On The Road

V zadnjih dneh sem bil malo okregan, češ da sem se polenil. Publika je nestrpna in v pričakovanju novih dogodivščin, ki jih želijo prebirati na tem blogu, name pa vršijo psihološki pritiska - če se lahko izrazim v fuzbalskem žargonu. Zakaj se je frekvenca objavljan novih nakladancij nekoliko raztegnila, sem že zadnjič malo pojamral, v obzir pa je treba vzeti tudi dejstvo, da nisem ravno nek pisec,  absolutno nevajen pogostega tipkanja in moram priznati, da me je tudi malo minila vnema. Vnema za pisanje, se razume, da ne bo narobe tolmačeno. No, ja, kakor koli že...danes je bil dan, ki bi ga lahko narisal na koledar. Prvi letošnji “brewday“!

Živahtno vrenje je samo eden od pogojev za dober izdelek. Tako imenovani vročinski šok izloči encime, tanine in ostale tvarine v pivini, ki niso več potrebne in nam lahko njihova prisotnost v večjih koncentracijah kasneje povzroča težave.

Zjutraj, ko je bilo vreme še jasno in se je obetal lep dan, sem kot običajo, z dvignjenimi nogami, zataknjenimi za vogal mize, na računalniku prebiral novice iz domovine in sveta, zraven pa zaskrbljeno srkal čaj. V glavnem same neprijetne zgodbe. Vmes pa tudi kakšna  bolj vedra. Zanimiv se mi je zdel članek, ki je govoril o nekem vatikanskem eksorcistu,  izganjalcu hudiča, ki je papežu Frančeskotu položil na dušo, naj se za božjo voljo vendarle malo ohladi, v nasprotnem se mu lahko pripeti usoda Janeza Pavla I., ki so ga  domnevno, njegovi pajdaši, po samo 33. dneh nadomeščanja gospoda vsemogočnega, pospremili na oni svet. Hmm...grozljiva iztočnica za tak posvečen dan, kot je varjenje piva.

Hmelj v filter vrečkah.

Tokrat sem pripravil recept za angleški Special Bitter z alkoholno stopnjo ABV 3,8%, kar je na spodnji meji tega stila in grenčico IBU 31,1. Zavoljo svoje zmernosti, je dobil  ime “On The Road“.  V bistvu sem sestavil dva recepta, ki sta identična, razlikujet se samo v izbiri hmelja. Zvarek, ki sem ga skuhal tokrat, je začinjen s slovenskim hmeljem Aurora (ki je sicer v daljnem sorodstvo z angleškimi hmelji) in ameriškim hmeljem Simcoe. Naslednjič pridata v igro novozelandska hmelja Pacific jade in Kohatu. Oba pa bo k življenju spravil kvas West Yorkshire Ale #1469, verjetno sedaj vam že poznanega ameriškega laboratorija Wyeast. 

Brewing liquor ali po domače,voda.

Že večkrat sem se zalotil, da bi si odprl kakšno pivo, ko pa pogledam v hladilnik in  kljub temu, da seveda ni prazen, ne najdem primerne izbire. Očitno sem se v zadni četrtinki prejšnjega leta preveč posvetil zahtevnejšim zvarkom, tako po okusu, aromi in alkoholni stopnji, a v tistem trenutku bi raje nekaj  bolj enostavnega in lahkega. Tisti so pa na žalost že zdavnaj odtekli po žejnih grlih in potem po svetovnem spletu v širne oceane. Izbira zato ni bila težka. Nekaj lahkega osvežilnega, da bo magari dober tudi za zajterk. Tako, kot si Bavarci za zajterk privoščijo pol klobase, talačni tudi celo, namakajo tadebele preste v sladek zenf, vse skupaj pa, da gre lažje dol, zalivajo s  tabelim pivom  - Weissbier.  Bela klobasa in pel per. A ni to lepo?!

Več ali manj, vsa potrebna kemija,

da za silo pripravimo vodo za

kvalitetno pivo. 

Začetek je bil nekoliko vznemerkjiv, saj sem imel po trimesečnem varilskem postu malo treme, obetale so se pa tudi novosti. Prvo sem seciral že v prejšnjem postu. Voda in nova kemija. CRS je obljubljal, da bo požrl dovolj karbonatov in bo pH vrednost vode padla na nivo, ki ustreza encimom, da bodo s slastjo napadli škrob in ga spremenili v sladkor. Ta bo  zajtrk, kosilo in večerja za kvas. Po kontroli učinka s pH metrom, sem moral vseeno dodati še 7ml mlečne kisline, kar je sicer res pol manj, kot običajno. Na nek način sem upal, da bo zadeva bolj učinkovita, saj se razstopina dozira na podlagi izračuna in tabel, kar je bol enostavno, kot vsakokratno kalibriranje pH metra in jemanje vzorcev, ki jih je potrebno pred merjenjem ohladiti na 20°C.  Potem je tu še DLS, koktail soli, ki zaokroži učinek obdelave vode.

Inšpektorski nadzor kakovosti, pod budnim očesom Trixie.

Druga novost, ki sem jo imel v planu preizkusiti, pa je inštrument, ki se mu reče meter pretoka kisika. Preden spustimo kvas v ohlajeno pivino, jo je potrebno oplemenititi s kisikom, ki je usodno pomemben za zdrav in vitalen kvas. Ko zlijemo kvas v sladko tekočino, traja nekaj ur, lahko tudi cel dan, da se začne kaj vidno dogajati. V tem času se kvas razmnočuje in razvija, hkrati pa pripravlja, da bo začel presnavljati sladkor. Zadostna količina kisika je v tej fazi zelo pomembna.

Kisikova jeklenka za švasanje in na vrhu sodčka,

števec pretoka kisika.

