Verjetno je minilo vsaj 15 let, odkar sem se zadnjič klatil po Istri. V tem času se je marsikaj spremenilo, a kljub temu zgleda, da se duh polotoka ni bistveno spremenil. Ceste so nove in marsikje sem moral kar malo razmislit, v katero stran je treba zaviti. Ko sem pred davnimi leti naredil izpit za avto, je bila prva prava vožnja seveda na morje, v Poreč. Dvovratni Opel Rekord 1500 Olympia (type A), letnik 1965 in par frendov. V kasnejših letih smo ta košček zemlje prekrižarili iz vseh in v vse smeri. Imel sem ga v malem prstu in lahko bi prišel kamorkoli tudi miže. Zdaj pa so sive celice že nekoliko opešale, prenekateri spomini so obledeli, okolica pa se je vizualno precej spremenila. Zaradi deževnega poletja, pa je za ta čas nenavadno živa in zelena pokrajina še stopnjevala vtis zgubljenosti v času in prostoru.
Čeprav sem iz Rima privlekel poln prtljažnik domačih zvarkov, jih seveda nisem vlačil naokoli po počitniških točkah. Reje sem napel vohalne receptorje in poskušal najti kakšen lokalni izdelek, ki bi pasal v obrtniško, oziroma “craft“ kategorijo. Če sem čisto iskren, nisem imel pretirane sreče, je pa dejstvo, da se mi ni bilo potrebno preveč truditi, saj je za to poskrbela prijateljska družba.
Ko smo se nekega dopoldneva stiskali pod baldahinom prikolice, medtem ko se je nad nami utrgal oblak in nas je tako močno in brez opozoroila zalilo, so prebivalci majhnega kampa, lučaj stran od Banjol, z lopatkami in krampi, v glavnem pa neprimernimi orodji rili okoli prikollic in skušali v naglici rešiti vsaj kakšen košček suhega prostorčka pod nogami. Tja smo prišli na obisk, z željo po kopanju in uživaškem poležavanju v globoki senci mogočnih borovcev, nazadnje pa smo bili sploh veseli, da smo našli dovolj prostora pod streho. Med veseljaškim duhovičenjem in zezanjem na račun vremena in splošnega stanja nepripravljenih kampistov za take vremenske ujme, smo si klepetave jezike močili z lokalnim zvarkom pivovarne Pivski Dvor. V bistvu z dvema - Blonder Premium Pivo in Blonder Crveno Pivo - ki jih je Radovan, na poti do kampa, kupil v puljskem Mercatorju. Natočili so mu jih v zelene plastenke, v kakršnih običajno pri nas dobimo bučno olje(!). Že prvi pogled na embalažo je sprožil nekaj duhovitih opazk, po prvih požirkih pa si nismo imeli kaj dosti povedati. Raje smo še naprej gledali hudournike, ki so si utirali poti mimo urejenih odtokov in vdirali v predprostore prikolic. Dokaj nekarakterna zvarka, z rahlim maslenim vonjem (diacetil) in skromo paleto okusov, niso pustili pretirano dobrega vtisa. V bistvu so nas pustili čisto ravnodušne, saj nas niso razveselili s prav nobeno lastnostjo, ki bi nas osrečila. Samo še en pér...
Potop smo preživeli in čez kakšno urico se je celo pokazalo sonce. Privoščili smo si krajši sprehod do bližnje gostilne, kjer so nas postregli z okusnimi ocvrtimi sardelcami. Kot je na tistem koncu v navadi, so industrijski zvareki, tokrat je bilo to Karlovačko, edini s katerimi se da zalivati dopustniško pojedino.
V naslednjih dneh smo istrski “Y“ prevozini še nekajkrat. Med drugim smo se ustavili tudi na kozji farmi St. Komparička in obiskali starega prijatelja Aleša in njegovo družino, ki vzgajajo na starodavnem in slikovitem istrskem posestvu 220 glavo čredo rogatih kosilnic, iz njihovega mleka pa, v sodobnem sirarskem obratu, izdelujejo celo paleto kvalitetnih izdelkov, od svežih do staranih sirov, albuminske skute, jogortov in raznih namazov. Ko smo ob dobrodošlici fasali na mizo zajeten izbor dobrot iz bogatega siraskega reperoarja, ki je bil pospremljen še z domačo slanino in hladnim odojkom, pripravljenim v stilu italjanske porchette, smo malo poklepetali tudi o pivu.
