Otok

Tale tipkarska pavza je bila kar dolga. Očitno mi je vema dokončno popustila. Dolgo sem se pritoževal in jamral in razlagal, s kakšno muko pritiskam na tipke. Ne toliko zaradi lenobe, ampak preprosto mi je zmanjkalo tem, ki bi jih lahko na vsaj, kolikor toliko zanimiv in oseben način poslal po kablih svetovne kanalizacije. Izčrpal sem zaklad in nekako nisem našel energije za tauhanje v odročnejše globine. Hkrati se je pa v ozadju, kot se spodobi, na čisto nizki temperaturi, le toliko, da se je gladina rahlo pozibavala, kuhala župca s skrivnostnim receptom. Tako lahko sedaj, po dolgotrajnem ovohavanju in dodajanju začimb, končno razkrijem dolgo pričakovan recept. Kastrola je že tako vroča, da lahko povem, da bo kuhinjska, domača pivovarna BrewBite, v prihodnjih nekaj mesecih, preskočila na višje obrate in se podala na zahteven pivovarski trg. Postala bo institucija - če to že ni ;-) - ali najmanj podjetje, vsekakor pa prava pivovarna, z žiro računom in blagajno, ki vas bo še v večji meri zabavala, ob okušanju nenadjebljivih zvarkov. Načrti se sicer uresničujejo nekoliko počasneje, kot sem si zamislil, a zanesljivo. Za enkrat naj povem le to, da se bo udarna enota preselila iz Rima, nazaj v Ljubljano.

Šolska izdaja...

Preskok od 50 litrskega piskra, ki ga poganja domači štedilnik, na skoraj 20 krat večji parni kotel, ni čisto enostaven, čeprav se tehnologija v ničemer ne razlikuje. Če sem bolj natančen, je težava bolj v glavi, kot v teoriji in logičnih zaporedjih. Ampak ali ni vedno tako. Da bi pregnal kljuvajoče dvome in si povrnil nekaj samozavesti, ki mi poskuša včasih, mimo sicer trdne voje, pobegniti iz radija nadzora, sem si zložil na kupček nekaj gat in štunfov, prepognil dve brisači in še nekaj malenkosti, ter vse skupaj pedantno stlačil v kovček in se s tapoceni prevozno družbo (ki btw niti ni tako poceni) prestavil nekoliko bolj severnozahodno, v domovino pinte in toplotnih zvarkov in tanke pene. V Združeno kraljestvo, ki si je ravno pred mojim prihodom, za nekaj časa oddahnilo in ostalo združeno.

Black Pow Brewery iz Bishop Aucklanda UK. Če ne bi videl, ne bi verjel. Naprave, na katerih Phil vari svoje, sicer odlične zvarke, zgledajo kot kreacije Grumf iz Alan Forda. Kljub temu, mu uspeva ohranjati kvaliteto končnega izdelka.

Klub porušenem ravnovesju v vseh segmentih današnje družbe (tako vsaj nekateri razlagajo trenutno stanje), velja še vedno nekaj pozornosti posvetiti tradiciji in kje bi se lahko tega bolj naužil, kot na Otoku. Sicer, zakaj vozijo po napačni strani in zakaj mora biti poleg električne vtičnice, zraven še stikalo zanjo, ne bom nikoli razumel...in niti ne poskušam, enostavno sem se s tem sprijaznil, vseeno pa se mi zdi malo...hm...vsaj nenavadno. A ko se odprejo strokovne teme, lahko le z odprtimi usti poslušam. 

Odprti, oglati fermentatorji v pivovarni Theakston Brewery iz Masham, North Yorkshire....

...in okrogli odprti fermentatorji iz sosedove pivovarne Black Ship, kjer mojster ravno jemlje vzorec za analizo.

V Sundelandu, pljunek od znamenitega Newcastla, sem pristal zgolj zato, da ne bi celega meseca pognal po lokalnih pivovarnicah in beznicah, okrašenih v stilu Umorov na podeželju ali mogoče bolj Onley fools and horses, ampak domov prinesel tudi nekaj teoretičnega znanja o varjenju tradicionalnih zvarkov, kakršni se kuhajo na tistem koncu galaksije. Okolje je slikovito in vreme tipično angleško, pa če mi to paše ali ne, a zelo sovpada z načinom razmišljanja tukajšniha prebivalcev. Naj bo vse enostavno, premočrtno, brez prevelikih odklonov. Razen zvečer v krčmi se zdi, da ta premišljena ležernost precej popusti in celo iz preobilnega babovja v preozkih poletnih oblekicah - tudi sredi hladne jeseni- istisne iz grl prenekateri vrisk in salvo nebrzdanega smeha. Seveda vse to podkrepljeno s pinto ali dvema napumpanega cask Ale-a.

Tole je več kot sto let stara, litoželezna posoda za drozganje “Mash tun“, ki jo ravno čistijo po opravljeni nalogi. Naploh je pivovarna precej muzejska, seveda z dodanimi modernimi napravami.

Dosti mlajša posoda za drozganje, ki pa zgleda precej bolj obrabljena. Angleži uporabljajo dokaj enostaven način drozganja, tako imenovan “infusion mash“, kjer slad  namakajo pri konstantni temperaturi. Kontinentalna tradicija je nekoliko drugačna, kjer se uporablja tehniko “step infusion mash“, torej drozganje pri različnih temperaturah. Tehnološko je to bolj zahtevno, sa je potrebno kotel ogrevati, dočim se pri konstantni temperaturi namaka slad pri prej pripravljeni, primerno teperirani vodi. Vzrok za to pa je v ječmenu, ki ima v Angliji idealne pogoje za najboljšo kakovost, potrebno za izdeklavo piva.

V družbi še devetih intuzijastov, združenih v zasledovanju istega cilja, smo si z nabiranjem teoretičnega in praktičnega znanja prislužili certifikat iz praktičnega varjenja tradicionalnih angleških zvarkov. Ni nevem kaj, ampak občutek, da sem lahko potunkal glavo v ta ogromen kotel, napolnjen z brezmejnimi izkušnjami in stoletno tradicijo, mi je zelo godil. Prej sem si vse to predstavljel zelo površno in glede na videno, včasih tudi precej napačno. Na srečo smo bili deležni izjemnega znanja našega mentorja, ki je vrhunski poznavalec in prava enciklopedija, na vseh področjih znanstva,  ki zajema proizvodnjo piva. Od zgodovine, do bio-kemije in tehnike... z eno samo napako, njegov newkastelski akcent je bil prve dni velika ovira še za rojene Angleže.

Večerno degustiranje v tradicionalnem pubu The Dun Cow je bila vedno nova in zabavna izkušnja.

Zgodovinski pub v Newcastlu, katerega imemi je na žalost ušel iz spomina.

Torej ta naloga je končana, a še preden se spustin med mogočne rimske pinje in zopet zadiham prjeten mediteranski zrak, si bom privoščill še nekaj dnevno potepanje po Londonu in poskušal izvrtati še kakšno skrivnost tamkajšnjih pivovarjev, ki postajajo čedalje zanimivejši tudi v svetovnem merilu pivovarske craft scene.

Pumpa...

Brewpub Hop & Cleaver iz Newcastla ponuja poleg svojih zvarkov, tudi celo paleto drugih, pa tudi zajeten šopek bljižnega sorodnika, whisky.

Klasično polnenje Cask Ale-a.

Takole izgleda običajna klet v pubu. Natrpana s “caski“ in ohlajena na okoli 10°C. Na desni strani, na steni so črpalke, ki pomagajo ročnim pumpam za šankom, idealno natočit pinto....do roba, seveda!