Obstaja nekaj načinov, kako pivino oplemenititi s kisikom. Najbolj pri roki je ta, da enostavno tresemo, valjamo sod ali na kakršen koli način pljuskamo pivino, v katri se razstaplja kisik, ki je v zraku praznega prostora posode za fermentacijo. Verjetno ni treba posebaj povdariti, da je ta sistam dokaj neučinkovit in pride v poštev samo pri manjših posodah. Naslednji način je vpihavanje zraka v pivino. Zrak mora biti seveda razkužen, oziroma brez bakterij in divjih kvasovk. Za to obstajajo filtri, ki prepuščajo samo delce, ki so manjši od 1-2 mikrona in ti zadrži sladke tekočine željne predatorje. Ta sistem je sicer bolj učinkovit od prvega, je pa še vedno nezadosten. Torej je tretji način, vpihavanje čistega kisika v pivino edini učinkovit. Ta pa prinese s seboj tudi nekaj težav. Večnji sistemi pivovarn imajo zadevo rešeno na tak način, da je na cevi, ki vodi iz hladilnika, torej kotla, preko hladilnika, proti fermentatorju, priklopljen nekašen razpršilec kisika. Doma pa delamo vse bolj improvizirano in predvsem ceneje. Veliko vprašanje je, na kakšen način izmerit količino vpihanega kisika, saj je ta pomembna. Za to obstajajo merilci pretoka. Vse to se sliši enostavno, vendar ni šlo vse po načrtu. Čisti kisik je sam po sebi zelo neprijazno okolje za bitja, ki pivovarjem povzročajo težave, hkrati pa tudi za kultivirane kvasovke, če je koncentracija kisika v pivini previsoka. Ker golazen, ki se na prašnih delcih transportira po zraku, čisti kisik onesposobi, so filtri nepotrebni. Potrebno pa je sterilizirati cevke in razpršilo na koncu, saj jih bodo prišli vstik s pivino. To počnemo z namakanjem opreme v razne pripravke. Običajno gre za nekaj odstotno razstopino citronske kisline. Nekaj kapljic te tekočine je še po nepojasnjenih poteh končalo v merilcu pretoka kisika in ga začasno onesposobilo. Samo prisebni in hitri reakciji se lahko zahvalimo, da sem zadevo rešil na enostaven način. Namreč, ob pogledu na nepričakovan zaplet, sem samo rahlo priprl pogled, stisnil ustnice in hladno izpulil števec s cevi, nataknil cevko z razpršilom direktno na jeklenko, jo pomočil v pivino, odprl ventil in štel do 30.

Na svetu se dogajajo še hujše stvari! Zakaj bi se vznemirjal, če ni potrebe!

voda

Piazza San Pietro

Pokadil se je bel dim, zvonovi so zadoneli in na balkonu Bazilike Svetega Petra se je pojavil namestnik na zemlji, sam papež. Najnovejši, še topel, sveže obrit v speglanih belih oblačilih, ki jih je posebaj zanj, že nekaj tednov prej, izdelala starodavna rimska delavnica Gammarelli. V svoji dolgi zgodovini je oblekla že prenekaterega papeža, zato so poznavalsko, ne da bi poznali eno samo najmanšo krivuljo telesnih oblin novo izvoljenega papeža, izdelali tri komplete. En kompletek v velikosti S, pa komplet velikosti L in na koncu še en kompleton XXL, kajti izmed kandidatov za ta naslov je bilo kar nekaj ogromnih medvedov in tudi nekaj bol drobnih postav, ki so odstopali od povprečne srednje velikosti.

Rožnkranc vabi

Ostro oko

Nas, ki smo stali tam spodaj na trgu, eni iz firbca, velika večina iz prepričanja, veliko nas pa  po službeni dolžnosti,  je pa v izmenah pralo deževje. Včasih je samo rahlo pršilo, potem se je pa ulilo, da smo se poskrili med stebre arkad, ki si jih je  verjetno napolitanec Gian Lorenzo Bernini zamisil prav va ta namen. Voda je drla v potokih in ponikala v brazde, globoko zarezane v kamnita tla Trga Svetega Petra. Med iskanjem motivov za morebiten tv prispevek in drenjanjem v sicer mogočnem stebrišču, sem v nekem trenutku prav pomislil, ko sem opazil en tak potoček, ki je brezskrbno tekel v tisto špranjo in se ni oziral za dogodki na trgu. Kako izjemno bi bilo, če bi takrat arhitekt, ko je že do konca izrisal svojo idejo, na koncu pod trg dodal  še en zbiralnik za deževnico, ki bi jo lahko morebitni papežev pivovar uporabljal za varjenje piva.

Fanclub na Trgu Svetega Petra

Voda, H2O, nekatri jo ljubkovalno imenujejo tudi divodikov monoksid, v resnici je pa hidroksidna kislina ☠ in je glavna sestavina piva, je za to, nam najljubšo pijačo, saj verjetno razumete, zelo pomembna. Včasih, ko varilci še niso čisto razumeli, kaj se dejansko v procesu varjenja dogaja in niso imeli, kot danes, podlage v kemiji in biologiji, so sami, s svojimi čutili in vajo prišli do zaključka, da je ena voda boljša za svetle pive tipa Pils in Ale, druga pa za temnejše npr. dunkel, porter ali stout. Načeloma velja, da je mehkejša voda primernejša za svetla piva trša pa za temna. Na celoten proces varjenja piva pa močno vplivajo tudi ostali minerali, ki jih ta vsebuje. Tako so se, če vržemo pogled malo nazaj v zgodovino,  po svetu razvili stili piva ravno v odnosu do vsebnosti mineralov, ki so jih lokalne vode vsebovale. Danes, ko je znanja na tem področju več, lahko naredi pivovar vodo za kakršen koli stil. Zato tej tekočini ne rečemo več voda, ki jo komercijalni pivovarji uporabljajo zgolj za pranje in hlajenje, temveč (brewing) liquor, ki je torej voda, ki je z odvzemanjem in/ali dodajanjem soli, adaptirana na določen stil piva.

Browing liquor - enkrat davno, ko je bil kotliček še v fazi testiranja

Čeprav mi je bila kemija vedno pri srcu, je minilo že precej let, odkar sem nazadnje držal v rokah periodni sistem kemijskih elementov in bi moral kemijsko znanje sistematično obnoviti, da bi lažje in bolj podrobno doumel ves pomen in pomembnost te tematike. Na srečo mi pomanjkanje znanja z lahkoto nadomesti zvesti računalniški program BeerSmith, v katerega samo vnesem podatke vode, ki jo imam na razpolago (Acqua Romana) in željeno (npr. londonsko za London Porter) in mi pove količinen soli (kalcijev sulfat - CaSO4, natrijev klorid - NaCl, magnezijev sulfat - MgSO4, kalcijev klorid - CaCl, soda bikarbona - NaHCO3 in kreda CaCO3), ki jih moram dodati, da se najbolj približam lastnostim željene vode.

