Potička

Vsakič, ko odprem hladilnik, in s pretirano natančnostjo izbiram svojo naslednjo žrtev,  se spomnim....na svoj blog. Zdaj pa že res dolgo nisem vanj izlin nobene modrosti. Niti ne čisto navadnih nakladancij, ki bolj ali manj, nikogar ne zanimajo. Naslov sem napisal že pred tremi tedni, ga čez nekaj dni popravil in začel z nekaj okornimi stavki, ki sem jih naposled zbrisal...in tako je tudi ostalo. 

Solidna zbirka, ki je sicer danes že nekoliko

razredčena.

Kar ne morem se spravit za tipkovnico. Tudi, kadar med drugimi opravili razmišljam o blogu, magari ko gonim bicikl v klanec ali samo zlagam umazano posodo v pomivalni stroj, mi nekako misli kar ne stečejo. Ni problem v ideji, ki jih imam pripravljene vsaj za nekaj postov v naprej, ampak gre za čisto pomanjkanje navdiha. Ok, jasno je, da nisem ravno nek rojen pisec, celo več, vedno sem imel nekakšen odpor do tega že tja, od šolskih dni naprej, kjer sem skoraj po pravilu za proste spise dobival pagate. Bodisi zaradi vsebinskih kiksov ali preobilice slovničnih napak. Vsiljenih pravil pač nisem nikoli preveč dobro prenašal in se jih zato pogostoin zavestno nisem  držal. No, včasih so se me usmilili z golobom (II - najbolj živalska karta pri taroku, ki pa ni nič vredna), če je padla trojka, je bil to že razlog za praznovanje. Ko sem zjutraj v Dnevniku prebral Mehotov izliv, sem se prav vprašal, kako to zmore? Saj ga poznam že dolgo...in vem, da je poln zgodb, skozi katere spretno krmari in na koncu splete pronicljive zaključke.  Pa vseeno...dan za dnem, kot v tovarni. Je to že rutina? Dvomim. Rutina je pojem, ki je povezan z obrtjo - tipkanje, zlaganje stavkov...osebek, povedek..., čiki in kavica - z zaveso napol zagrnjeno okno, skozi katere prodirajo curki svetlobe, ki se lomijo v cigaretnem dimu. On pa v napol hipnotičnem stanju, z ognjevito hitrostjo stresa svoje misli, preko tipkovnice, v drobovje naprave, ki hladno in neosebno seva v vznemirjen obraz nekoga, ki kot kakšen jasnovidec, že ve, kaj se bo v nadaljevanju zgodbe zgodilo. To pač ni rutina, za to moraš biti rojen.

Čokoladni Brown Ale

In jaz seveda nisem. Navkljub temu sem se vendarle malo prisilil in odprl tisti zadnji post, ki je nemo čakal usmiljenja, da se ga bom lotil. Odločno in brezkompromisno! .....Ti boš, ja.... 

Debela plast slada, ki služi tudi kot

čistilni filter pri precejanju.

Čokoladni Brown Ale je bil zadnji zvarek, ki je odišavil okoliške ulice s sladkim vonjem karamelnega slada. Čokoladna zrna so za moj okus spet nekoliko preveč zarezala v telo in nekoliko pretirano zabrisala poreklo angleškega rjavega zvarka. Se pa strinjam, da sta se aroma in okus, po skoraj dveh mesecih zorenja pri 8°C precej izbrusila, zaobljila preostre robove in postala v ustih mehkejša in v nosu prijetnejša, bolj zaokrožen. Ravo ta izkušnja pa me je še bolj pozitivno presenetila zadnjič, ko sem odprl še zadjo taveliko flaško Franza Klammerja, ki je bil svež kar nekam predrzno vsiljiv, da ne rečem napadalno - brutalen, pa je potem, po pol leta zorenja v hladilniku, na kletni temperaturi, spodobno in nevsiljivo ponudil v okušanje močan, a hkrati subtilen čokoladni odtis. Nekateri rabijo malo več časa, da jim pride.

Sušenje slad v pečici je relativno dolgotrajno, odvisno tudi od debeline plasti. 

Ta zgodba je samo izhodišče teme, ki sem jo bil imel v mislih že nekaj časa razvozlati.  Kot vemo, je značilnost “all grain“ varjenja ta, da iz slajenega žita izdelamo sladek mošt, iz katerega potem kvasovke naredijo pivo. Ko encimi, ki se ob namakanju zrnja aktivirajo, razbijejo polisaharide v krajše sladkorne verige - te so hrana za kvas - drozgo precedimo in se potem hitro vprašamo, kaj sedaj narediti z vsemi temi ostanki? Ki jih mimo grede, niti ni tako malo! Winkler, čuvaj kozjega tropa, bo te ostanke s pridom   porabil za njihovo krmo (sicer nimam podatkov, če se je že lotil varjenja piva), one mu bodo pa to s še večjim veseljem vračale z večjimi količinami mleka. Ti ostanki so še vedno polni hranjivih snovi, mineralov in vitaminov in jih je že kar bogokletno zabrisati v kanto za smeti. Nekajkrat sem jih poskušal odnesti na bližno kmetijo, pa lastniki niso pokazali pretirannega navdušenja nad sonaravnim kmetovanjem, saj so se, glede na to, da gospodarijo v velikem mestu, orientirali bolj na šolske ekskurzije, kot na dejansko kmetovanje. Tako sem prišel na idejo, da bi jih sam pojedel. Seveda se ne bi, kot govedo zapodil vanje, a primerno obdelane bi se dalo uporabiti. In kot, da bi mi nekdo prestrezal možganska valovanja in jih v smislu ameriške obveščevalne agencije shranjeval za bogvekoga, me je presenetil članek v zadnji izdaje revije BYO, spisanem ravno na to temo. Torej se da in nekateri to celo počnejo.