Glede na splošno stanje tamkajšne ponudbe kvalitetnejših zvarkov, je bil hladilnik presenetljivo dobro založen. Med nekaj belgijskimi in angleškimi zvarki, je kar nekako izstopal lokalec v flaški. ki je sicer prirejena tudi za uporabo mehanskega zamaška, vendar je bila zamašena z običajnim, kronskim. Čeprav je bil gostitelj precej nezadovoljen z vsebino, saj je imel kar nekaj slabih izkušenj,ker menda kvaliteta precej niha in se nemalokrat zgodi, da kakšen primerek ne zadovolji niti minimalnih standarov, se je tisti hip svetli San Servolo izkazal za čisto soliden nefiltriran in nepasteriziran Pils, sicer brez kakšnih presežkov, ki pa je kar učinkovito oplaknil jezik in ustno votlino zahtevnih in raznovrstnih okusov mlečnih izdelkov in mlade svinjine. Z zadovoljstvom sem spraznil kozarec in za hip me je prešinil spomin na leta, ko smo se s starimi koretami drajsali po zgulenih asfaltnih cestah in goltali prah prašnih makadamskih cest, spirali smo ga pa lahko samo z industrijskimi žlabudrami.
Čeprav sem iz Rima privlekel poln prtljažnik domačih zvarkov, jih seveda nisem vlačil naokoli po počitniških točkah. Reje sem napel vohalne receptorje in poskušal najti kakšen lokalni izdelek, ki bi pasal v obrtniško, oziroma “craft“ kategorijo. Če sem čisto iskren, nisem imel pretirane sreče, je pa dejstvo, da se mi ni bilo potrebno preveč truditi, saj je za to poskrbela prijateljska družba. Ko smo se nekega dopoldneva stiskali pod baldahinom prikolice, medtem ko se je nad nami utrgal oblak in nas je tako močno in brez opozoroila zalilo, so prebivalci majhnega kampa, lučaj stran od Banjol, z lopatkami in krampi, v glavnem pa neprimernimi orodji rili okoli prikollic in skušali v naglici rešiti vsaj kakšen košček suhega prostorčka pod nogami. Tja smo prišli na obisk, z željo po kopanju in uživaškem poležavanju v globoki senci mogočnih borovcev, nazadnje pa smo bili sploh veseli, da smo našli dovolj prostora pod streho. Med veseljaškim duhovičenjem in zezanjem na račun vremena in splošnega stanja nepripravljenih kampistov za take vremenske ujme, smo si klepetave jezike močili z lokalnim zvarkom pivovarne Pivski Dvor. V bistvu z dvema - Blonder Premium Pivo in Blonder Crveno Pivo - ki jih je Radovan, na poti do kampa, kupil v puljskem Mercatorju. Natočili so mu jih v zelene plastenke, v kakršnih običajno pri nas dobimo bučno olje(!). Že prvi pogled na embalažo je sprožil nekaj duhovitih opazk, po prvih požirkih pa si nismo imeli kaj dosti povedati. Raje smo še naprej gledali hudournike, ki so si utirali poti mimo urejenih odtokov in vdirali v predprostore prikolic. Dokaj nekarakterna zvarka, z rahlim maslenim vonjem (diacetil) in skromo paleto okusov, niso pustili pretirano dobrega vtisa. V bistvu so nas pustili čisto ravnodušne, saj nas niso razveselili s prav nobeno lastnostjo, ki bi nas osrečila. Samo še en pér...
Potop smo preživeli in čez kakšno urico se je celo pokazalo sonce. Privoščili smo si krajši sprehod do bližnje gostilne, kjer so nas postregli z okusnimi ocvrtimi sardelcami. Kot je na tistem koncu v navadi, so industrijski zvareki, tokrat je bilo to Karlovačko, edini s katerimi se da zalivati dopustniško pojedino.
V naslednjih dneh smo istrski “Y“ prevozini še nekajkrat. Med drugim smo se ustavili tudi na kozji farmi St. Komparička in obiskali starega prijatelja Aleša in njegovo družino, ki vzgajajo na starodavnem in slikovitem istrskem posestvu 220 glavo čredo rogatih kosilnic, iz njihovega mleka pa, v sodobnem sirarskem obratu, izdelujejo celo paleto kvalitetnih izdelkov, od svežih do staranih sirov, albuminske skute, jogortov in raznih namazov. Ko smo ob dobrodošlici fasali na mizo zajeten izbor dobrot iz bogatega siraskega reperoarja, ki je bil pospremljen še z domačo slanino in hladnim odojkom, pripravljenim v stilu italjanske porchette, smo malo poklepetali tudi o pivu.