DLS & CRS

Večini varilcem, ki presedlajo iz ekstarktov na “all grain“ varjenje ali pa tam kar začnejo, hitro vklopi, da je eden bolj pomembnih faktorjev za kvaliteten izdelek, nadzor pH vrednosti pri dozganju. Enota pH nam razloži, kolikšna je koncentracija ionov v tekočini.  Ioni so v bistvu delci mineralov, oziroma kemijskih spojin, ki so raztopljeni v vodi in so bodisi pozitivno (protoni) ali negatovno (elektroni) nabiti. Od 0-7pH so tekočine kisle, 7pH so nevralne, od 7-14 pH pa bazične. V primeru, ki zanima nas, so glavni igralci kalcijev in magnezijev sulfat, ki delata vodo kislo in kalcijev in magnezijev bikarbonat, ki sta alkalna.

Vakumirane novozelandske arome

Od tega, kakšna je vrednost pH v vodi, je odvisno marsikaj, glavni razlog, da imamo zadevo pod nadzorom pa je, da encimom, ki se ob namakanju slada aktivirajo in začnejo pretvarjati škrob v sladkor, ustvarimo idealne pogoje, ki jih potrebujejo za učinkovito delovanje. Če ta faktor zanemarimo, lahko nastanejo težave, saj se določeni encimi ne aktivirajo, posledično nastane v pivini premalo sadkorjev in na koncu zgrešimo ciljno koncentarcijo, kar pomeni, da bo pivo šibkejše, z manj telesa, okusa, arome...
To je samo en delček precej obširne teme, ki bi se je z veseljem enkrat lotil bolj podrobno, ampak bi šlo verjetno lažje skozi s kakšo inštrukcijo strokovnjaka na tem področju. Če bo slučajno komu padlo v oko moje neznanje....se priporočam! ;-)

Yorkshirski vrtinec

V četrtek je pozvonil poštar in me razveselil s pošiljko. V bistvu z dvema pošilkama, ki sta prišli istočasno, čeprav ena iz Anglije in druga iz italjanskih Udin. Da se lahko vodo porihta še drugače, kot s surovimi kemikalijami, nas hoče prepričati Brupaks, podjetje, ki zalaga pivovarje s surovinami. Tokrat bom poskušal spraviti vodo v red z njihovima izdelkoma C.R.S. in DLS, ki s svojim enostavnim pristopom in potrebnim minimalnim predznanjem obetata elegantno rešitev.
Drugi paket pa me je v bistvu še bolj razveselil, saj bo njegova vsebina neposredno vplivala na okuševalne borbončice. Poleg kvasa West Youkshire Ale #1469, ki se ta trenutek že pospešeno razmnožuje (starter), sta iz škatle pokukala še dva vakumsko zapakirana paketa novozelandskega hmelja, Pacific Jade in Kohatu, ki slovita po izredni aromi in bosta dala noto zvarku, ki ga načrtujem udejaniti naslednji teden.  Takoj, ko bo minila evforija s Frančeskotom. Upam samo, da se politična situacija v Italiji, ki je sicer cel čas blizu vrelišča, a je bila za nekaj tednov potisnjena v senco Vatikana, ne bo tačas pregrela in bo bolj vrelo v italjanskem parlamentu, kot v mojem kotlu.

Papstbier

Uff...tale februar me vedno preseneti. Zmeraj je tako kratek...včasih pa samo še bolj. Čeprav so dnevi za varjenej idealni, se kar nekako ne morem spravit spet v akcijo. Ok, če smo pošteni, sem bil, lahko z mirno vestjo rečem, da skoraj dva meseca fizično onemogočen in opravilno nesposoben, saj sem se skoraj do sekreta teško privlekel. Pestra družbeno - politična situacija, ki je v Italiji sicer stalnica in zaradi katere sem sploh pristal v tem simpatično zakotnem velemestu severno od Afrike, se je v teh dneh še zgostila. Kot, da ne bi bilo že vseh cirkusov okoli volitev zadosti, je dal sosed, ki je do sedaj bival v apostolski palači tukaj za vogalom, tik ob Trgu svetega Petra, v službi odpoved in se je perselil na vikend. Nedaleč stran od Rima, na kmete. V Castel Gandolfo. Cel svet je zajela jokava evforija. Kot, da si betežni starček, ki ima zagotovo tudi kakšne običajne težave, kakršne se za ta leta skoraj spodobijo, ne more niti v zenitu svojega slikovitega življenja malo oddahniti in iti v penzijo. Zakaj bi se oklepal stolčka, medtem ko mladi nimajo služb.

Ne bi se rad preveč hvalil, ker to ni v moji navadi, ampak bi na tem mestu samo skromno namignil, da si mogoče lahko lastim en majhen delček zaslug, da se je sprostilo delovno mesto, ki ga bo lahko zasedel kakšen mlad perspektiven kader. Pogoj je samo ta, da je mlajši od 70 let. 

Namreč...ob dokaj rednih mesečnih postopkih bio-kemičnih reakcij, širšemu slovenstvu znanih, kot drozganje, so se skozi odprto okno kuhinje valila gosta meglica eteričnih olj slada, medtem ko so encimi drobili sladkorne verige, veter pa je potem zraven pomešal še opojne vonjave hmelja in vse skupaj radodarno trosil naokoli. Zanašalo jih je sem in tja, čez strehe Borga, skozi odprta okna stanovanj, mizarskih in kovaških delavnic, po ozkih, tlakovanih ulicah, pa vse tja do Vatikana, direknto pod okno našega pastirja. In, kadat je bilo odprto, so neslišno smuknile v bogato dekorirane starodavne sobane in verjamem, da ga je ta vonj, ta slad življenja, kot se reče, napajal in mu dajal moči, da še naprej z budnim očesom in iskrivim umom bdi nad našimi dušami. 

In ta vonj je kot droga, ki se je hitro navadiš, ob izgubi pa neverjetno trpiš. Ker več kod dva meseca ni niti za prahec...niti za atom tega poželenja priplavalo do njegovih čutil, je obupal. Pri teh letih dnevi hitro tečejo in je nekako prišel do zaključka, da bo ravnal še najbolje, če gre na vikend in malo zamenja svoj vsakdan. Vonj sveže požete pšenice, hlevske arome in traktorski izpuh, bodo dostojen nadomestek krutih mestnih vonjav in nepozabnega pivovarskega slada. 
Človek, sosed, namestnik na zemlji, se sicer spozna na pivo, saj je po rodu bavarec.  V pivovarni Weideneder, ki domuje le slabi 2 uri hoje od njegove rojstne hiše ali v današnjih enotah, 10 minut z avtom, so marketinško izkoristili priložnost in skuhali pivo v njegovo čast. Da gre pri vsem skupaj predvsem za posel, pa samo potrjuje iznajdljivi italijan, ki flaško Pepstbier-a prodaja po precej bizarni ceni 1000 €!! Če kdo nasede, nasede.

