega večera, ko je bilo vreme še prav poletno toplo in želja po druženju neizmerna, smo se s prijatelji dobili na večerji. Lokal so izbrali oni. Na Via Portuense 82, v dolgi in nizki, starodavni kamniti stavbi, ki se vije vštric razsute asfaltne ceste, v njej pa domujejo razne delavnice, skladišča in bizarne trgovine tipa bolšjak. V eni od tistih lukenj, ki na prvi pogled prej odbijajo, kot privlačijo, so lastniki uredili prijeten lokalček z imenom Brasseria 4:20. Pomembno pa je, da poleg dobre hrane, ponujajo izredno pestro kolekcijo izbranih perčkov, od točenih do flaširanih, od znanih, do čiste eksotike. 

FG 1.020 napoveduje dokaj sladko pivo polnega telesa, 
ki se bo lepo ujelo s hmeljem in grenkim kakavom
Po zares pravem hamburgerju - ki po radiju sicer zaostaja za tivolskim horse burgerjem, je pa zato kajla fašeranca v sredini ene tisočkrat debelejša - in nekaj perčkih, za imena katerih zdaj, po približno četrtinki leta ne bi dal glave krokodilu v naročje, je prišla na vrsto sladica. Jaz sem izbral točeni Hazelnut Brown Nectar pivovarne Rogue. In te odločitve ne bom nikoli obžaloval. Tako prijeten zaključek že tako prijetnega druženja se ne zgodi pogosto. Nekaj požirkov je bilo dovolj, da sem skozi bistro rjavo tekočino zagledal dno kozarca in iskrice lesketajoče barve rubina, ki so prebadale hladno tekočino, so odpeljala moje misli med domače rostfrei posodje. 
Kako klonirati to izkušnjo in jo preleviti v domači zvarek, je bilo vprašanje, ki se mi je venomer pojavljalo, ko sem se loteval pivovarskega posla. Ko sem zaplaval v nedrja rjavega ejla, sem se kar naprej zaletaval v nove ideje, okuse in njih kombinacije, da se na koncu, ko je prišel v igro Smukač,  vendarle ne bi odločil za kakav in brinove jagode. Brez iskušenj pa so seveda količine čista loterija, le forumi in blogi nekoliko skrajšajo blodnjo v temi.

Kot za enkrat kaže - sirup je trenutno na hladnem v drugem fermentatorju - se je čokolada lepo prijela in se mi zdi, da bo, ko se bo pivo zbistrilo, lepo parirala sladkobi slada. Več težav pa je z brinjem, ki se je izgubil neznano kam. Pričakoval bi, da bo tako močna aroma smolnatih bunkic prekrila večino okusov. Pri doziranju, v zadnjih 15 minut kuhanja, ko sem dodal brinove jagode, sem bil zato previden, a očitno preveč. Sicer ne bi rad, da je okus brinja takoj razpoznaven. Želel bi, da na koncu, ko požirek že zdrkne po grlu in se začnejo počasi  pojavljati najbolj subtilne grenčice hmelja, nekje vmes vskoči brinček, čisto počasi in previdno. Na dno drugega fermentatorja, preden sem čez pretočil pivo, sem dal še 14 gramov zdrobljenih brinovih jagod, ki sem jih prej malo namočil in steriliziral v mikrovalovni pečici. Kakšen bo rezultat, bom pa javil, ko bo prva flaška na probi.

Najmanj pa si želim, da se mi po vsakem kuclu rigne po ginu. 
;-)

Dirty job