Ljubeči pogled

Saj, ne vem, kako bi začel. Zjutraj sem pošlihtal flaše in naredil, kar je bilo treba, da sem ustekleničil pridelek, ki sem ga namenil v čast še enega minulega leta.

Ne vem, če bodo vsi tisti bradači, ki za hip, za pol utripa srca,  spremenijo kruto realnost v trenutek sreče, letos tako radodarni. Če bi skelpal po lenobnem odzivu trgovcev na bližajoč se zaključek meseca, bodo trenutki sreče bolj skromni in še krajši, kot smo jih bili navajeni. Ne vem ali šparajo z elektriko, ampak v sosednji ulici, ki je ena od tistih v Rimu, kjer so tudi tiste trgovine z najbolj bizarnimi modnimi dodatki odprte v nedeljo, ni za enkrat še nobenega novoletnega vzdušje. V časopisu sem prebral, da so v Ljubljani že postavili novoletno smreko, tukaj se pa švedski turisti še vedno sprehajajo v kratkih hlačah in sandalih. Očitno je za vse krivo pretoplo vreme. Kako se bodo tisti trije strici prikotalili sem, pa nihče ne ve in zgleda, da tudi malo koga zanima. Snega ni, globalno segrevanje ogroža severnega medveda, Miklavža, Božička in Dedka mraza pa neoliberalizem in zategovanje pasu. Pred nekaj leti je bilo ta čas že slutiti rukanje jelenov in v daljavi slišati piš zvezdnih snežnih sani, kako so rezale mrzel zrak, med ogrevanjem za končno rundo hitre dostave naročenih daril. Tokrat pa, kar se tega tiče, nimam ravno dobrega občutka. 

Prva uradna polnitev bo noslila nalepko, ki pri kritikih ni požela odobravanja. Celo nasprotovanje, ki pa ni bilo glasno izraženo. Uf.. Kot avtor seveda, nosim vse posledice. Stojično!

V teh mučnih in pesimističnih časih, si nisem mogel kaj, da ne bi izbral zvarku, ki je bil vzgojen v praznični maniri in odišavljen z nepozabnimi spomini, ki jih v meseni obliki predstavljajo cimet, ingver, dišeča pomaranča in piment, kakšnega bolj optimističnega imena. “Božičkov ljubeči pogled“ bo zagotovo ogrel prezeble duše. Da pa vendarle ne bi kozarček prazničnih okusov izzvenel preveč kičasto in osladno, je merica dolgega popra zagotovilo, da ne bomo preveč sanjarili.

Dobrih 17 litrov je malo manj, kot sem pičakoval, ampak o tem smo že razčistili v enem od prejšnjih blogov. Malo nabreklih bezgavk mi je povzročilo dejstvo, da se je FG ustavil za odtenek previsoko, pa kljub temu v mejah sprejemljivega. Alkoholna stopnja je zato za 8 desetin nižja, kot sem planiral. 

Topla scalina

Tega pa nisem pričakoval. Že od dne, ko smo se z družinico odločili, da izkoristimo priložnost in skočimo čez vikend v London, sem imel pomalo rajzenfiber. V želodcu se mi sicer ni vrtelo in ni me stiskalo pod rebri, niti mi ni preredko blato pritiskalo na zadnjično odprino, pa vendar sem čutil, da so od tistega trenutka naprej postali dnevi nekam drugačni. Vsakič, ko sem s pogledom samo ošvrknil hladilnik, ki stoji v kotu pisarne in hrani dragocene zaklade, mi je preblisk, kot poblazneli buldožer brez voznika, razklal misli in vsilil slike o mogočni pivovarski deželi. 

Londonska pivovarna Fuller's je še edina v Britaniji, ki se ji je uspelo obdržati v družinski lasti. Cenjeni in večkrat nagrajeni London Pride je stalnica ponudbe v večini pubov.

Če odmislim obisk kraljevskega otoka v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem se komaj zavedal, da ta dežela sploh obstaja in sem si jo zapomnil zgolj po tem, da vozijo po napačni strani in da so me ves čas nalivali z neko brozgo, ki so ji rekli čaj, je bilo sedaj to prvič, ko je moja noga gazila, od aristokratskih čevlev zlizana tla slavnega angleškega imperija. Nekaj let pozneje so me seveda fascinirali uporniški punk rock bendi z otoka, kar pa, razen prekomernega nalivanja, nima s pivom prav nobene veze. Kaj bi od tega obiska lahko pričakoval, niti sam nisem vedel. Predvsem za orientacijo sem si na internetu, dokaj površno, prebral nekaj snovi, nisem si pa hotel že vnaprej ustvariti slike, ki bi mi lahko kasneje pokvarila vtise. To je torej zame tretja od zgodovinsko pomembnih pivovarskih dežel, ki sem jo obiskal. Če mi dovolite, bi v prvo združil Češko in Nemčijo, v drugo pa Belgijo in Francijo.