Vrček Franza Klammerja

Papeževega pive se ne bomo napili in zgleda, da tudi domačeka smukača ne več, saj zaloga zgedno hitro pojenja in nabralo se je že dovolj prazne embalaže, da bo naslednji teden v znamenju prvega letošnjega zvarka. Do takrat pa še nekaj stavkov o vtisih, ki jih je pustil, oziroma jih že z zadnjimi vzdihljaji pušča za sabo. 

Zadnji vikend smo bili družinica - lajajoči insekt, kot mu reče Klemo, je ostal doma - povabljeni na večerjo in kot se spodobi, sem v goste vzel tudi eno flaško, da malo podegustiramo in kakšno rečemo na to temo in na vsesplošno stanje v družbi. To je bila še zadnja večja embalaža Franza Klammerja, dvolitrska steklenica s patentnim zamaškom. Seveda se niti gostitelji niso izneverili in poleg izborne pojedine - šefinja se je izkazala celo z ocvirkovco - pripravili tudi nekaj pivskih presenečenj. In prav eno od njih mi je, ne bom rekel, da ravno ubilo voljo do življenja, zagotovo pa naredilo en precejšen cmok v grlu. Old Tom, čokoladni Strong Ale me je kar malo prizadel. Točno tako pivo sem imel v mislih, ko sem se odločil, da bom svoj Brown Ale oplemenitil s čokolado! Točno tako!! Nisem mogel verjeti. Točno tako! Natalo je pa nekaj čisto drugega. Še vedno dobro, polnega okusa, vendar je moč kakava dobesedno povozila sladko aromo, okus slada, in telo piva, kot celote. Da ne govorim, da se je brinje, ki je kot začimba sodeloval v skupnih načrtih, izgubil neznano kam. Ta prebrisani maček Old Tom pa je že zadišal tako prijetno, da je okus samo še stopnjeval neizmern užitek. Najraje bi kar tekel domov in pristavil lonec za novo saržo. 

Stari maček Tom

No, po nekaj kozarčkih se mi je srčni utrip spustil na običajno raven in na boleče stanje sem pogledal malo boj preudarno, da ne rečem trezno. Če primerjam oba izdelka, gre za popolnoma različna stila. Ameriški Brown Ale je nekoliko bolj suha različica angleškega Brown Ale-a, z bolj izrazito aromo hmelja, dočim Strong Ale alias Old Ale pa je zelo aromatičen in poln stil, ki lahko posega že skoraj v razred Barleywine. To je osnova, ampak kot vedno, gre za finese. V principu je čokolada kot taka, kot dodatek pivu problematična, saj vsebuje kakavovo maslo, maščoba pa je smrtni sovražnik pene, ki je zaščitni znak piva. Nekateri jo kljub temu uporabljajo. Kako doseči tako intenzivno aromo in sladek okus po čokoladi, ne da bi bilo pivo sladko? Izbira kakava, količina in predvsem, kdaj jo dodati pivu, so usodna vprašanja. Nekateri prisegajo na dodajanje kakava med  kuho, drugi na zdrobljena kakavova zrna v drugem fermentatorju, ko je kvas že opravil svoje in se pretoči pivo v čisto posodo, kjer se zbistri, spet tretji na kombinacijo obeh varijant. Lahkih odgovorov ni, najlažje pa se je do njih prebiti s testiranjem. Jeseni me čaka na tem problemu še veliko dela!

Santa Fosca - Monte Civetta

Po slabih dveh tednih smo se vrnili nazaj v Rim. Čeprav ne morem reči, da sem v tem času slabo spal, sem kar nekam pogrešal domačo posteljo. Kot že veste, smo šli smučat v Dolomite in za ta dogodek sem tudi zvaril kotliček piva, ki sem mu dal na koncu ime Franz Klammer. Nekam znano. Solidno  vreme, obilo snega in zratragirane proge so me vsako jutro vlekle v visoko hribovje. A na žalost me je zatrganina kolenske kite, ki drži skupaj šopek stegenskih mišic imenovanih quadriceps, s precejšno bolečino opozarjala in dopovedovala, da bo najbolj pametno, da kar ležim v postelji in počivam. No, kadar je bolečina, zahvaljajoč malim modrim tabletkam popustila, sem se vendarle nekoliko opogumil in v stilu poglavarja “Drvena noga“ odkravsljal do avta in se odpeljal  do bližnjih panoramskih točk, ter poslikal nekaj MB zimskih, gorskih motivov. 

Monte Civetta 3220 m

Popoldne, ko so se moje punce in ostala druščina prikotalii s smučišča in jih je doma že čakala topla juhica, je počasi že zapasal kakšen kozarček piva. Franz K. se je kar izkazal, vsaj tako sem lahko razbral iz zagorelih obrazov rekreativnih športnikov, zase pa moram reči, da v bistvu nisem bil ravno najbolj zadovoljen z njim. Mislim, da sem v enem prejšnjih blogov že nekaj namignil, bom pa kaj več o tem spesnil naslednjič.

V odmaknjeni gorski vasici Santa Fosca se s ponudo piva ravno ne morejo pohvalit. Dva hotela, dve gostilni, od tega je ena oboje, torej hotel z gostilno, trgovina in brunarica na otroškem smučišču, je vse kar premorejo. V apart hotelu, ki je hkrati tudi glavni štab smučarske druščine, v okviru katere naš podmladek zastopa nacionalne barve, so ponudbo lanskega leta celo osiromašili. Tako Franziskanerja, ki ga je lansko leto zmanjkalo kar sredi tedna in smo torej potolkli še tiste zadnje flaške, očitno letos niso niti naročili. Ostal je samo brezokusni pils, ki še posebno za ceno 6 € za vrček, ni šel preveč rad dol po grlu. V bližnji gostilni in pizzeriji imajo sicer nekoliko pestrejšo izbiro, vendar je treba tam tudi kaj pojesti, pizza pa pač ni za vsak dan.