Blender pri polni hitrosti

Tako sem že konec aprila, ko so odtekle še zadnje kaplje mošta, ki je kasneje postal, po angleškem vzoru zvarjeni čokoladni Brown Ale, z imenom The Chocroach, iz čistega firbca in za pokušino prihranil nekaj uporabljenega slada. Razporedi sem ga v plitva pekača in ga dal sušiti v pečico, kjer sem jih skoraj 8 ur, pri cca 80°C, počasi osvobajal vlage. Vsake toliko sem jih premešal in zadeva se je vidno spreminjala v suhe otrome. Prijeten vonj karamele je napolnil kuhinjo in dal slutiti, da bo iz te moke še kaj kruha. Da bi dejansko prišel do moke, bi potreboval pimeren mlinček, ker pa ga nisem imel, sem vse skupaj stresel v domači mešalnik tipa multipraktik in posušeni slad kar dolgo vrtel, saj ni dajal vtisa, da bo kmalu postal moka. Pač, nemprimerno orodje za take rabote. Na splošno se je granulacija nekoliko zmanjšala, a veliko ječmenovih luščin je še vedno ostalo celih, kar je menda celo dobro za prebavo.

Rezultat mletja ni prav zadovoljiv, pa vendarle dovolj dober, da se da otrobe porabiti.

Za začetek je bil načrt umesiti kruh, ki bi bil užiten in bi hkrati popestril domačo kulinarično ponudbo. Kar zadišalo mi je, ko se mi je v mislih prikazala aromatilčna žemljica, z zapečeno skorjo in mehko, a čvrsto sredico. Obložena s koščkom slanega in drobljivega romanskega ovčjega sira (pecorino romano), mogoče še pokapana z nekaj kapljicami lokalnega olivca, zraven pa še sočna redkvica in seveda...kozarček Ščurkovca. Kruh in pivo, najbljižna kulinarična sorodnika. Saj sta po mnogih teorijah nastala vštric, eden z drugim, še preden je začel človek za svojo prehrano zavestno vzgajati žito.

Triej kupčki moke iz katerih so nastale žemlje.

Starter...niti ne vem, kako se temu
reče po slovensko? Italjani mu
rečejo “il lievito madre“.

Seveda, da ne bi goltali ceglov, je bilo treba pivovarske otrobe razrečiti z moko, ki jo bo lahko krušni kvas prebavil, s svojimi prdci oblikoval mehurčke, ter tako zrahljal testo, da bo postalo mehko in prožno. Odločil sem se, da vzamem za recept polovio bele mote tip 500, četrtinko črne tip 1100 in napoled četrtinko otrobov, o katerih teče beseda. Kljub dokaj konzervativnem razmerju sestavin, je postalo testo precej žilavo in grobo. Mogoče bi lahko naredil za odtenek bolj voljnega, torej dodal nekoliko več vode. Testo je celo vzhajalo, kar je bil že uspeh, a me je venomer navdajalo s kančkom skepse, sa je bil hlečček vizualno precej antipatičen. No, razdelil sem ga ba 8 krogljic in ko so ponovno vzhajale, sem oblikoval žemljice, jih premazal z mlačno vodo, in jih zložil v pečico, direktno za razgreto keramično ploščo. Ko sem po 40. minutah presodil, da je kruh pečen, sem to, kat je bilo bolj podobno iztrebkom savanskega goveda, kot pa slastnim žemljicam, zloživ iz pečice, zavil v prtič in pustil da se počasi ohladi.

Zaradi službenih obveznosti je testo precej dlje hajalo in se je na nekaterih koncih že malo zasušilo, zato se ob drugem gnetenju ni dobro sprijelo in so nastale take razpoke. Predvsem sem se bal, da bo še slabše.

Ko sem zagrizel v svežo, ohlajeno in dišečo žemljo...lahko rečem le to, da videz vara. Naj ponovim še enkrat, Videz vara! In kombinacija s pecorinom je res dobra, da o kozarčku piva niti ne govorim. Trda skorja in sicer mehka sredica, vendar polna otrobov in ostankov sladkega pivskega slada, sta lepa podlaga tudi za kakšne bolj mehke sire ali namaze, mogoče bi imeli le tisti s  slabimi zobmi nekaj preglavic.

Pečene žemljice so res bolj podobne prebavljenim slami, kot užitnemu kruhu...

...zato pa s prijetnim vonjem in mehko, a čvrsto sredico, nedvomno presenečajo.