Klasična londonska pivnica

Ker se seveda v treh dneh ne da obletati vseh številnih in mogočnih znamenitosti mesta s tako bogato in nasploh za usodo človeštva pomembno zgodovino , smo združili moči in šli vsak po svoje. Ženski del odprave je bil zadolžen za bolj zgodovinski, celo prazgodovinski vidik ekskurzije, jaz pa sem zalučal pogled po trenutkih sedanjosti. Čisti realizem.  

Ulica Golborne Road, kjer stoji čez dan živahtna maroška tržnica, je obkrožena s starinarnicami in ropotarnicami, vmes pa prestreljena s prodajalnami oblačil iz druge roke.

Potem, ko sta se šefinji vsedli na avtobus in se napotili v Nacijonalni muzej na dinozavre, sem se jaz, v hladno jesensko, deževno jutro, tipično za ta del planeta, odpravil peš, na pohod po londonskih ulicah. Prvi cilj je bila ulica Portobello road, kjer bi se verjetno pred tridesetimi leti, če bi jo imel srečo obiskati, oblekel od nog do glave, domov prinesel kakšen gospodinjski aparat ali kos pohištva, saj je ta slovita ulica s svojimi stojnicami in trgovinicami pomagala ustvariti ali je vsaj inspirirala marsikateri imidž. 

Gneča na Portobello road

Na poti do tja sem lagodno stopical navidez brezciljno, vendar z jasnim načrtom, ki sem si ga bil priprevil že doma, v Rimu. Ko sem se ustavil v nekem križišču in preverjal lokacijo na terenu mi je na pomoč priskočila prodajalka neke trgovine s pohištvom, bi rekel kar  lastnica. Verjetno me je že nekaj časa opazovala skozi izložbeno okno, kako se mučim s svojim telefonom in z Googlovim zemljevidom in mi z rezkavim glasom srednjega volumna zakričala v tilnik: "Are you lost?!" Ne, ne..not at all..." Pa vendar: ”Zavij tukaj levo in naravnost čez most in boš zagledal maroško tržnico...na koncu ta trči točno v ulico, ki jo iščeš." 

Ogledalo

S tem telefonom sem imel same težave. V dobi mikrovalovnih signalov sem se seveda z vso predanostjo naslonil na pomoč sodobne tehnologije, ki pa me je ravno v situaciji, kjer bi jo res potreboval, pustila na cedilu. Zemljevida v arhajični, papirnati obliki seveda nisem nosil sabo, ker pa nisem imel s telefonom dostopa do interneta, sem o vseh mapah in podatkih, ki sem si jih doma prilepil na Googlov zemljevid, lahko le sanjal. Kmalu sem ugotovil, da imajo zastonjski wi-fi praktično po vseh pivnicah, kar s tega stališča, zaradi katerega ta blog sploh obstaja, ni slabo. Stopiš v pub naročiš pol pinte župce, porihtaš zadeve na telefonu in pot pod noge, do naslednje točke.  

The rev. James in zadaj prevečkrat videna preobleka “coming soon“, tokrat taiste pivovarne Brains.

Pogled od zunaj

In te točke so se kar pridno seštevale, ob vsaki pa sem bil bolj...ne morem reči ravno razočaran, presenečen pa nedvomno. Človek bi pričakoval, da v pionirski deželi piva,  kjer strogo ločijo Pils in Ale (če rečeš samo pivo, dobiš pils, za pravi angleški zvarek pa je treba reči Ale), iz vseh lukenj tečejo penasti potoki aromatične pijače, na katero so tako ponosni. Ampak situacija je bila v glavnem povsod, kjer sem se ustavil, dobesedno absurdna. Dolgi saržerji točilnih pip so se važili z napisi pilsov, od Hainekena, Peronija, Amstla, Foster'sa in Carsberga, ter še vrsto drugih. Tako opevanega Ale-a, pa...običajo so kje v kotu, v še bolj temačni luknji, kot so pubi na splošno temačni, skromno štrlele tri ali štiri pipe, od katerih je le katera izpljunila še zadnje bruhce, po kvasu dišeče pene. Potem so se mi pa opravičevali, da je točno tega, ob katerem so se mi zaiskrile oči,ravno zmanjkalo...in naslednjega tudi... Očitno je pljusknil globalni okus piva brez okusa tudi v Združeno kraljestvo. Nisem opazil, da bi se kdo pritoževal. Ob sebi so stiskali orošene kozarce Pilsa in glasno kramljali in počasi in z zadovoljstvom, kot vročo čokolado, srebali ohlajeno pivo. 