Popoldanska malica

Tako je našim suhim grlom ostala samo še brunarica, ki pa nas je razveselila z, za nekatere najboljšim pšeničnim pivom Ayinger in precej bolj zmernimi cenami.

Val Fiorentina je slikovita dolina, kakršnih je na tem koncu verjetno veliko in se vije med vršaci Dolomitov, ter pozimi ponuja številne športne užitke. Za občasne invalide, ki jim preža v stilu znamenitega smukača, po katerem je dobil prej omenjeni Čokoladni Brown Ale ime, dela prehude težave, pa je   prostora in fotografskih motivov dovolj, da dan hitro mine. Po vijugasti cest, do prelaza Giau sem se zapeljal že prvi dan, naprej proti Cortini D'Ampezzo, ki je od našega apartmaja oddaljena slabih 25 km, sem pa vijugal samo s pogledom. 

Približno 270° panorama na vrhu prelaza Giau

Ledeno mrzel in sončen zimski dan je bil idealen za nekaj posnetkov kičastih panoram, ki bi jih lahko prodal, kot motiv za razglednice lokalnega turističnega društva. Prav užitek se je bilo sprehajati po suhem snegu, ki je škripal pod debelimi podplati gojzarjev, zraven pa so škripala še moja kolena in vsake toliko mi je globoko iz grla ušel kratek in odrezav krik, ki ga je spodbudila nenadna bolečina strganega kolenskega ligamenta. ”Le kako je tukaj poleti?” sem se tiho spraševal, potem ko so se solze od rezke bolečine že odtekle po licu in se posušile. Verjetno smučarje in borderje, ki se proti večeru, tam doli, na drugi strani, v Cortini, prelevijo v klipsertancarje, zamenjajo ječajoči kolesarji, ki z muko pritiskajo na pedala in rinejo še v tako strm klanec. Nazaj grede pa...juhuhu, po klancu navzdol. Pa motoristi, v koloni vozeči starodobniki, trekerji, rekreativni sprehajalci in kmetijski pridelovalci, z vso svojo mehanizacijo. Prav predstavljam si, kako bi svojega Ducatija nažgal po gorskih ovinkih, a verjetno je poleti vse preveč prometa, da bi se dalo brez skrbi ožemati ročico. Bo verjetno en teden zimske idile, enkrat na leto, kar dovolj. Ni hujšega, kot voziti z vročim motorjen, nekaj kilometrov po ovinkasti cesti,  za kolono traktorjev, z do vrha naloženimi vozovi sena.

Da nisem samo lenaril, pa v dokaz prilagam nekaj motivov in zasneženih Dolomitov.

Naselje Caprile iz ptičje perspektive

Staro se, v srednjeveški vasici Colle Santa Lucia, po ladinsko enostavno Col, zrcali v novem.

Zgleda, da bo zima še dolga...

Selva di Cadore

V svež sneg, ki ga je nasulo čez noč, zakopana razgledna točka nad vasico Caprile.

Jutranje čiščenje sveže zapadlega snega na prelazu Giau.

Passo Giau, -16°C; vetrni piš nosi sveže zapadel sneg.

Pogled na dolomitsko gorovje z vrha prelaza Giau.

Bruseljska Trojka

Ko sem prvič prebral v časopisu, da se utegne v naši preljubi domovini oglasiti bruseljska Trojka, sem najprej pomislil na vse tiste pivnice, ki sem jih že davno tega obiskal v Bruslju. Bogato založene z zgodovinskimi spomini in nepreglednim izborom življenskega eliksirja. V rahlo mračnih a prijetnih krčmah, so za oguljenimi mizami in točilnimi pulti, ki so skozi stoletja videli že marsi kaj, prijazno ponujali in svetovali neizkuženemu pivcu, kakršen sem bil takrat, tako razvejano paleto različnih okusov in arom, da mi ni bilo čisto nič jasno. Ne bom trdil, da mi je bilo vse tudi všeč, vendar sta  bila splošen vtis in izkušnja tako vzemerljiva, da se nisem ob branju omenjenih časopisnih člankov prav nič slabo počutil. Celo obratno. Kdaj pridejo?! 

Jih grem počakat na postajo in pomagati nesti kovčke. Gotovo se bo v njih znašla tudi kakšna flaška, še posebaj, ker imajo slabe izkušnje s slovenskim pivovarskim grozdom, oziroma tistima dvema pivovarnama, na katere smo še nedolgo tega, skoraj na smrt prisegali. Zadnje čase se nad njima večina samo še pritožuje. Moj zvesti prijatelj Medo, ki ga večkrat zanese službena pot v Bruselj, ob vračanju domov obvezno zapolne prazne prostorčke v kovčku s polnimi flaškami, da potem kakšen večer pridno degustiramo in obujamo prijetne spomine na daljne dežele. 

Enkrat sva se tako, z mojim tabelim Mercedezom 240D, letnik 74, odpeljala en krog po Evropi. Najprej v München, kjer sem nabavil nekaj foto opreme in ene 200 filmov, ter si z razliko v ceni plačal pot, pa seveda obvezna Waisswurst in vrček pšeničnega...in potem k prijatelju v Stutgart. Ko sva pozvonila na njegovih vratih, si je ravno natikal čevlje in povedal, da gre v München na koncert, če se prav spomnim, na Prince & the Revolution. Vsedli smo se še na tople zice in odšli nazaj v München, kjer sva ga, med orkanskim nalivom,  počakala v avtu, po koncertu pa spet nazaj v Stutgart. 

www.pukkelpop.be

Čez nekaj dni sva šla naprej, proti Belgiji. Na festival Pukkelpop v mestecu Hasselt sva prišla popoldan. Ogromno ljudi (uradno 38.000) in največje luže scaline, kar sem jih kdaj videl. Sekretov je bilo za tako množico premalo, zato so odpirali pipe kar na ograjo, s katero je bilo obkroženo prizorišče. Pozno popoldne smo stali že kakih deset metrov od nje in pritakali svoje izločke. Takih točk je bilo na celem prizorišči kar nekaj. Zvečer, ko bi morala na oder skočiti še zadnja zvezda, Iggi Pop, pa se je tako ulilo, da sva jo pobrisala v avto in se odpeljala spat na neko parkirišče. Zjutraj, utrujena in polomljena od ne ravno udobnega spanja, po vrhu pa še malo omotična od kakšnega vrčka preveč, prejšnji večer, sva se odpravila proti končnemu cilju, Amsterdamu. Po kakšnih 100 kilometrih umirjene vožnje po avtocesti, sva se zmenila, da se ustaviva v kakšnem mestecu ob poti, poiščeva primeren lokalček za pozen zajtrk in opraviva še ostale nujne fiziološke potrebe. Po večdnevnem deževju se je pokazalo prijetno, toplo sonce in na vrtu, sva se ob jajčkih na oko in vročemu čaju z mlekom, predajala prijetnim sočnim žarkom. In tako...ob meditiranju, prijetnemu lenarjenju in nastavljanja obraza toplemu soncu, me nekaj zdrani in odprem oči. Prvo, kar zagledam, je bil napis Guinness nad vrati vlokala, ki se je bahal v svoji črni in zlati lesketajoči se barvi. "O, poglej, Ginesa majo....a, bi enga?" "Mah....zakaj pa ne, saj končno sva na dopustu," pravi. Pa sva ga naročila, potem nama je pa zapasal...

In tako se sedaj, ob večerih, ko se srečamo ob kakšni flaški Westvleterna 12, Struise,  pa tudi kakšnega domačega včasih prinesem, spominjava, kako sva siromaka, sredi Belgije, sredi dežele najboljšega piva, zlivala vase tisti Irski kofe.

Trojka - Belgijski Dubbel, Pale Ale in Christmas beer alias Winter Warmer

V končnici lanskega leta, sem kar precej pospešil s proizvodnjo, tako da si bom na začetku tega leta vzel malo premora. Kljub praznikom, kjer se ja kar dosti degustiralo, je zaloge še kar nekaj, saj je bila celoletna lanska proizvodnja, skupno približno 200 litrov, zadosti velika, da si malo oddahnem in v miru zgradim načrt varjenja za naprej. Smukač, ki je bil zadnji na vrsti in je komaj postal pravo pivo, bo počakal vsaj do smučanja, naslednji teden in bom o njem kaj bol konkretnega povedal naslednjič, tačas pa lahko predstavim trojko, ki ji že počasi pojema sapa. Hladilnik je vedno bolj prazen.

To bi bila lahko prava bruseljska trojka, saj po stilu samo Pale Ale Hit Me Gently nekoliko odstopa, saj je začinjen z ameriškimi hmelji. Vendar niti ta podatek ni ne vem kako bogokleten, saj so belgijska piva po eni strani najbolj tradicijonalna, po drugi pa najbolj moderna, inovativna in se ne ozirajo na tradicijo, ampak iščejo nove poti, nove kombinaciej sestavin in nove okuse in arome.  

Hit Me Gently - Belgian Pale Ale

“Hit Me Gently“ je rumeno oranžen belgijski Pale Ale. Čvrsta pena je rahlo karamelno obarvana. .  Rahlo in prijetno aromo po sladu lepo zaokroži vonj citrusov, ki je značilen za celo vrsto hmeljev, ki prihajajo iz ameriškega kontinenta. CO2 je izrazit in daje v ustih svež in prijeten občutek. Telo je lahko in prijetno sveže, z rahlim sadnim okusom, ki se konča v dokaj izraziti grenčici. Kot sem že povedal, je to neke vrste hibrid med belgijskim in ameriškim pejl ejlom. Telo je belgijsko, aroma pa bolj ameriška. To je tudi tisti navihanec, ki mi je napihnil sodček. Da sem pri karbonatizaciji naredil napako, se je izkazalo tudi pri steklenicah, saj se je, brž ko sem jih odprl, pivo močno zapenilo in ušlo iz steklenice. Sicer pa je bilo to pivo mišljeno kot pivo za vsak dan, tako imenovano “every day beer“ in se tako tudi obnaša. Mogoče bi naslednjič poskušall z nekoliko nižjo alkoholno stopnjo, po vzoru angleških ejlov,ki se giblejo od 3,2% do 6,2% alkohola na prostornino, saj je 5,4% vendarle malo preveč, za kozarček piva pri kosilu ob 13h. Za bolj občutljive duše je tudi nekoliko izrazitejša aroma hmelja, še posebaj pa njegov finiš ob zaključku požirka, nekoliko neprijetna, ampak kot sem opazil, da se z nižanjem gladine v kozarcu, tudi toleranca na hmelj pivca sorazmerno zvišuje.

Taste of the Space - Belgian Dubbel

Aah...Dubbel, lahko bi rekel, da je to stil, ki me vedno najbolj razveseli. In “Taste Of The Space“ ni izjema. Močan, gost in “sladek“, z ravno prav izraženo gernkogo hmelja, ki brzda bogato aromo slada. Dubble se praviloma vari iz osnovnega slada, ki je tradicionalno pils, z dodatkom posebnih sladov, v tem primeru v glavnem karamelnih in vsaj 10 do 15% sladkorja. To je tako imenovani “inverted sugar“, torej sukroza, ki jo s kuhanjem in dodajanjem vode in običajno citronske kisline, razbijejo na fruktozo in glukozo, njene osnovne sestavine. Tako nastane sladkorni sirup, ki da belgijskima stloma Dubblel in Tripel nezamenljvo strukturo in okus. Obstajajo tudi izvedenke v kristalni obliki, dober je pa tudi čisto navaden namizni sladkor, ki je seveda sukroza. Sirup lahko potem tudi segrevajo na visokih temperaturah, da karamelizira in doda pivu še dodatno kompleksnost in barvo. Ravno pri tem elementu, pa se mi zdi, da je prišlo do odstopanja, ki ga nisem pričakoval. Pri dobavitelju sem dobil sladkor, ki je bil po mojem mnenju napačno deklariran,kot dark, namesto amber in je zato zvarek nekoliko svetlejši, kot sem pričakoval. Poglej, poglej...po barvi je skoraj identičen zgoraj opisanemu Pale Aleu, vendar je topo okusu, aromi  in struktuti popolnoma različno pivo.