The Lord Moon of the Mall je ena redkih pivnic na katero sem naletel, s pestro ponudbo pravega angleškega piva. Naprej po šanku pa razsvetljene pipe Pilsa.

No, verjetno res nisem potoval po najbolj znanih beznicah, v katerih verjamem, da imajo vse  na zalogi, pa vendar se mi je zdelo, po nekaj zaporednih identičnih izkušnjah, da je za žejnega popotnika in pivovarskega navdušena, tole že malo preveč.

Cenik, ki obeta. Povprečna cena pinte Alea je okoli 4£

Sicer pa predstavlja degustiranje angleškega piva za marsikoga precejšen napor. Vsaj to, kar sem videl in verjamem, da je tako kar povsod, točijo Ale z ročnimi pipami, torej brez pogonskega plina. Pivo ima zelo malo mehurčkov in v primerjavi s točenim Pilsom, ki je precej bolj ohlajeno, ob prvem požirku kar malo preseneti. Mirno bi ga lahko opisal nekako kot “topla scalina“. Btw...da ne bi kdo v isto kanto zalučal odličneda danskega IPA Katz Pis (Cat Piss ali Mačja Scalina), pivovarne Evil Twin Brewing. Ta mlačen in mogoče celo malo oljnat okus pa gre marsikateremu občutljivemu želodku, ki ni vajen, kaj šele pripravljen malo podegustirati, težko po grlu.

Prijetni Old Empire IPA, ki mi je kar dvakrat zapasal. V primerjavi z ameriškimi stili IPA se pije kot kompot, saj je dosti bolj balansiran. Hmelj je precej manj izrazit in prijetno parira prijetnemu okusu slada.

Če nič drugega, led je bil prebit in na splošno je vtis dober. Bo pa naslednjič odhod v te kraje terjal malo več priprav, do takrat bodo pa doma ropotali kotli in brbotale vehe. 

P.S.

Ker fotograf ne more iz svoje kože, pa čeprav se je iz tega stališča lotil izleta bolj površno, sem prilepil še nekaj fotk, ki ne kažejo nanič drugega, kot na to, da se bo treba še vrniti!

Klasičen motiv

Ulični Band

Bobnar

Bolšjak

Usodni sms

Camden town

Ulična ponudba etnične hrane je res pestra in jo v Rimu na vsak način pogrešam. To, kar drži v roki je moj  tajski brunch.

Jutranji čik na vrtu uličnih restavracij. 

Camden Town

Maroški zajtrk v ulici Golborne Road

Kofte Sandwich

The Roling Stones

NY lik

Gneča

Fotograf

Jambor

Jesen

Zadnji sončni žarki

Sherlock

Taverna 

Red lights

-5%

Santa's loving look

Nikoli nisem bil pretirano vešč v planiranju dolgoročnih obveznosti. Najraje sem se zmenil za nekaj dni v naprej. Če je bil kakšen plan postavljen nekoliko dlje v prihodnost, je skoraj vedno prišlo nekaj vmes. Še največkrat se je to dogajalo, ko sem  vsakodnevno obletaval potencijalne delodajalce in jim ponujal svoje fotografske usluge, ter iskal posel. Najboljši zadetek je bilo delo, ki sem ga začel takoj ali pa vsaj v nekaj dneh. Niti za dopust nisem nikoli topčno vedel, kdaj in kam bom šel. OK, v zadnjih letih so se stvari malo spremenile, najbolj pa, ko sem začel variti to, poželjenja vredno pijačo, o kateri tukaj dolgovezim. 
Ne gre toliko za to, koliko časa poteka cel proces, pri katerem je treba uskladiti vse faze postopka, od priprave in varjenja pa do stekleničenja. Pomembo je kdaj bodo kakšni prazniki, da bo takrat na zalogi dovolj ustreznega zvarka. 

Ob prazniku, ki se je ravnokar poslovil, se mi je ta brezbrižnost ali mogoče celo zavesten odpor do dolgoročnih planov maščeval, saj smo se morali zadovoljiti zgolj s Kolesarjem, ki je sicer tematsko totalno udaril mimo, je pa vsaj zadovoljil številne okuse počitnikarjev, ki so prišli na nočni, čarovniški obisk, ob dnevu mrtvih, prazniku vseh svetih. Da se bom poboljšal, sem obljubil že večkrat, tokrat sem pa, ne da bi se okoli hvalil in kaj preveč obljubljal, čisto potiho pritisnil na miško in v koledar, v mesec september naslednjega leta pritisnil en veli X, ter zraven napisal opombo Pumpkin Ale. To se za ta dan spodobi. Pivo s začinjeno s škrlatno, škrbasto bučo, včasih tudi dimljeno, ki so si ga, če se ne motim, izmislili, kdo pa drug, kot Američani.