Christmas Loving Look - Winter Warmer

No, in smo pri desertu. Christmas Ale ali tako imenovani Winter Warmer je na degustacijah požel najbolj nasprotujoča si mnenja. Od brezpogojnega navdušenja, do... težko bi rekel odvračanje, neizmernega presenečenja pa prav gotovo. Vendarle lahko na koncu rečen, da je zmagovalec. Dejansko je to kompleksen zvarek ki je s svojimi okusi in aromami, prava zagonetka. Bogato začinjena vsebina, polnega telesa, sladkega karamelnega slada,  lahko neizkušenega pivca preseneti na čistini, brez zavarovanega hrbta. Tiste bolj izkušene pa pestrost okusov sprošča in pomirja in jin hkrati odpira domišlijski svet. 
Kot sem že v enem starejših postov omenil, je bilo dozitanje začimb loterija, saj s tem prej nisem imel izkušenj, vendar se lahko pohvalim, da sem nekako ujel pravi občutek in zvarek relativnoo dobro zbalansiral. Mogoče bi prihodnjič malo bolj popazil na količino sveže nastrganega ingverja, saj je bil po kakšnem mesecu počivanja v steklenicah še preveč izrazit. Imam pa občutek, da se počasi staplja v celoto, kar pomeni, da bi potreboval vsaj še nekaj mesecev zorenja. Če še enkrat naštejem, poleg ingverja je pivo začinejno še s cimetom, pimentom, kandirano pomarančno lupino in dolgim poprom. Vskakor bo naslednjič, če bo ta dan kdaj prišel, potrebno količine začimb malo korigirati. Torej malo manj ingverja in nekoliko več popra, ki se lepo dopolnuje z ostalimi okusi, hkrati jih pa krepi in jim daje rahel skrivnostni ton.


Kako naj zaokrožim obisk trojke na BrewBite Breweri's blogu? 

Dobrodošli v naši kotlini! 

Brown Ale

Če začnem spet pri vremenu. Lahko rečem le to, da sem v zadnjih dneh z njim izredno zadovoljen. Ne zato, ker pri nas v Rimu zaliva že dva tedna skupaj in hlad in veter nepijetno bičata prezeblo kožo že ob običajnem sprehodu, kaj šele na mopedu, brez katerega v tem mestu pač ne gre. Gori, na severu, pa skozi rahlo sneži in to je tisto, kar mi vliva vedrino v turobne rimske dneve. Vsak dan pogledam vremensko napoved za Dolomite in seštevam centimetre. Odhod smučarske odprave se bliža in občutki na smućišču so veliko prijetnejši, če je okoli vse polno snega. 

Mimo grede. Na Campo Felice - Rocca di Cambio in Ovindoli v Abruškem hribovju, ki sta oddaljen samo kakšnih 150 km iz Rima, ga je v teh dneh nasulo okroglih 2 metra. Ugodnim znežnim razmeram navkljub, priporočam obisk smučišč rimskega zaledja samo kakšnim raziskivalcem antropoloških posebnosti, ki bodo gotovo z bogastvom izsledkov in pestrosti navad tukajčnih smukačev, brez dvoma zadovoljni.

Spominska broška smučarske odprave...

V tem trenutku je velika ovira edino ena težava in sicer ta, da sem praktično nepokreten, bled v obraz od bolečin in zdolgočasem od ležanja na kavču. Po dolgem času je na obisk prišla moja stara znanka, težko bi rekel, da je ravno prijateljica, sva pa že nekaj časa nerazdružjiva...trdovratna in neizprosna putika. Res je, da mi je že nekaj časa pošiljala mesidže in se uporno najavljala, ampak sem jo ignoriral in upal, da se bo premislila. Ampak držala je besedo in že v zaključku starega leta za nekaj dni, brez predhodne najave in nekaj dni z mano prespala, v bistvu bolj prebedela, noči v postelji. Nekako sem se ji uspel izmuzniti iz objemain in se delal, kot da se ni nič zgodilo, dokler mi ni pred parimi dnevi izstavila računov za vse nazaj. Ker pa se mora vsaka zgodba končati vsaj z  zanimivom, še bolje pa celo bizarnim koncem, tudi ta ni izjema. Za putiko vemo, da je vzrok zanjo težava s presnovo, posledica pa je vnetje sklepov (tokrat je v igri desno koleno), zato je prvo in praktično edino zdravilo ustrezna prehrana. Poleg prepovedanih živil z visoko vsebnostjo purinov (ki so slabi fantje), kot so npr. meso, drobovina,  kosti, torej juhe, plave ribe, stročnice, cvetača, beluši, čokolada...in da ne naštevam, ker spisek je res dolg, je tudi...in tukaj pride na vrsto prej omenjena bizarnost...pivo! Pivo, še posebaj domače, nefiltrirano, bogato s kvasom. Tega pa je bilo v zadnjem mesecu kar precej več, kot običajno. To je podobno, kot bi ovci rekli, da je alergična na volno! 

Bizarno!

No, da ne utrujam preveč. Težava bo šla čez kakšen teden mimo, potem bom poskušal še nekaj časa držati dijeto, ker pa mi moj raziskovalni duh ne bo pustil mirovati, bom počasi spet moral malo popustil zavore, dokler ne bo spet potrkala na vrata. Povdarek je seveda na, “moral“! Da se še malo pohvalim. V zadnjih petih letih me je resno stisnila samo enkrat (občasno pa poslala samo kakšen SMS) in še to po svinjskem zvinu gležnja, kar pa sem že opisal v enem, sploh prvih blogov pivovarne BrewBite.

Hotel sem pa v bistvu povedati širnemu svetu, da sem pred parimi dnevi v flaške pretočil saržo, ki sem jo bil zvaril že davnega lanskega leta in sem ga v zadnjem blogu Smukač, že dobro vlekel po zobeh. To je Čokoladni Brown Ale, katerega termin, po zgornjem opisu sodeč (pivo in to s čokolado!), ni ravno posrečen, ampak v prvi vrsti je  namenjen športnemu tednu in upam, da bodo vsaj sotekmovalci zadovoljni.

...in priložnostna etiketa posebne polnitve.

Poleg čokolade so glavna začimba posušene brinove jagode, ki pa na žalost, kot sem opisal že v prejšnjem blogu, niso prišle do izraza. Količina je bila preveš skromna, da bi sicer aromatičen in značilen smolnat okus predrl bogato vsebino karamelnega slada in čokoladno zaveso, ki jo obdaja. Za neučinkovit poiskus se je izkazal tudi dodatek identične količine jagod v sekundarni fermentator, kar mi je potrdila degustacija, sicer še ne karbonatiziranega piva ob flaširanju. Občutek mi pove, da je bil trud zama. Ampak kanček upanja vendar le tli in upam, da bodo mehurki CO2 spodbudili morebitne pritajene arome brinja, ki so sicer značilne za nekatere vrste nordijskih zvarkov in jih pomagali privleči na površje. 