Vendar, da ne bo pomote, tega fenomena pomankanja planiranja se zavedam že nekaj časa in rezultat tega je bil dogodek, ki se je sicer zgodil že prejšnji teden, a sem bil nekal dni na drugem planetu, od koder ni bilo signala v sedanjost, da bi se prej oglasil.

Vremenska napoved je bila precej pesimistična in zbudili smo se v res pravo depresivno jutro. Gosti oblaki so dajali slutiti, da je v Vatikanu nekaj narobe. Pa vendar se je kasneje izkazalo, da je bilo to zgolj slabo vreme. 

Plan je bil tak. Ker po koncu tega leta takoj nastopi novo leto, ob tej priliki pa se običajno kaj dobrega poje in popije... in da ne pozabim še na božič, ki ga bom sicer še delavno preživel v Rimu... je treba v ta namen pripravit kaj dobrega in nepozabnega. Ne bom rekel, da ne  znam  skuhati kakšne praznične dobrote, ampak ko že ravno govoričim o pivu, bi se spodobilo, da pade en prazničen perček, tak bolj močen, da pogreje prezeble kosti, pa de se na koncu še malo rigne po potici. Tako je nastal časovni načrt, na katerega sem že avgusta s rahlim vznemirjenjem pogledoval v strahu, da ga ne bi zamudil.

Vse začimbe in dodatki, ki so končali v kotlu. Slovenski hmelj v storžkih Aurora in amešriški hmelj Cascade v obliki palet. Irish moss je alga, ki se jo doda pivini na koncu kuhanja in pomaga pri koagulaciji proteinov oziroma bistrosti piva. Potem pa so tu še vsem znane začimbe.

Santa's Loving Look sem dal ime receptu, ki sem ga umotvoril kar nekaj časa in ob branju knjig, forumov in spletnih strani na to temo, prišel do končne verzije šele na dan, ko je na piskru že dvigovalo pokrovko. Christmas/Winter Warmer v bistvu niti ni stil, ampak je to močno, pogostokrat tudi začinjeno sezonsko pivo, ki se lahko naslanja na cel spekter različnih stilov. Običajno so to temnejša piva, Brown Ale, Dubbel, Stout in  tudi temni Pilsi, Doppelbok in Eisbock... z relativno visoko alkoholno stopnjo in začinjena z začimbami, ki so značilna za zimske praznične dni. Največkrat so to cimet, klinčki, ingver, pomaranča in še mnogo, bolj ali manj eksotičnih dišav. V vsej tej vesoljni pestrosti in iznajdljivosti ter nagnjenosti k eksperimentiranju domačih pivovarjev, sem na spletu našel tudi precej poskusov, ki štrlijo izven  okvirov priznanih stilov piva in so vsaj na pogled in recepturo dajali vtis popolnosti.

Za Ljubeči pogled nordijskega kosmatinca sem imel v igri kar nekaj varijant. Z izbiro slada sem prišel hitro do zaključka. Izbral sem osnovni slad Pilsner, rahlo temnejši Münich in še temnejši Biscuit, z okusom svežega kruha in biskvita in dva različna karamelna slada. Cara 120 z močnim karamelnim okusom in še najtemnejšega, belgijski Special B, z močnim okusom in aromo pražene karamele. Nekaj več razmisleka pa so mi dale začimbe. Na koncu je prevladal dokaj klasičen izbor, z izjemo dolgega popra (long pepper), ki je nadomestil v prvotni različici izbran črni poper.

Na začetku precejanja je potrebno

ujeti prve litre v posebno posodo,

saj je tekočina polna gošče

To je bil hkarti tudi prvi preizkus rahlo modificiranega cedila za precejanje pivine (lauter tun), s katerim sem imel nazadnje kar precej sitnosti. Tokrat je šlo brez težav in upam, da bo tako tudi v prihodnje. 
Varjenje je šlo dokaj gladko in razmeroma hitro, saj sem uporabil samo enostopenjsko namakanje (single step mash) pri nekoliko višji temperaturi 68°C, saj tako encimi razbijejo nekoliko manj dolgih sladkornih verig na krajše. Ker kvas dolgih verig ne prebavi, je na koncu pivo manj suho, z več telesa in okusa in z izbranimi začimbani ustvari pravo praznično vzdušje.
Nekoliko več pozornosti sem posvetil precejanju (lautering), da bi v pivino zajel čim več sladkorja in optimiziral izkoristek pivovarne, pa tudi po kuhanju, ko pri hlajenju, s temperaturnim šokom odstranim encime in tanine, ki kasneje preprečujejo, da bi se pivo dovolj zbistrilo.

Po precejanju ostane na dnu posode (mash/lauter tun) zajetna količina žitnih luščin.