Smukač

Pravih malih počitnic je konec. V nedeljo smo se brez kakšnih posebnosti, če odmislim nekaj megle na poti, spet vrnili v Rim. Vso dopustniško ropotijo smo z ne preveliko vnemo zložili na svoja mesta in če za trenutek zaprem oči in jih potem spet počasi odprem, zgleda, kot da se ni zgodilo nič. Samo nekje v ozadju malih možganskih celic so se usidrali spomini.

Izsek iz programa BeerSmith. Recept sem sestavljal počasi, več dni, ga spremijal in dopolnjeval. Na podlagi novih spoznanj, ki sem jih o stilu prebral v knjigah, forumih in blogih in surovin, ki sem jih imel na voljo, je na koncu nastal recept, ki pa bo svojo potrditev dobil šele, ko bom odprl prvo flaško.

Medtem, ko smo se vozakali po Sloveniji gor in dol, vmes pa veliko jedli, nazdravljali in poznavalsko degustirali zvarke, ki sem jih vozil naokoli in ponujal v okušanje, se je v rimski pisarni, moji varilski kleti, Čokoladni Brown Ale, ki je ob našem odhodu na sever  ravno dobro povrel, dodobra umiril. Prva resna obveznost, ob vrnitvi na mesto zločina, ki me je čakala v novem letu, je bila torej poskrbeti za Smukača, ki sem ga zvaril izključno za februarske višinske priprave v Dolomitih. No, če sem malo bolj skromen...smučat gremo, pa tudi kakšen sodček ali dva čokoladnega Ale-a, z zgoraj omenjenim delovnim imenom, bosta šla z nami...a, ne? 

Brown Ale je bogato pivo prijetne arome  slada in polnega telesa. Okus namiguje na čokolado, karamelo in pražene oreške. Grenkoba je zmerna, hmeljna aroma prav tako, s tem, da je ameriška različica, tako kot na splošno pri ostalih stilih, s hmeljem bolj bogata. In kadar je tako, izstopajo predvsem okusi agrumov, ki so značilni za celo paleto ameriških hmeljev. Ameriška piva so večkrat zgolj nabildane različice tradicijonalnih evropskih zvarkov.

Da bi se ta izredna polnitev sezonskega zvarka še dolgo sukala po domišljiji smučarskih navdušencev, ki bodo imeli prložnost obliti svoje neučakane okuševalne brbončice, ogrela telo  in poskrbela za prijetno vzdušje v gorski koči sredi dolomitskih vršacev, je bilo seveda treba klasično različico rjavega ejla [ejga] nekoliko oplemenititi, ji dodati nek nepozaben pečat, ki jo bo ohranila v domišliji slehrnika.

Brozga na dnu fermentatorja je mešanica kvasa in kakava. Ostalo je je skoraj tri litre, kar po izkušnjah pomeni, da je 15 dag kakava posrkalo skoraj dva litra tekočine. Z drugimi besedami, če bi ne dodal kakava, bi bil na koncu ostečen z dvemi liti piva več!

Nekega septemberskega večera, ko je bilo vreme še prav poletno toplo in želja po druženju neizmerna, smo se s prijatelji dobili na večerji. Lokal so izbrali oni. Na Via Portuense 82, v dolgi in nizki, starodavni kamniti stavbi, ki se vije vštric razsute asfaltne ceste, v njej pa domujejo razne delavnice, skladišča in bizarne trgovine tipa bolšjak. V eni od tistih lukenj, ki na prvi pogled prej odbijajo, kot privlačijo, so lastniki uredili prijeten lokalček z imenom Brasseria 4:20. Pomembno pa je, da poleg dobre hrane, ponujajo izredno pestro kolekcijo izbranih perčkov, od točenih do flaširanih, od znanih, do čiste eksotike. 

FG 1.020 napoveduje dokaj sladko pivo polnega telesa, 

ki se bo lepo ujelo s hmeljem in grenkim kakavom

Po zares pravem hamburgerju - ki po radiju sicer zaostaja za tivolskim horse burgerjem, je pa zato kajla fašeranca v sredini ene tisočkrat debelejša - in nekaj perčkih, za imena katerih zdaj, po približno četrtinki leta ne bi dal glave krokodilu v naročje, je prišla na vrsto sladica. Jaz sem izbral točeni Hazelnut Brown Nectar pivovarne Rogue. In te odločitve ne bom nikoli obžaloval. Tako prijeten zaključek že tako prijetnega druženja se ne zgodi pogosto. Nekaj požirkov je bilo dovolj, da sem skozi bistro rjavo tekočino zagledal dno kozarca in iskrice lesketajoče barve rubina, ki so prebadale hladno tekočino, so odpeljala moje misli med domače rostfrei posodje. 

Kako klonirati to izkušnjo in jo preleviti v domači zvarek, je bilo vprašanje, ki se mi je venomer pojavljalo, ko sem se loteval pivovarskega posla. Ko sem zaplaval v nedrja rjavega ejla, sem se kar naprej zaletaval v nove ideje, okuse in njih kombinacije, da se na koncu, ko je prišel v igro Smukač,  vendarle ne bi odločil za kakav in brinove jagode. Brez iskušenj pa so seveda količine čista loterija, le forumi in blogi nekoliko skrajšajo blodnjo v temi.

Kot za enkrat kaže - sirup je trenutno na hladnem v drugem fermentatorju - se je čokolada lepo prijela in se mi zdi, da bo, ko se bo pivo zbistrilo, lepo parirala sladkobi slada. Več težav pa je z brinjem, ki se je izgubil neznano kam. Pričakoval bi, da bo tako močna aroma smolnatih bunkic prekrila večino okusov. Pri doziranju, v zadnjih 15 minut kuhanja, ko sem dodal brinove jagode, sem bil zato previden, a očitno preveč. Sicer ne bi rad, da je okus brinja takoj razpoznaven. Želel bi, da na koncu, ko požirek že zdrkne po grlu in se začnejo počasi  pojavljati najbolj subtilne grenčice hmelja, nekje vmes vskoči brinček, čisto počasi in previdno. Na dno drugega fermentatorja, preden sem čez pretočil pivo, sem dal še 14 gramov zdrobljenih brinovih jagod, ki sem jih prej malo namočil in steriliziral v mikrovalovni pečici. Kakšen bo rezultat, bom pa javil, ko bo prva flaška na probi.

Najmanj pa si želim, da se mi po vsakem kuclu rigne po ginu. 
;-)

Dirty job